Erwin Rösener
Erwin Rösener | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 2. februar 1902 Schwerte[d] |
| Smrt | 4. september 1946 (44 let) Ljubljana |
| Pripadnost |  Tretji rajh |
| Rod/ | Sturmabteilung Schutzstaffel |
| Aktivna leta | 1920–1930 1930–1945 |
| Čin | SS-Obergruppenführer |
| Oboroženi konflikti | Druga svetovna vojna |
Erwin Rösener, nemški SS general, * 2. februar 1902, Schwerte, Nemško cesarstvo, † 4. september 1946, Ljubljana, Slovenija.
SS-Obergruppenführer (general) Rösener je bil odgovoren za poboje civilistov v Sloveniji med drugo svetovno vojno in bil posledično po vojni obsojen na smrt. Prav tako je bil posmrtno obtožen na Nürnberških procesih za vojne zločine.
Življenjepis[uredi | uredi kodo]
Bil je eden zgodnjih članov NSDAP in 6. novembra 1926 je vstopil še v Sturmabteilung (SA). Leta 1929 je zaprosil za vstop v Schutzstaffel (SS), kamor so ga sprejeli naslednje leto. Tu se je do leta 1944 povzpel do čina SS-Obergruppenführer in general Waffen-SS ter policije.[1] Bil je tudi član Kroga prijateljev ekonomije[2], skupine nemških industrialcev, ki so zbirali denar za rasne raziskave znotraj Tretjega rajha. Na svojem medvojnem položaju je bil tako visoko v nacistični hierarhiji, da je bil neposredno podrejen Heinrichu Himmlerju.[3]
Po koncu aprilske vojne je bil dodeljen SS-Oberabschnitt Alpenland,[4], kateremu so pripojili tudi del okupirane Slovenije. Med oktobrom 1944 do konca vojne je bil vodja protipartizanskega štaba, s sedežem v Ljubljani; Rösener je stanoval v zaseženi Vili Vrhunec[5]. V okviru obeh položajev je ukazal usmrtitve civilistov, talcev in vojnih ujetnikov kot povračilni ukrep za partizanske napade. Zaradi več primerov istočasnega poboja večjega števila prebivalcev je bil obtožen po vojni v Nürnbergu.[6] V okviru svojega položaja je bil tudi ustanovitelj Slovenskega domobranstva.
8. maja 1945 je Rösener v času krizne situacije zapustil vodstveni položaj in svoje vojake brez da bi jih o tem obvestil, prav tako ni obvestil nadrejenih, zaradi tega so mu v taborišču za vojne ujetnike 209 v Bellariji decembra 1945 sodili pod vodstvom polkovnika Walterja von Seelerja in generala Heinricha von Scheel Vietinghoffa. Zaradi nerazčiščenih okoliščin dogodka ni bil kaznovan.
Po nemški kapitulaciji je pobegnil v Avstrijo, kjer pa so ga Britanci ujeli in ga poslali nazaj v Jugoslavijo (Slovenijo), kjer je bil v sklopu t. i. Rupnikovega procesa 30. avgusta 1946 obsojen na smrt. 4. septembra istega leta je bil obešen in bil še istega dne pokopan v neoznačen grob na ljubljanskih Žalah.
Viri in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ »SS-Obergruppenführer & General der Polizei (M-Z)«. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2009. Pridobljeno 28. oktobra 2009.
- ↑ Freundeskreises des Reichsführers-SS
- ↑ Higher SS and Police Leaders
- ↑ Real History and Hitler's Role in the Holocaust
- ↑ Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi 1-24 (Ljubljana, 2005), 72.
- ↑ Yale.edu[mrtva povezava]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
