Justin I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Justin I.
Cesar Bizantinskega cesarstva
Portret
Vladanje518 – 1. avgust 527
PredhodnikAnastazij I.
NaslednikJustinijan I.
Rojstvo450[1][2]
Tauresium[d], Dardanija
Smrt1. avgust 527
Konstantinopel
ZakonecEufemija
Imena
Istok (v mladosti),
Flavius Iustinus
Vladarska rodbinaJustinijanska dinastija

Justin I. (latinsko Flavivs Ivstinvs Avgvstvs, starogrško starogrško Ἰουστίνος [Justínos]) je bil bizantinski cesar, ki je vladal od leta 518 do 527, * 2. februar 450, † 1. avgust 527).

Bil je vojak, ki je kljub temu, da je bil nepismen,[3] pri skoraj 70 letih postal bizantinski cesar. Bil je ustanovitelj Justinijanske dinastije, katero je nadaljeval njegov nečak Justinijan I., zaslužen za uvedbo zakonov, ki so zmanjšali vpliv starega rimskega plemstva. Justinova soproga je bila cesarica Eufemija.

Zgodnja kariera[uredi | uredi kodo]

Justin je bil kmet in prašičerejec iz Dardanije,[4] ki je spadala v Prefekturo Ilirik.[5] Rojen je bil z zaselku Bederiana pri Scupiju, sedanjem Skopju, Makedonija.[4][6] Bil je tračansko-rimskega [7][8][9] ali ilirsko-rimskega porekla.[10][11][12][13][14][15][16][17] Govoril je grško. On in vsi člani njegove družine so imeli tračanska imena: Zimarh, Ditivist, Boraid, Biglenica, Sebatij in druga. [10][18] Kot mladostnik je z dvema tovarišema pobegnil pred napadi barbarov v Konstantinopel in kmalu zatem vstopil v bizantinsko vojsko. Zaradi svojih sposobnosti je hitro napredoval in pod cesarjem Anastazijem I. dosegel čin generala in vpliven položaj comesa excubitorum, poveljnika palačne straže ekskubitorjev.[19]

Cesar[uredi | uredi kodo]

Justin si je s položajem poveljnika edine vojaške enote v Konstantinoplu (ekskubitorjev) in denarnih daril leta 518 zagotovil izvolitev za bizantinskega cesarja. Kot karierni vojak ni imel nobenega znanja za vodenje državnih poslov, vendar je okoli sebe zbral več zaupanja vrednih svetovalcev. Najvidnejši med njimi je bil njegov nečak Fravij Peter Sabatij, katerega je posinovil in ga preimenoval v Justinijana. Justinovo vladanje je spoštovanja vredno zaradi rešitve Akacijeve shizme med vzhodno in zahodno vejo krščanske Cerkve. Kot iskren katolik je potrdil rimski pogled na dvojno naravo Jezusa Kristusa in bolj splošna načela rimske nadvlade. Uklonitev vzhodne Cerkve zahodni Cerkvi ni trajala dolgo.

Sklicujoč se na zapise zgodovinarja Prokopija je bilo pogosto rečeno, da je namesto Justina v resnici vladal nečak Justinijan, vendar obstaja veliko dokazov o nasprotnem. Prokopijeva Tajna zgodovina (grško Ἀπόκρυφη Ἱστορία [Apókryphe Istoría]) je izšla po njegovi smrti in razkriva avtorjevo globoko razočaranje nad njegovimi vladarji. Delo je zelo pristransko, jedko in celo opolzko ter brez omemb drugih virov, zato ga zgodovinarji nimajo za objektivno. V nasprotju z navedki v Tajni zgodovini je bil Justinijan imenovan za naslednika šele leto pred Justinovo smrtjo in je za proslavo leta 520 porabil 3.700 liber zlata.[20]

Justin je leta 525 razveljavi zakon, ki je članom senatorskega razreda prepovedoval poročanje z ženskami iz nižjih družbenih razredov in obiskovanje gledališča, kar je bilo v tistem času škandalozno. Odprava zakona je utrla pot Justinijanovo poroki nekdanjo igralko Teodoro in kasneje zmanjšala razredne razlike na bizantinskem dvoru. Teodora se je izenačila z Justinijanom in imela velik vpliv na vodenje države.

Pozna leta[uredi | uredi kodo]

Zadnja leta Justinove vladavine so zaznamoval spori z Ostrogoti in Sasanidskim cesarstvom. Leta 526 se mu je zdravje poslabšalo, zato je za svojega socesarja imenoval Justinijana I.. 1. aprila 527 ga je imenoval za cesarja in 1. avgusta istega leta umrl.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Justinu v čast so leta 525 kilikijsko mesto Anazarb preimenovali v Justinopolis.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Record #120174960 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ Gran Enciclopèdia Catalana — Grup Enciclopèdia, 1968.
  3. ↑ Chapman, H. John (1971). Studies on the Early Papacy. Kennikat Press, University of Michigan. str. 210. ISBN 0-8046-1139-4.
  4. ↑ 4,0 4,1 Cameron, Averil. Chapter III: Justin I and Justinian. The Cambridge Ancient History, XIV: Late Antiquity: Empire and Successors, Cambridge University Press, str. 63,ISBN 978-0-521-32591-2.
  5. ↑ Binns, John (1996). Ascetics and Ambassadors of Christ: The Monasteries of Palestine, 314–631. Clarendon Press.
  6. ↑ The Encyclopedia Americana, Volume 16, Grolier Incorporated, 1989, str. 244.
  7. ↑ George Finlay. A History of Greece. Cambridge University Press, 2014, ISBN 1108078338, str. 183.
  8. ↑ Browning, Robert (2003). Justinian and Theodora. Gorgias Press LLC. str. 23. ISBN 1-59333-053-7.
  9. ↑ András Mócsy. Pannonia and Upper Moesia: A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire. Routledge, 2014, str. 350. ISBN 1317754255.
  10. ↑ 10,0 10,1 Russu, Ion I. (1976). Elementele traco-getice în Imperiul Roman și în Byzantium. veacurile III-VII. Editura Academiei R. S. România. str. 95.
  11. ↑ Iv Velkov, Velizar (1977). Cities in Thrace and Dacia in Late Antiquity: (studies and Materials). University of Michigan. str. 47.
  12. ↑ Johnson, Scott Fitzgerald (2006). Greek Literature in Late Antiquity. Ashgate Publishing. str. 166. ISBN 0-7546-5683-7.
  13. ↑ Richard Atwater (1927). The Secret History of Procopius, str. 73.
  14. ↑ brian Croke. Count Marcellinus and His Chronicle, str.75.
  15. ↑ Aleksandr Aleksandrovich Vasiliev. Justin the First: an introduction to the epoch of Justinian the Great, str. 43.
  16. ↑ Peter Sarris. Empires of Faith: The Fall of Rome to the Rise of Islam, 500-700. str. 135.
  17. ↑ Scott Johnson. The Oxford Handbook of Late Antiquity, str. 423.
  18. ↑ Evans, James Allan Stewart (1996). Routledge. str. 96. ISBN 0-415-23726-2.
  19. ↑ Jones, A.H.M. (1986). The Later Roman Empire, 284–602: A Social, Economic, and Administrative Survey. Baltimore: JHU Press. str. 658. ISBN 0-8018-3353-1.
  20. ↑ Norwich, John Julius (1988). Byzantium: The Early Centuries. Viking. str. 189.
Justin I.
Rojen: okoli 450 Umrl: 1. august 527
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Anastazij I. 		Bizantinski cesar
518–527
z Justinijanom I. (527) 		Naslednik: 
Justinijan I.
Politične funkcije
Predhodnik: 
Anastazij Pavel Prob Magn,
Post consulatum Agapiti (zahod) 		Rimski konzul
519
z Flavijem Evrtarhom Kiliko 		Naslednik: 
Flavij Rusticij,
Flavij Vitalijan
Predhodnik: 
Anicij Maksim (sam) 		Rimski konzul
524
z Venecijanom Opilijem 		Naslednik: 
Anicij Prob mlajši
Flavij Teodor Filoksen Soterih
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Justin_I.&oldid=5084941«