Marica Nartnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marica Nartnik
MaricaNartnik-1.png
Rojstvo18. december 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Kozaršče
Smrt25. junij 1942({{padleft:1942|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (36 let)
Kleč
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Poklicučiteljica

Marica Nartnik, slovenska učiteljica, * 18. december 1905, Kozaršče, † 25. junij 1942, Kleč.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Marica Nartnik se je rodila l. 1905 v Kozarščah pri Tolminu, kot prva od petih otrok očeta Andreja Nartnika in matere Marije Rutar. Oče je bil invalidsko upokojeni bivši carinik, ki je dodatne dohodke družini zagotavljal s krojaštvom, mati pa je bila kuharica in gospodinja. Okoli leta 1913 se je družina preselila v bližnji Ušnik, od tam pa jih je pregnala 1. svetovna vojna. 24. maja 1915 so morali zapustiti svoj dom pred bližajočo se italijansko vojsko. Po treh letih begunskega življenja so leta 1918 kupili majhno posestvo v vasi Praprotnica pri Mirni na Dolenjskem. Marica Nartnik je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko šolo pri uršulinkah v Ljubljani. Želela je tam tudi ostati kot redovnica, vendar se starši s tem niso strinjali. Izobraževanje je sklenila z dvema letoma učiteljišča, ki ju je opravila v zavodu Sv. Josipa v Sarajevu. Takoj po maturi je leta 1927 nastopila kot učiteljica pri uršulinskem zavodu v Ljubljani, kasneje pa se je v učiteljski službi mnogo selila po vsej državi: službovala je v Bosni, v Selah pri Hinjah, v Ribnici ter Loškem Potoku. Končno je bila na lastno željo premeščena v Rožni Dol pri Semiču v Beli Krajini. Tam je ostala sedem let in pol, vse do svoje nasilne smrti. Izkazala se je kot zelo vneta in požrtvovalna učiteljica. Včlanila se je v Katoliško akcijo za učiteljice, postala šolska upraviteljica v rožendolski šoli in vzela k sebi na stanovanje oba starša in nečakinjo. Hkrati je skrbela za šolanje svoje mlajše sestre. Po začetku 2. svetovne vojne se je k njej zatekel tudi brat France, ki je kasneje padel v partizanih. Nartnikova je med domačini slovela kot odločna, energična in odkritosrčna katoličanka, brez dlake na jeziku, a vedno pripravljena pomagati, predvsem bolnim, starejšim in revnim otrokom. Vseskozi je bila zelo verna in tako vzgajala tudi vse svoje učence. S privoljenjem rožendolskega župnika je v kraju ustanovila Katoliško akcijo za dekleta in tam organizirala redne sestanke.

Konflikt z OF in smrt[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 1941 Belo Krajino zasedla vojska fašistične Italije, je Nartnikovo kot zavedno Primorko in Slovenko bolelo, ko je videla, da se nekatera slovenska dekleta družijo z italijanskimi vojaki, in jih je od tega vztrajno odvračala.[1] Italijani so jo zaradi njene drže iskali na domu in zahtevali zagovor. Dekletom iz vasi je svetovala: "Pametne bodite! Zavedne Slovenke! Doma se držite!"[2] Med nemško okupacijo Gorenjske in Štajerske je v Ljubljansko pokrajino pred nacističnim preganjanjem pribežalo mnogo slovenskih učiteljev. Zanje je Nartnikova po vsej vasi zbirala denar in živila ter jih oddajala ilegalni begunski organizaciji.

V začetku leta 1942 je OF poskušala podeželsko prebivalstvo odvrniti od cerkvenega vpliva in vodenja. V Rožnem Dolu so grozili s strogimi kaznimi in požigi domov vsem, ki bi se udeleževali sestankov Katoliške akcije. Marica Nartnik kljub temu ni odnehala z javnim izražanjem vere. Želela je vse rožendolske družine posvetiti Srcu Jezusovemu, a si ji ljudje niso upali slediti, tako da je 5. junija 1942 dala posvetiti Srcu Jezusovemu samo svojo domačo družino, šolo in še dve družini.

Izvedela je, da je na partizanskem seznamu neželenih oseb. To je ni odvrnilo od priprav na bližajoče se prvo obhajilo svojih rožendolskih učencev. Pripravljala je svečani zajtrk prvoobhajancev, pekla pecivo in dajala varovancem navodila za lepo obnašanje v cerkvi. Takrat je dejala: "Da bi le še to srečno poteklo, potem pa naj pride, kar hoče."

Na dan prvega obhajila, 23. junija 1942, je Nartnikova učence pospremila k slovesni maši v podružnični cerkvi Sv. Magdalene in se po obredu z njimi vrnila v Rožni Dol.[3] Popoldne se je peš odpravila v bližnji Semič k učiteljski kolegici Vardjanovi. Pri njej je prebrala časopise, ki so takrat ravno poročali o partizanskem umoru nekdanjega semiškega kaplana Franca Nahtigala. Na poti domov se je ustavila v semiški cerkvi in izmolila Križev pot. V Rožni Dol se je vrnila na kresni večer pozno popoldne.

Okoli 22. ure zvečer so se v šoli pojavili partizani, da bi opravili preiskavo. Njeno družino so zadrževali v kuhinji, medtem ko so z njo iskali dokumente v njenem stanovanju. Njihovi zahtevi, da mora z njimi na zaslišanje, se je odločno uprla. Njeni domači so prigovarjali partizanom, naj jo pustijo in da je prešibka za pohod, potem ko so rekli, da se bo vrnila v nekaj dneh, pa so jo tudi sami prepričevali, naj se poda. Med pregovarjanjem je omedlela. Partizani so jo naložili na puške in jo nezavestno odnesli v svoje taborišče na Kleč.[4]

Partizanski zapisnik o zasliševanju Marice Nartnik

24. junija 1942 so partizani Nartnikovo zasliševali in verjetno tudi mučili. Zapisnik njenega zaslišanja se je ohranil, saj je z ostalo partizansko dokumentacijo kasneje prišel v roke protikomunističnim enotam. Iz zapisnika je razvidno, da so jo obtoževali organiziranja t. i. bele garde, čeprav takrat v Ljubljanski pokrajini še ni delovala niti ena postojanka Vaških straž. Nartnikova je vse obtožbe zavračala, odgovorila je le, da je bila voditeljica Katoliške akcije za učiteljice za Črnomelj in Novo mesto ter da je vodila sestanke KA za dekleta v Rožnem Dolu. Na zadnje vprašanje na zaslišanju "Zakaj ste se vedno borili proti komunizmu?" je odgovorila: "Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse." Zapisnik se zaključuje s stavkom: "Po naredbi štaba DO z dne 28. 5. 1942, točki 3, obsojena na smrt in ustreljena 25. 6. 1942."[5]

Domači dolgo niso natančno vedeli za njeno usodo. Upali so, da je še živa in da se bo vrnila domov. Med ljudmi so zakrožile govorice, da je bila ustreljena in zagrebena na Kleču. 1. aprila 1943 so semiški vaški stražarji na Kleču res odkrili njeno truplo. Prepeljali so ga v Semič in ga ob prisotnosti množice domačinov pokopali 4. aprila 1943. Pogrebni obred je vodil semiški župnik pater Rajner Erklavec, kasneje tudi sam žrtev komunistov.[6] V pogrebnem nagovoru je obsodil komunizem in njegove zločine in o pokojnici dejal: "Zdaj bomo pokopali zemeljske ostanke gospodične učiteljice iz Rožnega Dola, Marice Nartnikove. Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico."[7]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Francka Galovič, Krvavi cvet iz Rožnega Dola.
  2. Jože Kužnik, Kraljica mučencev – Slovenski mučenci XX. stoletja, Založba Družina, Ljubljana, 2006.
  3. Rožni Dol žaluje, Slovenec 1942.
  4. Palme Mučeništva, Mohorjeva družba, Celje, 1994.
  5. Učiteljica Nartnikova – ubita zaradi svoje vere, Slovenec 1943.
  6. Zopet umor katoliškega duhovnika, Slovenec 1944.
  7. Jože Kužnik, Kraljica mučencev – Slovenski mučenci XX. stoletja, Založba Družina, Ljubljana, 2006.
  • Alenka Meglič, Umor na Kleču pod Mirno goro, Nova zaveza št. 22.