Vinko Kastelic
 | Ta članek vsebuje vire oz. medbesedilne sklice, ki ne ustrezajo smernicam Wikipedije o zanesljivih virih. |
| Vinko Kastelic | |
|---|---|
| Rojstvo | 18. december 1914 Klečet |
| Smrt | 1. julij 1942 (27 let) Ržišče |
| Državljanstvo | .svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija Avstro-Ogrska |
| Poklic | duhovnik |
Vinko Kastelic, slovenski duhovnik, žrtev druge svetovne vojne, božji služabnik, * 18. december 1914, Klečet, † 1. julij 1942, Ržišče.
Življenje in delo[uredi | uredi kodo]
Vinko Kastelic se je rodil v siromašni kmečki družini pri Žužemberku. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in tam maturiral. Kot pred njim njegova starejša brata duhovnika, se je po maturi vpisal v ljubljansko semenišče. Kot dijak in semeniščnik je zbiral knjige za svojo knjižnico, se udejstvoval v glasbi in petju, bil pa je tudi talent za učenje jezikov in se je med drugim učil španščine.[1] Po novi maši je še eno leto nadaljeval bogoslovne študije[2], avgusta 1941 pa je bil postavljen za kaplana v župnijo Šentjernej na Dolenjskem, ki je bil pod okupacijo fašistične Italije. Prevzel je skrb nad pravkar ustanovljeno šentjernejsko Katoliško akcijo kmečkih fantov.[3]. Bil je dober in goreč pridigar in voditelj mladine.
Pod vtisom vesti o likvidacijah nasprotnikov OF je slutnjo prihajajočih dogodkov podal v dnevniškem zapisu z dne 29. 3. 1942, dobre tri mesece pred smrtjo:[4]
Rad bi dal svoje mlado življenje v spravo, da bi tako olajšal in skrajšal trpljenje drugih, tako nedolžnih, kakor tudi krivcev. Nedolžnih, ker niso krivci, krivcev pa zato, da bi se spreobrnili, da bi jih – te Savle – Bog pahnil s konja, ne v svojo in drugih pogubo, ampak v božansko ponižanje: da bi preganjalci božji postali častilci. Vse to sem pripravljen radovoljno sprejeti, da bi tudi sam dobil polnost.
Tudi v šentjernejski dolini so začele padati prve civilne žrtve: Janez Zagorc iz Gorenje Stare vasi, Anton Plantan iz Vrha, brata Franc in Jože Kromar iz Roj, mati in hči Marija in Vida Zagorc iz Št. Jerneja, občinski tajnik Lojze Šetina, 19-letni Vinko Frankovič.[5] V odziv na nasilje OF so se začele v okviru Slovenske zaveze pobude o oblikovanju nekomunističnega odpora proti okupatorju. V maju 1942 je bila ustanovljena skupina »nacionalne ilegale« kot veje JVvD, ki je s svojo aktivnostjo začela – vzporedno s partizani - na Gorjancih. Kaplana Kastelica so partizani dolžili novačenja šentjernejskih fantov za to enoto; Kastelic je bil goreč javni nasprotnik komunizma.
Zajem Jožeta Luzarja, Toneta Krhina in Janeza Guština[uredi | uredi kodo]
Konec junija 1942 so partizani zajeli 3 člane Katoliške akcije iz šentjernejske doline: Janeza Guština, 21, iz Gorenjega Mokrega Polja, Jožeta Luzarja, 33, iz Dolenjega Maharovca, in Toneta Krhina, 29, iz Dolenjega Gradišča.[6] Pod obtožbami ovaduštva so jih več dni mučili in zasliševali. Guštinov oče je preko znanca partizana skušal izvedeti, ali je njegov sin še živ, in dobil odgovor: »Je še živ, a je tako razbit, da takega ne bodo dali nazaj.«[7] Kastelic se je skušal izpogajati za njihovo izpustitev. V svojem dnevniku nekaj dni pred smrtjo je zapisal: "Gospod moj, kaj ne veš, kaj sem ti ponudil? Zakaj jih mučiš toliko, ko sem jaz na razpolago? Prosim te, rotim te, prizanesi ljudem, mene udari, če že mora satan tolči po nas."
Zaslišanje in justifikacija[uredi | uredi kodo]
Kastelicu je četniški kapetan Janko Debeljak 23. maja 1942 naročil takojšnjo mobilizacijo lokalnih fantov v Slovensko legijo, vendar ta pri tem ni bil uspešen (Saje 1952: 268). 20. junija je kaplan Nande Babnik po kurirki Pepci Rus poslal Kastelicu pismo z grajo zaradi dveh neuspelih pozivov za rekrutacijo in mu naročil, naj pripravi orožje na Mokrem polju. Pismo je prišlo v roke partizanom, ki so ukazali njegovo aretacijo. Zajeli so ga 27. junija 1942, ko je odšel iz Šentjerneja v bližnje Šmarje poučevat verouk. V svoji sobi je pustil oporoko. Uklenjenega so odvedli v Gorjance, kjer je zaslišanje pred partizanskim vojaškim sodiščem vodil Franc Pirkovič.[8] Po poročilu kolaborantskega tiska so ga tudi mučili.[9]
5.) Kdo ima orožje?
Špiler iz Dol. Vrhpolja ima municijo in tri puške, karabinke. V potoku nasproti mlina je ena puška. Hudoklin na Dobravi ima puškomitraljez. Na cerkvi v Št. Jerneju je za tretjim tramom ena karabinka. Vide na Žvabovem ima eno karabinko. [...]
14.) Kakšne direktive vam je dal Kek?
Dal mi je sledeče direktive: 'Zbirajte dobre katoliške fante, take, ki so že odslužili vojake, ne pa prestare [...] in poizvedujte za orožjem in ga dobro shranite.'
Iz zapisnika zaslišanja 30. 6. 1942
Spoznali so ga krivega belogardističnega delovanja, obsodili na smrt in justificirali 30. junija 1942. 3. julija so eksekutirali tudi vse tri njegove sodelavce, za katerih rešitev je poskušal posredovati. Pri izkopu trupel, ki ga je vaška straža izvršila 1. novembra 1942, so na Kasteličevi lobanji odkrili tri rane, iz katerih so sklepali, da je bil ubit s krampom. Zakopan je bil pri Vodenicah, brez obleke in brez čevljev, okoli vratu pa je imel duhovniški kolar. Posmrtne ostanke žrtev so domačini pokopali na pokopališču v Št. Jerneju. Po osvoboditvi oblast njihovih grobov ni dovolila oskrbovati.
Viri in literatura[uredi | uredi kodo]
- ↑ Palme Mučeništva, Celje: Mohorjeva družba, 1994.
- ↑ Janko Maček, Kaplan Vinko Kastelic in Katoliška Akcija, Zaveza št. 29.
- ↑ Janko Maček: Kaplan Vinko Kastelic in Katoliška Akcija, Nova slovenska zaveza, št. 29.
- ↑ Obletnica smrti kaplana g. Vinkota Kastelica, Slovenec 1943.
- ↑ Janko Maček, Kaplan Vinko Kastelic in Katoliška akcija, Zaveza št. 29.
- ↑ Zagrizeni sovražniki vere in naroda, Slovenec 1942.
- ↑ Palme mučeništva, Celje: Mohorjeva družba, 1994.
- ↑ Janko Maček: Kako se je začelo. Nova slovenska zaveza št. 98.
- ↑ Nova poročila o komunističnih zločinih: »Osvobodilci« so umorili še tri duhovnike. Slovenski dom 5. sept. 1942.
- Franček Saje: Belogardizem. Ljubljana, 1952.
