Vinko Kastelic

Vinko Kastelic
Rojstvo	18. december 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) Klečet
Smrt	1. julij 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (27 let) Ržišče
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija  Avstro-Ogrska
Poklic	duhovnik

Zapisnik zaslišanja kaplana Kastelica 30. junija 1942.

Zapisnik zaslišanja kaplana Kastelica 30. junija 1942, druga stran.

Vinko Kastelic, slovenski duhovnik, mučenec in Božji služabnik, * 18. december 1914, Klečet, † 1. julij 1942, Ržišče na Gorjancih.

Življenje in delo

Vinko Kastelic se je rodil v siromašni kmečki družini v vasi Klečet pri Žužemberku. Klasično gimnazijo je obiskoval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano in tam maturiral. Kot pred njim njegova starejša brata duhovnika, se je po maturi vpisal v Ljubljansko semenišče. Kot dijak in semeniščnik je zbiral knjige za svojo knjižnico, se udejstvoval v glasbi in petju, bil pa je tudi talent za učenje jezikov in se je med drugim učil španščine. Po novi maši je še eno leto nadaljeval bogoslovne študije, avgusta 1941 pa je bil postavljen za kaplana v župnijo Šentjernej na Dolenjskem.

Delo v Šentjerneju in Katoliška akcija

Kastelic se je živahno vključil v župnijsko delo v Šentjerneju, ki se je takrat že nahajal pod vojaško okupacijo fašistične Kraljevine Italije. Med ljudmi je postal znan kot dober in goreč pridigar, zaupanja vreden duhovni voditelj ter verski učitelj mladine. Prevzel je tudi skrb nad komaj ustanovljeno šentjernejsko Katoliško akcijo kmečkih fantov.

Nasilje Osvobodilne fronte v šentjernejski dolini in začetki odpora

Ob nemški okupaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so lokalni člani Komunistične Partije Slovenije, v duhu Pakta Ribbentrop - Molotov, agitirali za priključitev šentjernejske doline k Tretjemu rajhu. Kljub temu je ozemlje kmalu prevzela Italija in ga vključila v takoimenovano Ljubljansko pokrajino. Šele po nemškem napadu na Sovjetsko Zvezo 22. junija 1941 so se začeli na ozemlju okupirane Slovenije oblikovati prvi oboroženi oddelki komunističnih partizanov. Prvi fantje iz šentjernejske doline naj bi se partizanskemu gibanju pridružili kmalu po novem letu 1942. Sprva je večina prebivalstva aktivnost lokalnih partizanov, ki so takrat na svojih kapah nosili le slovenske trobojnice brez rdeče zvezde, skoraj soglasno odobravala. Kmalu spomladi leta 1942 pa so začele tudi v Šentjernej prihajati prve informacije o številnih umorih uglednih katolikov v Ljubljani in ostalih krajih Ljubljanske pokrajine, ki jih je zakrivila Osvobodilna fronta (OF). Hkrati je OF z namenskimi javnimi vpoklici poskrbela, da so Italijani marca 1942 v internacijo v Gonars odpeljali veliko večino predvojnih častnikov jugoslovanske vojske in bivših žandarjev.

Pod vtisom vesti o številnih umorih s strani OF je Vinko Kastelic svojo slutnjo prihajajočih dogodkov podal v dnevniškem zapisu z dne 29. marca 1942, dobre tri mesece pred smrtjo:

Rad bi dal svoje mlado življenje v spravo, da bi tako olajšal in skrajšal trpljenje drugih, tako nedolžnih, kakor tudi krivcev. Nedolžnih, ker niso krivci, krivcev pa zato, da bi se spreobrnili, da bi jih – te Savle – Bog pahnil s konja, ne v svojo in drugih pogubo, ampak v božansko ponižanje: da bi preganjalci božji postali častilci. Vse to sem pripravljen radovoljno sprejeti, da bi tudi sam dobil polnost.

Tudi v šentjernejski dolini so začele kmalu zatem pod sumljivimi obtožbami padati prve civilne žrtve: Janez Zagorc iz Gorenje Stare vasi, Anton Plantan iz Vrha, brata Franc in Jože Kromar iz Roj, mati in hči Marija in Vida Zagorc iz Šentjerneja, občinski tajnik Lojze Šetina, 19-letni Vinko Frankovič in drugi. V odziv na nasilje OF so se začele v okviru Slovenske zaveze pobude o oblikovanju nekomunističnega, demokratičnega odpora proti okupatorju. V maju 1942 je bila tako ustanovljena skupina takoimenovane »nacionalne ilegale«, zamišljene kot veje legitimne odporniške Jugoslovanske vojske v domovini, ki je s svojo aktivnostjo začela – vzporedno s partizani – na nedostopnih Gorjancih. Kaplana Kastelica so kasneje partizani dolžili novačenja šentjernejskih fantov za to nekomunistično protiokupatorsko enoto, čeprav ni povsem jasno, ali je imel z njo kakršnokoli povezavo. Vsekakor je znano, da je bil Kastelic goreč in javen nasprotnik komunizma, ter da je predvsem mladino vztrajno odvračal od komunistične ideologije.

Ugrabitev Jožeta Luzarja, Toneta Krhina in Janeza Guština

Konec junija 1942 so partizani ugrabili 3 člane Katoliške akcije iz šentjernejske doline: Janeza Guština, 21, iz Gorenjega Mokrega Polja, Jožeta Luzarja, 33, iz Dolenjega Maharovca, in Toneta Krhina, 29, iz Dolenjega Gradišča pri Šentjerneju. Pod izmišljenimi obtožbami ovaduštva so jih več dni mučili in zasliševali. Guštinov oče je preko znanca partizana skušal izvedeti, ali je njegov sin še živ, in dobil odgovor: »Je še živ, a je tako razbit, da takega ne bodo dali nazaj.«

Guštinov oče se je obrnil na znanega partizana Vinka Paderšiča - Batreja, ki je bil Jožetov gimnazijski sošolec. Paderšič je najprej obljubil pomoč, kmalu pa sporočil, da je prišel prepozno. Menda je kasneje tudi on sam imel težave.

Kot njihov duhovni voditelj se je kaplan Kastelic čutil osebno odgovornega za usodo treh fantov in se skušal izpogajati za njihovo izpustitev. V svojem dnevniku nekaj dni pred smrtjo je zapisal:

Gospod moj, kaj ne veš, kaj sem ti ponudil? Zakaj jih mučiš toliko, ko sem jaz na razpolago? Prosim te, rotim te, prizanesi ljudem, mene udari, če že mora satan tolči po nas.

Zaslišanje in justifikacija

Kastelicu je četniški kapetan Janko Debeljak 23. maja 1942 naročil takojšnjo mobilizacijo lokalnih fantov v Slovensko legijo, vendar ta pri tem ni bil uspešen. 20. junija je kaplan Nande Babnik po kurirki Pepci Rus poslal Kastelicu pismo z grajo zaradi dveh neuspelih pozivov za rekrutacijo in mu naročil, naj pripravi orožje na Dolenjem Mokrem Polju. Pismo je prišlo v roke partizanom, ki so ukazali njegovo aretacijo. Zajeli so ga 27. junija 1942, ko je odšel iz Šentjerneja v bližnje Šmarje poučevat verouk. V svoji sobi je pustil oporoko. Uklenjenega so odvedli v Gorjance, kjer je zaslišanje pred partizanskim vojaškim sodiščem vodil Franc Pirkovič. Po poročilu ljubljanskega tiska so ga tudi mučili.

5.) Kdo ima orožje?

Špiler iz Dol. Vrhpolja ima municijo in tri puške, karabinke. V potoku nasproti mlina je ena puška. Hudoklin na Dobravi ima puškomitraljez. Na cerkvi v Št. Jerneju je za tretjim tramom ena karabinka. Vide na Žvabovem ima eno karabinko. [...]
14.) Kakšne direktive vam je dal Kek?
Dal mi je sledeče direktive: »Zbirajte dobre katoliške fante, take, ki so že odslužili vojake, ne pa prestare [...] in poizvedujte za orožjem in ga dobro shranite.«

(Iz zapisnika zaslišanja 30. junija 1942)

Spoznali so ga krivega belogardističnega delovanja, obsodili na smrt in justificirali 30. junija 1942.

3. julija so eksekutirali tudi vse tri njegove sodelavce, za katerih rešitev je poskušal posredovati. Pri izkopu trupel, ki ga je vaška straža izvršila 1. novembra 1942, so na Kasteličevi lobanji odkrili tri rane, iz katerih so sklepali, da je bil ubit s krampom. Zakopan je bil pri Velikih Vodenicah, brez obleke in brez čevljev, okoli vratu pa je imel duhovniški kolar. Posmrtne ostanke žrtev so domačini pokopali na pokopališču v Šentjerneju. Po osvoboditvi oblast njihovih grobov ni dovolila oskrbovati.

V Šentjerneju se je začela samoobramba pred komunisti šele septembra 1942, dobra dva meseca po smrti Vinka Kastelica.