Rupnikov proces

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Rupnikov proces

Rupnikov proces, ki je potekal pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani, je bil politični proces, na katerem so po drugi svetovni vojni sodili pomembnim okupatorjevim sodelavcem in izvajalcem okupatorjeve politike. Ime je proces dobil po glavnem obtožencu, generalu slovenskega domobranstva in prezidentu ljubljanske pokrajine, Leonu Rupniku.

Proces[uredi | uredi kodo]

Proces se je začel 21. avgusta 1946, obtožnica pa je vsebovala enajst točk. Na procesu je bil Leon Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem. Proces se je končal 30. avgusta, poleg nekaj dolgotrajnih zapornih kazni pa so bile izrečene tudi tri smrtne. Na smrt z obešenjem so obsodili SS-Obergruppenführerja Erwina Rösenerja in Lovra Hacina. Leon Rupnik je bil obsojen na usmrtitev pred strelskim vodom.

Kritika[uredi | uredi kodo]

Rupnikov proces sodi med vrsto povojnih političnih sodnih procesov, ki jih je komunistična oblast izvajala mimo mednarodno veljavnih pravnih načel.[1] Dr. Helij Modic, predsednik takratnega vojaškega sodišča, se je pravnih pomanjkljivosti Rupnikovega procesa očitno zavedal. Žarko Petan je v svoji knjigi O revoluciji in o smrti namreč navedel Modičevo izjavo: [2][3]

Danes me je sram, ko se spomnim tega procesa in svoje vloge v njem...General Rupnik ne bi smel biti obsojen na smrt...Rupnik ni imel kot tako imenovani prezident Ljubljanske pokrajine pod italijansko in pozneje pod nemško okupacijo prav nobenih kompetenc... Ni podpisal nobene smrtne kazni, ni ustanovil 'bele garde', kot so mu to podtikali... Po pravnih normah, kot jih je sprejelo nürnberško mednarodno sodišče za vojne zločine, bi bil Rupnik najbrž oproščen sleherne krivde. Zagotovo pa ne bi bil obsojen na smrt.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  2. Tamara Griesser-Pečar: Razdvojeni narod, Mladinska knjiga, 2007
  3. Žarko Petan: O revoluciji in o smrti