Pojdi na vsebino

Jože Dežman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jože Dežman
Portret
Dežman pri vodenju ogleda jame Barbara rov, leta 2013
Rojstvo26. september 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (70 let)
Lesce
Narodnost slovenska
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
Alma materUniverza v Ljubljani
Pokliczgodovinar, publicist, muzeolog, filozof, arhivist, politik
Poznan popreučevanje zgodovine 2. svetovne vojne
Politična stranka
ZKS nekdanja
LDS nekdanja

Jože Dežman, slovenski arhivar, filozof, muzealec, politik, publicist in zgodovinar, * 26. september 1955, Lesce.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Diplomiral je leta 1997 iz filozofije in zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1979, dve desetletji pred diplomo, se je zaposlil v Gorenjskem muzeju v Kranju, od 2000 je tam delal kot muzejski svetovalec; imel je več vodilnih mest v Muzeju novejše zgodovine in v Arhivu Republike Slovenije. V raziskovalnem delu se je poleg zgodovine 20. stoletja posvetil še antropologiji, muzeologiji in muzejski kritiki. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove smeri obravnavanj, predvsem iz zgodovine druge svetovne vojne, kot so okupacijski sistem na ravni vsakdanjega življenja, celovita obravnava žrtev vojne, mobilizirancev v nemško vojsko, raziskoval je državljansko vojno na Slovenskem; kritiziral je t. i. partizanski način pisanja zgodovine. Napisal in uredil je več zbornikov, katalogov, monografskih tekstov in pripravil več razstav ter objavil več sto publicističnih, pogosto političnih prispevkov v strokovnem in dnevnem časopisju ter drugih medijih. Prav tako na svetovnem spletu piše bloge.[1] V letih 1993−2000 je urejal revijo Borec, v letih 1999−2001 revijo GG,[2] glasilo Zveze združenj borcev in udeležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije. Do leta 1998 je bil aktiven tudi v politiki. Bil je član Predsedstva RK ZSMS, član IO LDS, podpredsednik SO Radovljica, predsednik Komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri RK ZSMS, predsednik OK ZSMS in OO LDS.[3] Med leti 2005–2010 in 2021–2023 je vodil Muzej novejše zgodovine Slovenije. Leta 2021 je v okviru muzeja prevzel tudi koordinacijo projekta priprave jugoslovanske razstave v Auschwitzu.[4] Vodil je več projektov, med njimi Enotni v zmagi – demokratizacija in osamosvojitev Slovenije, Fašizem in Slovenci – izbrane podobe, v okviru razstave Slovenci v XX. stoletju je pripravil sobo Slovenija 1945–1960. V obdboju med 2005 in 2026 je vodil Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč.[4] Med letoma 2012 in 2013 je bil direktor Arhiva Republike Slovenije, v okviru katerega je vodil mednarodni projekt Vroče sledi hladne vojne.[4] Leta 2014 je z diseratcijo Etično-personalistični pristop k popravi krivic žrtvam titoizma po arhivu Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic (COBISS) doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po imenovanju ministra za kulturo Vaska Simonitija je Dežman s 1. februarjem 2021 ponovno stopil na čelo Muzeja novejše zgodovine Slovenije.[5] V svojem mandatu je skupaj s sodelavci muzeja za ministra, ki mu je dodelil direktorski položaj, uredil jubilejni spominski zbornik. Po združitvi dveh muzejev mu je bila 27. marca 2023 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi »nesposobnosti«.[6] Po ponovni ustanovitvi muzeja v času ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc je bil Dežman julija 2026 imenovan za vršilca dolžnosti direktorja.[4]

Dežman je temeljne značilnosti zločinov po drugi svetovni vojni opisal tako:[navedi vir]

Pobijanje civilistov in vojnih ujetnikov po drugi svetovni vojni je največji pokol neoboroženih vseh časov na slovenskem ozemlju. V primerjavi z Evropo so jugoslovanski komunistični poboji po drugi svetovni vojni verjetno tik po stalinističnih usmrtitvah in veliki lakoti v Ukrajini. Število pomorjenih v Sloveniji spomladi 1945 je zdaj mogoče oceniti na več kot 100.000, Slovenija je bila največje povojno morišče v Evropi. Šlo je za mešanico dogodkov, ko so se v Sloveniji umikale nemške enote, kolaborantske enote, enote NDH, četniki in balkanski civilisti; pobitih je bilo tudi več kot 15.000 slovenskih prebivalcev. Zaradi svoje kratkosti, števila žrtev, načina usmrtitve in krutosti so to dogodki, ki jih lahko primerjamo z največjimi zločini komunizma in nacionalsocializma.

Njegov stric je bil narodni heroj, general Anton Dežman - Tonček, udeleženec bitke pri Dražgošah in po koncu vojne poveljnik gorenjske Udbe.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Po sili vojak: nasilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko - okupatorjev zločin (katalog, Celje, 1990)
  • Bohinjski zbornik (COBISS)
  • Druga svetovna vojna med Julijci in Karavankami : (Jeseniško okrožje 1943-1945) (COBISS)
  • Diskusija (COBISS)
  • Mariji: Brezjanski romarji, 1999
  • Marija Pomagaj na Brezjah, 2000
  • Moč preživetja: sprava z umorjenimi starši (Mohorjeva, Celovec, 2004)
  • S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, 2005
  • Med kljukastim križem in rdečo zvezdo: čezmejno soočenje nacionalnih predsodkov, totalitarističnih ideologij in partijskih diktatur ob primeru Slovenije in avstrijske Koroške (razstavni katalog), 2002 (soavtor slovensko-avstrijskega razstavnega projekta)
  • Slovenija 1945-1960 (katalog razstave), 2007
  • Fašizem in Slovenci : izbrane podobe, 2009
  • Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005-2008, 2009/10
  • Slovenija in vojna grobišča: dolga tranzicija (soavtor Pavel Jamnik), 2017 (COBISS)
  • Vojne fotografije: 1941-1945: partizanske enote iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine
  • Druga svetovna vojna: nemška okupacija, upor, revolucija, državljanska vojna, 2013
  • Etično-personalistični pristop k popravi krivic žrtvam titoizma po arhivu Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic, 2014
  • Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo : titoizem, poraz nasilja, 2015
  • SLO 25 let: Republika Slovenija 25 let - enotni v zmagi, 2016
  • Komunistični strah v gatah: Homo sovieticus slovenicus - dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini, 2025 (COBISS)

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Lucijan, Adam (2020). »DEŽMAN, Jože. (1955-). Mestna knjižnica Kranj«. Obrazi slovenskih pokrajin. Pridobljeno 6. avgusta 2025.
  2. ↑ Enciklopedija Slovenije. (2002). Knjiga 16. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  3. ↑ Osebnosti, od A do L, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str. 196; Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002, str. 41; Leta 2005 so nam ostali v spominu: Jože Dežman, Košnjek Jože, Gorenjska 2005, str.32
  4. 1 2 3 4 »Dr. Jože Dežman imenovan za vršilca dolžnosti direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve | GOV.SI«. Portal GOV.SI. 2. julij 2026. Pridobljeno 5. julija 2026.
  5. ↑ »Jože Dežman bo novi direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije«. RTVSLO.si. Pridobljeno 23. decembra 2020.
  6. ↑ »Jože Dežman prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. MNSZS: Odpoved je posledica zakonskih določil«. RTVSLO.si. Pridobljeno 30. marca 2023.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jože_Dežman&oldid=6722112«