Kongregacija za škofe
Kongregacija za škofe[1] [2] (latinsko Congregatio pro Episcopis) je bila kongregacija Rimske kurije. Ukvarjala se se je z vprašanjem škofovstva in s škofovsko jurisdikcijo. Zadolžena je bila tudi za zbiranje predlogov kandidatov novih škofov in njihovo selekcijo. Izmed papežu predlaganih kandidatov primernega duhovnika potrdi papež, lahko pa vse kandidate zavrne ter se postopek izbire ponovi.
Kongregacija izvira iz Kongregacije za postavitev cerkva in konsistorialnih oskrb, ki jo je ustanovil papež Sikst V. 22. januarja 1588.
Pristojnosti
[uredi | uredi kodo]V skladu z apostolsko konstitucijo Pastor Bonus (1988) je imela kongregacija naslednje pristojnosti:
- obravnavati zadeve, ki se nanašajo na škofovsko službo in jurisdikcijo škofov (75. člen);
- odločati glede ustanavljanja, spreminjanja in ukinjanja škofij ter drugih cerkvenih upravnih enot (76. člen);
- imenovati škofe, koadjutorje in pomožne škofe (77. člen);
- usklajevati škofovske konference in druge regionalne cerkvene strukture (79. člen);
- skrb za pripravo kandidatov za škofovsko službo (80.člen);
- vodenje postopkov v zvezi z upokojitvijo škofov in drugimi kadrovskimi spremembami (81. člen);
- imenovanje apostolskih administratorjev v posebnih primerih (82. člen);
- upravljanje s podrejeno Papeško komisijo za Latinsko Ameriko (83. in 84. člen).
Prefekti
[uredi | uredi kodo]- Gaetano de Lai (1908-1928)
- Carlo Perosi (1928-1930)
- Raffaele Carlo Rossi (1930-1948)
- Adeodato Giovanni Piazza (1948-1957)
- Marcello Mimmi (1957-1961)
- Carlo Confalonieri (1961-1973)
- Sebastiano Baggio (1973-1984)
- Bernardin Gantin (1984-1998)
- Lucas Moreira Neves (1998-2000)
- Giovanni Battista Re (2000-2010)
- Marc Oullet (2010-)
Ukinitev
[uredi | uredi kodo]V apostolski konstituciji papeža Frančiška Praedicate Evangelium[3], objavljeni 19. marca 2022, ki je pričela veljati 5. junija 2022, je v prehodnih določilih, v poglavju 3 zapisano, da se z njenim začetkom veljave predhodna apostolska konstitucija Pastor Bonus v celoti razveljavi in nadomesti, z njo pa se ukinejo tudi ustanove Rimske kurije, ki jih ta konstitucija ne predvideva več oz. jih ne reorganizira.[4] Z veljavnostjo te apostolske konstitucije je bila ukinjena tudi predmetna kongregacija. Njene naloge in zadožitve so bile na novo oblikovane v okviru Dikasterija za škofe.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Reven, Zdravko (1971). Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971). Nadškofijski ordinariat, Ljubljana. str. 12. COBISS 2831107.
- ↑ Rebić, Adalbert, Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana. str. 594. COBISS 235261696.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ »Konstitucija Praedicate Evangelium«. Kanonist. Pridobljeno 27. februarja 2023.
- ↑ Ekpo 2025, str. 285.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Reven, Zdravko, Cerkev na Slovenskem: letopis 1971 (stanje 1. junija 1971), Nadškofijski ordinariat, Ljubljana, 1971 (COBISS)
- Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
- Ekpo, Antony (2025). Rimska kurija: zgodovina, teologija in organizacija. Družina. COBISS 227235843. ISBN 978-961-04-1168-0.