Dajalnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Dajálnik (dátiv) je v slovenščini 3. sklon[1] Označuje osebo, bitje ali stvar, ki se ji kaj daje. Isto pomenita tudi stara grško (ptosis dotike) in latinsko poimenovanje dativus).[2]

Raba dajalnika v slovenščini[uredi | uredi kodo]

V slovenščini dajalnik v stavku izraža:[3]

  • edini predmet: Ne vdajaj se slabim mislim., drugi predmet: Nesi očetu časopis. – Nogavice plete bratu. (V slednjem primeru govorimo o dajalniku koristi.)
  • nosilca stanja ali poteka: Iti nam je domov. – Sanjalo se mi je o tebi. (imenovan tudi dajalnik logičnega osebka)
  • pripadnost: Črni so mu lasje. (imenovan tudi svojilni dajalnik)
  • čustveno zavzetost: Bodi mi zdrav. – To ti je bila dobra zabava. (imenovan tudi čustveni ali etični dajalnik)
  • izpostavljeni stavčni člen: Janezu, temu se zahvali.
  • ujemalni prilastek: ptici pevki.
  • pristavek: Ivanu Cankarju, našemu velikemu pisatelju, smo posvetili proslavo.
  • različna razmerja v zvezi s predlogi: Grem k stricu. – Proti večeru je prišel.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  2. ^ Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.
  3. ^ Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.