Narte Velikonja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Narte Velikonja
Portret
Rojstvo Lenart Velikonja
8. junij 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Predmeja
Smrt 25. junij 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (54 let)
Ljubljana
Poklic pravnik, uradnik

Narte Velikonja, slovenski pisatelj in kulturni delavec, * 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kot fant je sprva razmišljal o duhovništvu, a se je kasneje odločil za pravo. Študiral je na Dunaju, bil nekaj časa v vojski in 1918 diplomiral. Poročil se je z nečakinjo tedanjega ljubljanskega škofa Jegliča. Imela sta 13 otrok. Opravljal je različna dela v pokrajinski in banovinski upravi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je delal pri Zimski pomoči; bil je tudi glavni pobudnik in eden od urednikov Zbornika Zimske pomoči. Ostro je nastopal proti komunističnemu nasilju med vojno. Maja 1945 je bil kot okupatorjev kolaborant, ožji sodelavec Leopolda Rupnika in vodja propagande proti NOV (prim. brošuro Malikovanje zločina, 1944) aretiran, pred izrednim vojaškim sodiščem v Ljubljani 23. jun. 1945 obsojen na smrt in dva dni pozneje ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano, prav tako se ne ve, kje je pokopan. Po vojni sta dve njegovi knjigi izšli v Buenos Airesu, po 1991 pa so ga ponatisnili tudi v Sloveniji.

Delo[uredi | uredi kodo]

Narte Velikonja se je začel pojavljati v književnosti kot pesnik, pozneje pa se je razvil v pripovednika modernega realizma. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja na obrobju Trnovskega gozda. Z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Razmere pod Italijansko oblastjo je opisal v povesti V Smrlinju (Mladika, 1921). Zgodnje novele je objavil v zbirkah Sirote in Otroci. Naklonjenost bralcev si je pridobil zlasti s povestjo Višarska polena; izšla je v zbirki Mohorjeve družbe Slovenske večernice, vendar je močno presegala tradicionalne okvire te zvrsti. Med njegova najpomembnejša besedila sodi povest Besede; v njej se je močno približal ruralizmu na Slovenskem. V knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. V zadnjem obdobju je pisal, deloma po lastnih izkušnjah, tudi novele o bolnih. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča. Za gledališče je napisal nekaj ljudskih dram (Suženj, DiS, 1916; Tabor, Mladika, 1940).

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Proza[uredi | uredi kodo]

Dramatika[uredi | uredi kodo]

  • Suženj, (DiS, 1916).
  • Tabor, (Mladika, 1940).
  • Župan, v rokopisu.
  • Njiva, v rokopisu.

O njem[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]