Leon Rupnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leon Rupnik
Portret
Leon Rupnik
Vzdevek »Lev«
Rojstvo 10. avgust 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Lokve, Nova Gorica
Smrt 4. september 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (66 let)
Ljubljana
Pripadnost

Zastvava Avstro-ogrske Avstro-ogrska (1895-1918)
Zastava kraljevine Jugoslavije Kraljevina Jugoslavija (1919-1941)

Znak Slovenskega Domobranstva Slovensko Domobranstvo (1943-1945)
Rod/služba kopenska vojska
Aktivna leta 1895-1945
Čin general, poveljnik domobranske vojske
Enota slovensko domobranstvo
Oboroženi
konflikti
prva svetovna vojna, druga svetovna vojna

Leon Rupnik (ime tudi Leo, Lev, Lav), slovenski general in politik, * 10. avgust 1880, Lokve, Nova Gorica pri Čepovanu; † 4. september 1946, Ljubljana (usmrčen).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Leon Rupnik se je rodil 10. avgusta 1880 na Lokvah pri Čepovanu pri Novi Gorici kot sin cesarsko-kraljevega gozdarja Franca Rupnika in Ane Ogrizek. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, nato pa ga je oče poslal v benediktinsko gimnazijo v Št. Pavel na Koroškem. Tam je pouk potekal v nemščini. Naslednje leto se je vpisal v nemško paralelko na Ljubljanski gimnaziji. Po končani nižji gimnaziji je v letih od 1895 do 1899 obiskoval kadetnico v Trstu. Leta 1905 se je po nekaj menjavah dolžnosti kot aktivni oficir vpisal na generalštabno šolo na Dunaju. Tam so ga visoko cenili zaradi vojaške nadarjenosti, mirnosti in odločnosti, hkrati pa so mu očitali pomankanje diplomatskih sposobnosti in premajhno prožnost za vodenje v velikem merilu. V študiji habsburških oficirjev so ga ocenili kot sposobnega, a ne povsem prilagodljivega svojem okolju, zato ga tudi oficirski kolektiv ni nikoli sprejel za svojega. Po končani šoli se je kot poveljnik trdnjave v Nevesinju in kasneje kot generalštabni častnik v Mostarju zelo izkazal in leta 1913 je bil povišan v stotnika. Takrat se je tudi prvič poročil.

Med 1. svetovno vojno je kot avstro-ogrski častnik sodeloval pri napadu na Srbijo, kjer je bil tudi dvakrat odlikovan za hrabrost. Leta 1915 je bil prestavljen na italijansko fronto, kjer je bil prav tako odlikovan, leta 1916 pa na rusko fronto. Dobil je celo eno najvišjih avstro-ogrskih odlikovanj, viteški križec Leopoldovega reda prvega razreda. Konec vojne je dočakal kot načelnik štaba Boke Kotorske.

V Vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozneje VKJ) je prestopil leta 1919 kot generalštabni major. V njej je nato vsake štiri leta redno napredoval. Leta 1933 je postal brigadni general, 1937 pa divizijski. Služboval je na različnih dolžnostih in za to prejel več odlikovanj. Leta 1938 je bil premeščen v Ljubljano, kjer je vodil gradnjo obrambnih položajev – Rupnikove linije po celotni tedanji državi. Ko se je začela vojna, je postal načelnik štaba 1. skupne armade v Zagrebu, ki naj bi branila zahodno in severozahodno mejo z Italijo in Nemčijo. Po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske, se je iz kratkotrajnega nemškega vojaškega pripora, kjer se je znašel takoj po okupaciji , zatekel v Celje, nato pa se je po nekaj mesecih preselil v Ljubljano. Kljub nasprotovanju komunizmu se takrat še ni začel ukvarjati s politiko.

Septembra 1941 so nanj streljali pripadniki VOS-a in ga lažje ranili, spomladi 1942 pa ga je italijanska fašistična okupacijska oblast skupaj z drugimi častniki bivše jugoslovanske vojske internirala v taborišče Gonars.

Od tam je bil odpuščen maja istega leta skupaj z ostalimi častniki, starejšimi od 55 let, nakar se je vrnil v Ljubljano[1].

Odkrito je začel sodelovati z italijanskim okupatorjem junija 1942 po odstopu dotedanjega ljubljanskega župana Jura Adlešiča, nakar je postal župan Ljubljane na predlog Emilia Graziolija, ki je bil takrat prefekt italijanskega okupacijskega območja. Bil je odločen protikomunist, zato je okupatorju predložil načrt za vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti narodnoosvobodilnemu gibanju, predvsem proti Komunistični Partiji..

Rupnikovo sodelovanje z okupatorjem so obsodili v Slovenski zvezi. Jugoslovanska vlada v Londonu mu je na njihovo zahtevo odvzela generalski čin in to oznanila na londonskem radiu BBC.

Domobranska prisega dne 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu. Civilist z brado na sliki je domobranski general Leon Rupnik.

Rupnik je bil že od samega začetka zelo protikomunistično usmerjen. Kot nekateri drugi zahodni generali tistega časa (na primer ameriški general G.S. Patton), je v komunizmu videl večje zlo od nacizma in fašizma, zato je bil v boju proti prvemu pripravljen sodelovati tudi s slednjima. Po kapitulaciji Italije je organiziral Slovensko domobranstvo. Njegova kolaboracija je bila večplastna, od upravne, ideološke in vojaške. Svoje vloge kolaboranta se je že od začetka zavedal in jo je tudi zavestno sprejel, ker je menil, da mora biti advokat naroda v odnosih z okupacijsko oblastjo. Nekoč naj bi bil celo izjavil: »Če je za ta narod treba žreti drek, ga bom tudi požrl.« Kolaboracijo in s tem tudi domobransko vojsko je videl kot potrebno za preživetje slovenskega naroda, predvsem kot sredstvo v boju in obrambi proti komunističnemu nasilju, ki je v prvih letih 2. svetovne vojne med Slovenci zahtevalo veliko civilnih žrtev. Domobranci so Nemce torej potrebovali za oborožitev v boju proti komunizmu, Nemci pa njih za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Hkrati je bilo v tistem času že jasno da bo Nemčija vojno po vsej verjetnosti izgubila in se je bil boj za to kdo bo na oblasti ko se vojna konča. Rupnik si vsekakor ni želel da bi to bili komunisti , ki so bili dobro organizirani že vse od napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941.

Nemci so na domobrance gledali kot na pomožne policijske enote v službi Rajha. Rupnik je domobrancem poveljeval le navidezno, saj niso dovolili da bi poveljeval vojaškemu delu formacije. Prepustili so mu civilno oblast v Ljubljanski pokrajini, vendar tudi to bolj simbolno. Leona Rupnika je na položaj pokrajinske ljubljanske uprave postavil Friedrich Rainer na predlog škofa Gregorija Rožmana. V resnici je pokrajinsko upravo vodil nemški okupator. Neposredni nadzor nad Rupnikovim upravljanjem sta imela nemška svetovalca, esesovski general Erwin Rösener, ki je vodil policijski štab za boj proti partizanom in Hermann Doujak, Rainerjev politični svetovalec za Ljubljansko pokrajino. Vsak svoj javni govor je moral Rupnik predhodno predložiti nemški cenzuri. Nemci so mu tudi določali, kdaj lahko nastopa v uniformi. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva konec septembra 1943 se je Rupnik razglasil za komandanta, a mu je Rösener ta naziv po nekaj dneh odvzel. Pobudo za ustanovitev so Rupniku dali politiki SLS, Rupnik pa jo je nato posredoval Rösenerju. Ta je postavil za poveljnika polkovnika Franca Krenerja, ki pa ni bil pogodu niti Rupniku niti katoliškim politikom, saj so ga sumili, da je naklonjen liberalcem.

Rupnik ni bil strankarsko opredeljen; po njegovem je bilo domobranstvo nadstrankarsko, saj naj bi strankarstvo škodovalo bojni morali, politične stranke pa naj bi se po njegovem med seboj borile le za oblast. Zaradi tega v protikomunističnem taboru ni imel večje podpore in avtoritete. Kljub temu so se nanj obračali z raznimi zahtevami in prošnjami [2]. V njegov krog so spadali mladi in ambiciozni ljudje iz različnih delov protikomunističnega tabora. K njemu so bili poslani predvsem z namenom, da uveljavijo vpliv svoje skupine

saj je v očeh domobrancev, Nemcev in ljudstva, kot predvojni častnik, le imel nekaj spoštovanja . [2] Nekateri tedanji politiki so ta ožji krog zaničljivo imenovali »otroški vrtec«.

Nemci mu niso preveč zaupali, vendar so ga kljub temu konec novembra 1944 imenovali za generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva. Tako je nehote postal simbol kolaboracije in narodne izdaje. Proti koncu vojne, ko so Nemci izgubljali oblast, Rdeča armada pa je bila vse bližje, je postal tudi formalni poveljnik domobrancev. 5. maja 1945 mu je Rösener odvzel položaj upravitelja Ljubljanske pokrajine in upravljanje prepustil Narodnemu odboru za Slovenijo,kateri naj bi se pogajal z zavezniki o povojni ureditvi.

9. maja 1945, ob koncu vojne v Evropi, se je skupaj z domobransko in nemško vojsko umaknil (pobegnil) na avstrijsko Koroško, kjer se je predal Britancem. Ti so ga nekaj časa zadrževali v Italiji in ga nato 2. januarja 1946 izročili revolucionarnim oblastem v povojni Jugoslaviji. Bil je glavni obtoženec v t. i. Rupnikovem procesu.

27. avgusta istega leta, so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo. Lokacija njegovega groba je se danes neznana.

Pravno formalno je bil Leon Rupnik vojak v službi dveh različnih držav, sporno pa je njegovo politično delovanje med 2. svetovno vojno. Kot zagrizen sovražnik komunistične

revolucije je bil zato razglašen za narodnega izdajalca.

Rupnikov proces[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Rupnikov proces.
Rupnikov proces

Proces, ki je potekal pred vojnim sodiščem IV. armade v Ljubljani, se je začel 21. avgusta 1946, obtožba je vsebovala enajst točk. Na procesu je bil Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Sodili so tudi nekaterim nemškim poveljnikom. 30. avgusta se je proces končal in poleg dolgotrajnih zapornih kazni so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili SS-Obergruppenführerja Erwina Rösenerja in Lovra Hacina. Rupniku so namenili vojaško usmrtitev z ustrelitvijo.

Rupnikov proces sodi med vrsto povojnih politično naravnanih sodnih in izvensodnih procesov ter eksekucij, ki jih je komunistična oblast izvajala mimo mednarodno veljavnih pravnih načel pri utrjevanju svoje oblasti, med katerimi so po vzoru Sovjetske Zveze preganjali tudi veliko "drugače" mislečih zavednih Slovencev, ki so bili še med samo vojno na "pravi" strani.

[3] Helij Modic, predsednik takratnega vojaškega sodišča, se je pravnih pomanjkljivosti Rupnikovega procesa zavedal.

Žarko Petan je tako v svoji knjigi O revoluciji in o smrti navedel Modičevo izjavo: [4][5]

"Danes me je sram, ko se spomnim tega procesa in svoje vloge v njem...General Rupnik ne bi smel biti obsojen na smrt...Rupnik ni imel kot tako imenovani prezident Ljubljanske pokrajine pod italijansko in pozneje pod nemško okupacijo prav nobenih kompetenc... Ni podpisal nobene smrtne kazni, ni ustanovil 'bele garde', kot so mu to podtikali... Po pravnih normah, kot jih je sprejelo nürnberško mednarodno sodišče za vojne zločine, bi bil najbrž oproščen sleherne krivde. Zagotovo pa ne bi bil obsojen na smrt."


Usmrtitev[uredi | uredi kodo]

Izvršitev smrtne obsodbe je bila določena za 4. september 1946. Leona Rupnika je na strelišče pod Golovcem ob 16. uri popoldne pripeljal avtomobil.

Sodba je bila izvršena s streli iz sedmih pušk (sedmi naboj je bil vadbeni). Pred smrtjo je zavpil: >>Naj živi slovenski narod !<<.

Prva krogla je zgrešila cilj, druga je zadela vrat, tri so zadele prsni koš, šesta pa je prestrelila srce.

Natančen čas smrti naj bi bil ob štirih in petnajst minut popoldan.

Rupnikovo truplo je bilo nato odpeljano in pokopano na neznanem kraju.[6]

Napredovanja[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Avstro-ogrska monarhija[uredi | uredi kodo]

Kraljevina Jugoslavija[uredi | uredi kodo]

Viri in Literatura[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Andrej Zlobec: Obveščevalec Osvobodilne fronte (Ljubljana, 2010), 48.
  2. ^ 2,0 2,1 Kociper, Stanko (1996). Kar sem živel. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 59904000. 
  3. ^ Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  4. ^ Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  5. ^ Žarko Petan: O revoluciji in o smrti
  6. ^ Več o njegovi usmrtitvi v:
    Velikonja, Tine (1996). "Pred petdesetimi leti - Strelišče na Dolenjski cesti". Zaveza (Nova Slovenska Zaveza). Pridobljeno dne 20. julij 2011.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]