Avicenna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Ibn Sina)
Skoči na: navigacija, iskanje
Avicenna
Portret
Avicennov kip v Dušanbeju
Rojstvo okoli 980,
Buhara, današnji Uzbekistan  *
Smrt 1037({{padleft:1037|4|0}})
Hamadan, Iran  *
Poklic filozof, znanstvenik, pesnik, astronom, zdravnik, glasbeni teoretik, fizik, matematik
Era Srednjeveška filozofija
Regija Islamska znanost in filozofija
Šola/tradicija avicenizem (islamski novoplatonizem)
Glavna zanimanja
medicina, falsifa, logika, kalam, alkimija, matematika, fizika, poezija
Pomembne ideje
reinterpretacija Aristotelove metafizike; pomembno pionirsko delo na mnogih znanstvenih področjih; smatra se za očeta moderne medicine

Avicenna, polno ime Abu Ali al-Husajn ibn Abd Alah ibn Sina Balkhi (tudi Abu Ali Sina Balkhi, perzijsko ابوعلی سینا بلخى; Ibn Sina, perzijsko: ابن سینا ; in latinizirano Avicenna), perzijski učenjak enciklopedične izobrazbe, * okoli 980, Buhara, današnji Uzbekistan, † 1037, Hamadan, Iran.

Poleg standardne medicinske izobrazbe je bil še širše izobražen v filozofiji in v znanostih: psihologiji, logiki, matematiki, fiziki, astronomiji, kemiji, geologiji, paleontologiji. Ukvarjal se je tudi s politiko, poezijo in poučevanjem kot učitelj.

Avicena spada med največje mislece, zdravnike in polihistorje v zlati dobi islama.[2][3][4] Poleg Hipokrata in Galena je bil utemeljitelj klasične medicinske znanosti.[5] Avicenin medicinski in filozofski opus je v prvi polovici 13. stoletja prodrl na Zahod še pred prevodi Aristotela.

Zgodnja leta[uredi | uredi kodo]

Avicenna je bil perzijskega rodu, sin pobiralca davkov, doma iz Buhare, čeprav nekateri novejši viri trdijo, da se je rodil v Ajašanahu. Že v zgodnji mladosti je kazal svojo nadarjenost. Z desetimi leti je znal Koran na pamet, učil se je tudi matematiko, pravo in filozofijo, zgodaj pa se je začel zanimati tudi za medicinsko znanost. Kot osemnajstletni zdravnik je sodeloval pri zdravljenju emirja Nuh Ibn Mansurja iz dinastije Samanidov ter ga uspešno pozdravil. V zahvalo mu je ta dovoli uporabo njegove knjižnice, ki je v takratnem času veljala za najbogatejšo knjižnico na Vzhodu. Tu je preučeval dela arabskih, indijskih in perzijskih zdravnikov. Svoje medicinsko znanje je gradil na Hipokratovi humoralni doktrini.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Avicenna je bil privrženec Aristotelovega nauka in si je prizadeval, da bi uskladil Aristotelov in Mohamedov nauk. V njegovih delih so sicer opazni resnicoljubnost, neodvisno razmišljanje, stroga kritičnost in vera v človeški razum. Tako je zavračal astrologijo in islamske dogme. V nasprotju s Koranom je menil, da je svet večen, od nikogar ustvarjen in materialen. Vsako telo naj bi se razvilo na temelju skladnosti med obliko in materijo.

Zaradi svobodomiselnosti in zavidanja arabskih sodobnikov je pristal v ječi; ortodoksni muslimani so ga obsodili ateizma in uporništva. V ječi je napisal več filozofskih razprav in delo o zdravstvu z naslovom Cantica canticorum. Iz zapora mu je uspel pobegniti, nato pa je veliko potoval po Perziji, Turkestanu in Mezopotamiji; največji del kasnejšega dela je preživel v Isfahanu.

Dela[uredi | uredi kodo]

Perzijski izvod enciklopedije Canon medicinae
Uvodna stran prve knjige Canon medicinae

Zapustil je okoli 300 del, med drugim številne razprave in dela na področju filozofije, teologije, matematike, astronomije (prevedel je tudi Evklidove spise), fizike, kemije in glasbe. Velja za soutemeljitelja kemije in geologije.[6]

Med vsemi deli so najpomembnejša tista na področju medicine, med katerimi je temeljno delo Canon medicinae (arabsko al-Qānūn fī aṭ-Ṭibb).

Canon medicinae[uredi | uredi kodo]

Avicennovo temeljno delo je bila medicinska enciklopedija celotnega znanja medicine v starem veku in je plod izročil starogrških, rimskih, indijskih, perzijskih ter arabskih zdravnikov. Temelji predvsem na Hipokratovih in Galenovih naukih ter Aristotelovi filozofiji narave. Na Vzhodu so jo uporabljali kot medicinski učbenik približno šestnajst stoletij, prav tako pa je predstavljala standard v srednjeveški Evropi.[7] Iz arabščine jo je Geraldo da Cremona v 12. stoletju prevedel v latinščino. Prva tiskana izdaja je bila tiskana leta 1593 v Rimu, hkrati pa je bila tudi prva tiskana medicinska knjiga v arabščini.[8]

Delo je razdeljeno na pet knjig. Prva knjiga obravnava anatomijo, fiziologijo, vzroke za nastanek bolezni ter splošno dietetiko, preventivo in zdravljenje. Navkljub temu, da ni seciral trupel, so anatomski opisi solidni; med drugim je pravilno opisoval šest očesnih mišic, medtem ko je Realdo Colombo 5 stoletij pozneje opisoval le 5 mišic. Druga knjiga zdravilna sredstva in metode ter splošni nauk o higieni in preventivi. Druga knjiga je bila več stoletij temeljni učbenik o higieni pri evropskih zdravnikih. Tretja knjiga obravnava posamezne bolezni in njihovo zdravljenje, v končnih delih tudi prehrano in zdrav način življenja. Četrta knjiga obravnava najpogostejše bolezni v tistem času, kjer poudarja pomen vzročnih dejavnikov pri nastanku in razvoju bolezni; v zvezi s tem je npr. zapisal, da je telovadba »najpomembnejši pogoj, da se ohrani zdravje«. Velik del četrte knjige zajema tudi kirurško zdravljenje ran ter zlomov kosti in izpahov, opisani so tudi različni tumorji in gnojni procesi. Peta knjiga zajema navodila za pripravo najpogosteje uporabljenih zdravil ter opise fizikalnih metod zdravljenja, kot so zračne, sončne in vodne kopeli.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://en.wikipedia.org/wiki/Brethren_of_Purity
  2. ^ Strathern, Paul. (2005). A brief history of medicine: from Hippocrates to gene therapy. Running Press, str. 58. ISBN 978-0-7867-1525-1
  3. ^ Duignan, Brian. (2010). Medieval Philosophy. The Rosen Publishing Group, str. 89. ISBN 978-1-61530-244-4
  4. ^ Kort, Michael. (2004). Central Asian republics. Infobase Publishing, str. 24. ISBN 978-0-8160-5074-1
  5. ^ Borisov, 2005, str. 155.
  6. ^ Borisov, 2005, str. 156.
  7. ^ McGinnis, Jon. (2010). Avicenna. Oxford: Oxford University Press, str. 227. ISBN 978-0-19-533147-9.
  8. ^ Borisov, 2009, str. 158.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]