Janko Komljanec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Janko Komljanec
Portret
Rojstvo24. junij 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Bučka
Smrt17. junij 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) (49 let)
Grad Hmeljnik
BivališčeEvropa
NarodnostSlovenec
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik
Teološko delo
Era20. stoletje
Jezikslovenski
Glavna zanimanjasocialni nauk Cerkve, bogoslovje
Pomembne idejekatoliška akcija

Janko Komljanec, slovenski duhovnik, kandidat za beatifikacijo, * 24. junij 1892, Bučka, † 17. junij 1942, Hmeljnik.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Janko Komljanec je maturo opravljal na novomeški gimnaziji in potem doštudiral za duhovnika. Leta 1916 je v domači župniji bral novo mašo.[1] 26. avgusta 1925 je bil nameščen za kaplana v župniji Prečna, leta 1937 pa je bil tam imenovan za župnika. Slovel kot razgledan duhovnik in sposoben organizator. V župniji je ustanovil kmečko hranilnico in posojilnico ter spodbujal razvoj fantovskih in dekliških katoliških društev, posebej Katoliške akcije. Leta 1937 je organiziral farane, da so s skupnimi močmi obnovili stavbo stare šole in ustanovili sodoben prosvetni dom.[2]

Okupacija in Komljančev odnos do totalitarizmov[uredi | uredi kodo]

Aprila 1941 je župnijo Prečna okupirala vojska fašistične Italije in jo vključila v Ljubljansko pokrajino. Ker so kraji ležali tik ob načrtovani novi meji med nacistično Nemčijo in Mussolinijevo Italijo, so nekateri domačini agitirali za vključitev v Tretji rajh in na cerkveni zvonik v Zalogu obesili zastavo s kljukastim križem. Janko Komljanec jo je ob pomoči Marjana Tršarja osebno odstranil.[3] Komljanec je po pričevanju takrat 19-letnega Ivana Derganca iz Češče vasi na tajnih sestankih v župniji zavračal tedanje totalitarizme: "Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj ves svet. Za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu. A ko bo na vrhuncu svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal."

Ko so Nemci izseljevali Slovence iz pasu med Krškim in Brežicami, so bili med njimi tudi mnogi njegovi bližnji sorodniki: njegov brat in dve sestri so se pred izselitvijo rešili z begom v Prečno, kjer so nato kot begunci stanovali v župnišču. Pisma, ki so jih prisilni izseljenci iz Nemčije pošiljali domov, je Komljanec bral faranom kar s prižnice, pri čemer je javno obsojal tako naciste kot komuniste.

Ko so Italijani začeli za vožnjo s kolesom izdajati posebne dovolilnice, je Komljanec izjavil: "Okupatorju se ne bom klanjal, raje sem brez kolesa in hodim peš."[4]

V skladu s papeško okrožnico Pija XI. Divini Redemptoris je bil Komljanec oster nasprotnik komunizma in Osvobodilne Fronte. Ne glede na to je šel intervenirat na vojaško komando v Novo mesto, ko so Italijani aretirali Frančka Sajeta, lokalnega komunista in kasnejšega zgodovinarja, ki ga je Komljanec v mladih letih poučeval. Saje je bil po Komljančevem posredovanju izpuščen na prostost, kasneje pa je sodeloval pri njegovi likvidaciji.[5]

Mučenje in usmrtitev[uredi | uredi kodo]

Zaradi odkritega protikomunističnega prepričanja in vpliva na farane so lokalni partizani in terenci OF z lokalnim šolskim upraviteljem Alojzom Coljo na čelu pripravili njegovo odstranitev. V začetku maja 1942 je Komljanec prejel grozilno pismo, na smrt so obsodili tudi organista Ivana Riglerja, župnijskega pomočnika, 20-letnega Alojza Pašiča, učiteljico Milko Borse ter brata Antona in Alojza Murglja. Komljanec je kljub grožnjam vztrajal v Prečni. Njegov prijatelj Ivan Dolenec priča, da so v Novem mestu v začetku junija 1942 zvedeli, da OF Komljancu grozi s smrtjo in so ga na obisku 7. junija 1942 skušali prepričati, naj se začasno umakne.[6] Komljanec je na predlog odvrnil: »Če Bog potrebuje moje življenje, bom ostal živ. Če ga pa ne potrebuje, bom umrl.«

Nekajkrat je komaj ušel partizanski zasedi. Zvečer 15. junija 1942 je potem, ko so župnišče zapustili stražarji, vanj vdrla skupina partizanov. Oplenili so župnišče in s sabo odpeljali Komljanca ter župnijskega delavca Alojza Pašiča. Pod bližnjim kozolcem so ju zasliševali in pretepali in odvedli na Kal pri Prečni. Na Daljnem vrhu pri Prečni so zajeli še župnikova pomočnika Antona in Alojza Murglja. Vse štiri so ubili 17. junija 1942 in jih pokopali v skupni grob v neposredni bližini gradu Hmeljnik. 3. aprila 1943 so bila trupla ob prisotnosti sanitetnega referenta zdravnika dr. Korbarja izkopana in naslednji dan slovesno pokopana; pogreba se je udeležilo nad 2000 faranov Prečne.[7]

Postopek za beatifikacijo[uredi | uredi kodo]

Janko Komljanec je eden od slovenskih mučencev 20. stoletja, za katere je katoliška cerkev pri Sv. sedežu vložila postopek za beatifikacijo in svetništvo.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ivan Dolenec, Župniku Janku Komljancu v spomin, časopis Slovenec, 17. junij 1943
  2. Pavel Kogej, Umor župnika Janka Komljanca, Revija Zaveza, št. 21.
  3. Pavel Kogej, Umor župnika Janka Komljanca, Zaveza, št. 21.
  4. Pisno pričevanje nekdanjega organista v Prečni Ivana Riglerja, ki ga je dal na notarski zapisnik v Clevelandu 1954.
  5. [[Šmarnice Kraljica mučencev, Družina 25. maja 2006.
  6. Ivan Dolenec, Župniku Janku Komljancu v spomin, Slovenec 17. junij 1943.
  7. Pogreb Prečenskih žrtev, Slovenec 7. aprila 1943.
  8. Janko Komljanec. Naši župniki. Župnija Prečna.