Ajurveda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Dhanvantari, avatar Višnuja, je hindujska boginja zdravja

Ajurveda (sanskrt आयुर्वेद āyurveda, āyus - 'življenje' + veda - 'znanje, veda') [1] je v sanskrtu sestavljena iz besede »āyus«, kar pomeni »življenje« in »veda«, kar pomeni »znanje, znanost ali veda«. Torej ajurveda je veda o življenju. To je sistem tradicionalne medicine, ki izvira iz Indije[2], izvaja pa se tudi v drugih delih sveta kot oblika komplementarne in alternativne medicine zdravilstva. Ajurvedski proizvodi in tretmaji se v zadnjem času preizkušajo v znanstvenih študijah in kliničnih preizkušnjah.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi nauki o naravnem načinu življenja, uporabi zelišč in zdravljenu so se pojavili v Vedah, v vedskem obdobju, na območju reke Ind, ki danes predstavlja severno zahodi del Indije in Pakistan. [3] Rigveda in Atharvaveda sta dve od štirih Ved, ki imata reference o zdravju, boleznih in uporabi zelišč. Āyurveda je veja Atharvavede, četrte knjige vedske literature. Sushruta Samhita, Charaka Samhita, Astanga Hrdaya so tri glavne knjige ajurvede, ki so v uporabi še danes. Sushruta samhita opisuje poleg principov ajurvedske medicine tudi kirurgijo, številne postopke operacij, med drugim tudi rinoplastiko, oskrbo zlomov in ran ter inštrumente, ki se praktično do danes, niso kaj veliko spremenili. Ajurveda vključuje osem različnih vej medicinskega znanja: Kaya Chikitsa (interna medicina), Baala Chikitsa (pediatrija), Graha Chikitsa (psihologija), Urdhvaanga ali Shalakya Chikitsa (bolezni ušes, očes, grla in nosu), Shalya Chikitsa (kirurgija), Damstra Chikitsa (toksikologija), Rasayan/Jara Chikitsa (geriatrija in pomlajevanje), Vrsha ali Vājīkaraṇa Chikitsa (terapija z afrodiziaki). Razvijajoč se skozi zgodovino, ajurveda ostaja vpliven zdravstveni sistem v Južni Aziji, ki ga vse bolj podpira indijska vlada, ki je ustanovila ministrstvo za ajurvedo, jogo, unani, siddho in homeopatijo - AYUSH. Ajurveda se v Indiji prakticira kot uradna medicina in je del javnega zdravstva. Na Zahodu se zanimanje za ajurvedo vse bolj povečuje. Organizacija WHO jo je uradno priznala leta 1977. V preteklosti se je prenašala preko tradicije guru - shishya (direktno iz učitelja na učenca) ter tudi kot del družinske dediščine, od očeta na sina, danes pa je uraden študij na indijskih univerzah. Obsega pet let in pol študija, ki vsebuje tudi alopatsko medicino, osredni del pa je predstavlja študij ajurvede. V nasprotju z uradno medicino, kjer nove hipoteze in spoznanja ves čas podirajo stare teorije, ostajajo osnovni principi ajurvede skozi tisočletja enaki, saj temeljijo na univerzalnih zakonih narave in medsebojni interakciji človeka z naravo. V zahodnem svetu, se nekatere njene metode, kot npr. zdravilna zelišča, masaža in joga uporablja tudi posamično izven ajurvedskega sistema [4]. Ajurveda je v zadnjih letih postala predmet številnih znanstvenih raziskav, predvsem se raziskuje zdravilne učinkovine zelišč. Moderne znanstvene raziskave potrjuejo tudi vpliv fizičnih in dihalnih praks na zdravstvena stanja. Ajurveda gleda na človeka celostno, torej na interakcijo telesa, uma in duha. Njeni principi delovanja se lahko vključijo v vsakdanja življenja, ne glede na geografsko lego človeka, saj prilagaja način življenja, prehrane in zelišč individualnim potrebam. Ajurveda lahko vključuje tudi fizične, dihalne in sprostitvne tehnike, ki izhajajo iz tradicije joge, za doseganje umirjanja uma in tako harmoniziranje delovanja telesa.

Ajurveda in bolezen[uredi | uredi kodo]

Ajurveda razvršča bolezni na splošno v Sarira (fizične) in Manas (duševne). Te se nato še naprej delijo na Nija – endogene, izhajajoče iz notranjosti in Agantu – eksogene, izhajajoče iz zunanjosti. Endogeni vzroki bolezni vključujejo notranje variacije treh doš, eksogeni vzroki pa se nanašajo na poškodbe, ki jih povzročijo zunanji dejavniki. Vsak od teh vedno povzroči neravnovesje v došah in sproži bolezni.

Po ajurvedi je glavni vzrok za vsako bolezen vedno neravnovesje treh doš ali telesnih humorjev, ki se nadalje kaže kot neravnovesje v drugih telesnih komponentah in lahko vodi v bolezen.

Pri endogenih boleznih ajurveda pozna šest faz razvoja bolezni (samprapti), ki se vedno pričnejo v prebavnem traktu. V prvih dveh fazah se doše kopičijo in povzročajo nelagodja v tem prebavnem traktu, nato v tretji fazi prestopijo v krvni obtok, v četrti fazi prodirajo v sedem tkiv (dhatu – rasa (limfa, sokrvica in medcelična tekočina), rakta (rdeče krvničke), mamsa (mišično tkivo), meda (maščobno tkivo), asthi (kostno tkivo), majja (živčno tkivo) in shukra (reproduktivno tkivo). Peta in šesta faza se kaže kot bolezen, kjer najprej nastane funkcijsko neravnovesje ter nato tudi strukturno.

Zdravljenje v ajurvedi se deli na shamana chikitsa, ki vključuje metode, s katerimi pomirimo nakopičene doše ter shodhana chikitsa, s katerimi doše odstranimo iz telesa. Glede na stanje človeka se izbere primerne metode.

Shamana chikitsa vključuje individualno predpisano:

  1. primerno jutranjo (dinacharya) in sezonsko rutino (ritucharya),
  2. primerno prehrano, začimbe in napitke,
  3. izbrana ajurvedska zelišča ter
  4. jogijske telesne, dihalne in sprostitvene tehnike.

Shodhana chikitsa poteka tako, da se obrne proces razvoja bolezni in pripelje nakopičene doše in amo (toksine) v tkivih nazaj v prebavni trakt, kjer se s čistilnimi postopki izločijo iz telesa. Najbolj znan čistilni postopek je panchakarma ali pet delni proces čiščenja, ki vsebuje terapevtsko klistiranje (basti), čiščenje tankega črevesja (virechana), terapevtsko bruhanje (vamana), čiščenje nosnih votlin (nasya) in po potrebi tudi odvzem krvi (rakta mokshana). Postopki panchakarme se tudi bistveno razlikujejo v severni ali južni Indiji.

Ajurveda zato predpostavlja tri glavne vzroke bolezni:

  1. Prajnaparad - zavestno ali nezavestno neupoštevanje pravil, naravne inteligence
  2. Asatmya indriyaartha samyogaprekomerna - premajhna ali napačna uporaba petih čutil
  3. Parinama - sezonski in časovni učinki

Veliko znanstvenih člankov potrjuje učinkovitost ajurvedskega zdravljenja in govori o sami uporabi ajurvede v zdravstvenih sistemih[5]. Nedavno je ajurveda prispevala tudi gugulipid, spojino iz Commiphora mukul, ki uspešno inhibira angiogenezo in vitro in in vivo[6]. Dokazano je tudi hepatoprotektivno delovanje etanolnega izvlečka rastline Zanthoxylum armatum[7], antihiperglikemično in antioksidativno delovanje večrastlinskega ajurvedskega pripravka Dihar[8] in nevroprotektivno delovanje različnih ajurvedskih zdravil. Ajurveda je k moderni medicini prispevala rezerpin, zdravilno učinkovino iz rastline Rauwolfia serpentina, ki jo v Indiji še danes uporabljajo za varno nadziranje krvnega tlaka. Raziskave kažejo, da je Arjuna Terminalia koristna pri zmanjševanju bolečine pri angini pectoris, pri zdravljenju srčnega popuščanja in koronarne bolezni arterij. Terminalia je lahko koristna tudi pri zdravljenju hiperholesterolemije[9]. Obstajajo tudi dokazi, da žajbelj (Salvia Officinalis) lahko izboljša simptome pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo[10]. Za Azadirachta indico (verjamejo, da ima imunoprotektivne lastnosti) je bilo v času treh tednov ugotovljeno, da poveča proizvodnjo interlevkin 2 (IL-2) in zveča imunski odziv pri prostovoljcih s spodbujanjem limfocitov in T-celic[11]. Zmes črnega popra, dolgega popra in ingverja uporabljajo v ajurvedi za oblikovanje tradicionalne trikatu zmesi. Ta mešanica poveča apetit, spodbuja izločanje prebavnih sokov in zdravi želodčne težave, še posebej aklorhidrijo in hipoklorhidrijo[12].

Kaj je doša[2][uredi | uredi kodo]

Pet glavnih elementov tvori celotno kreacijo ali Univerzum. To so Akasha ali eter, prostor, Vayu ali zrak, Agni ali ogenj, Jala ali voda ter Prithvi ali zemlja. Ti elementi prinašajo določene lastnosti ali gune. Npr. prostor je subtilen, mrzel,… zrak je gibajoč, suh,… ogenj je vroč in lahek, voda je hladna in vlažna, zemlja je težka, masivna, statična. Doše predstavljajo združitev dveh elementov in predvsem njihovih lastnosti:

1.     Vata doša je sestavljena iz prostora in zraka

2.     Pitta doša je sestavljena iz ognja in vode

3.     Kapha doša je sestavljena iz zemlje in vode

Vata doša je odgovorna za vsa gibanja v telesu in umu. Vlada dihanju, gibanju misli in čustev, čutilnim zaznavam ter gibanju telesa, cirkulaciji, peristaltiki in odvajanju izločkov iz telesa. Njena glavna značilnost je mobilnost. Ima veliko afiniteto do sledečih delov telesa – debelo črevo, spodnji del trebuha, stegna, ušesa, koža in kosti.

Pitta doša je odgovorna za transformacijo na prvem mestu hrane, ne smemo pa pozabiti tudi na vtise, misli, čustva in občutke. Tudi ti se morajo preoblikovati v čisto zavedanje. Ajurveda nas uči, da pitta vlada očem, koži, jetrom, krvi in tankemu črevesju. Funkcije v njeni domeni so prebava, absorpcija in asimilacija.

Kapha doša ustvarja našo fizično strukturo in je odgovorna za rast tkiv in njihovo hranjenje. Kapha doša vlaži organe, tkiva in sklepe ter predstavlja tudi sluz, slino in reprodukcijske tekočine. Funkcije v njeni domeni so spomin, lubrikacija sklepov, zaščitna sluz organov in izmenjava plinov v pljučih. Je tudi limfa, mišice, maščobno tkivo; omogoča stabilnost, rast, moč, energijo ter spanje.

Doše oblikujejo zgradbo telesa tekom rasti in razvoja organizma, kakor tudi nagnjenje k določenim spremembam ali boleznim. So osnova človeškega karakterja, navad in vedenjskih vzorcev. Naravno razmerje doš tako določa osnovno konstitucijo človeka ali Prakruti, ki je osnova mentalnih, fizičnih in emocionalnih razlik med ljudmi. Z vzdrževanjem naravnega razmerja treh doš, ajurveda pomaga človeku s tehnikami in metodami, določenimi za njegov tip, vzdrževati njegovo idealno zdravje. Pri tem upošteva človekovo genetsko ozadje, način življenja ter sezonske in klimatske spremembe, ki prinašajo spremembe v razmerju treh dosh v naravi, kar vpliva na zdravje in počutje človeka. Trentuni odmik od konstitucije predstavlja neravnovesje ali Vikruti, ki lahko preide v bolezen. Ajurveda vedno zdravi Vikruti, trenutno stanje, v času ravnovesja Prakruti, pa predlaga, kako to stanje ohraniti.

Ajurvedski pregled[13][uredi | uredi kodo]

Ajurvedski pregled se klasično izvaja tridelno – trivida pariksha – in vsebuje darshana (vizualni pregled postave, kože, jezika, noht, oči, las), sparshana (otip kože, otip pulza ali pulzna diagnostika) ter obvezno sparshana (spraševanje pacienta o sedanjih in preteklih zdravstvenih težavah, o boleznih v družini, telesni aktivnosti, nivoju stresa, kvaliteti in količini spanja, želji po spolnosti, spominu in umskih funkcijah, apetitu in količini zaužite hrane, okusu za hrano, žeji, prebavi). Na osnovi zbranih podatkov se izdajo napotki o primerni prehrani, začimbah in tekočinah, jutranji rutini (dinacharya), sezonski rutini (rtucharya), uporabi zelišč, razstrupljevalne metode, masaže z olji in ter tudi fizične, dihalne in sprostitvene tehnike. Ajurveda ponuja tudi celoten nabor receptov in navodil za domačo uporabo.

Panchakarma[uredi | uredi kodo]

Ajurveda daje velik poudarek prebavi kot ključu do zdravja. Vse bolezni izvirajo iz človeškega uma, prvi pokazatelj je porušeno ravnotežje v metabolizmu, ki je lahko po ajurvedski razlagi vzrok celo degenerativnim spremembam. Spet je za metabolično funkcijo pomembno ravnovesje treh dosh. Področje Kapha doše sega od glave do želodca, področje Pitta doshe od tankega do debelega črevesa in območje Vata doshe je od debelega črevesa proti nogam navzdol. Glavnina »prebavnega ognja« je torej v območju Pitta doshe. Panchakarma je očiščevalna terapija[14]. Obstaja šest stopenj v manifestaciji bolezni, Panchakarma sodeluje v tretji stopnji, kjer prepreči toksinom in odvečnim snovem, da se akumulirajo v GIT in nato v četrti stopnji, da se iz GIT razširijo po vsem organizmu. Metoda je sestavljena iz treh stopenj.

Prva stopnja[uredi | uredi kodo]

Prva stopnja je Parvakarma, kjer poteka priprava organizma za detoksifikacijo. Gre za notranjo in zunanjo naoljenje- pacientu so na različne načine aplicirana zeliščna in medicinska olja (zeliščni ghee), hkrati z masažami, kjer se sezamovo olje z dodatki vtira globoko v podkožna tkiva za pospešitev izločanja sekrecij, nego in zaščito tkiv; sledi še izpostavitev organizma vročini (savna) za dilatacijo vseh notranjih kanalov v telesu, za večjo mobilnost tekočin v telesu in ekspanzijo tkiv, kar pripomore k izločanju toksinov in odvečnih snovi, izluženim v medicinska olja. Pred Panchakarmo se lahko za različne bolezenske indikacije izvedejo še druge v Ayurvedi pomembne tehnike: Shirodara, Pischinchbali, Pinda swedana in druge. Med celotno Panchakarmo je potrebna sprememba življenjskega stila, predvsem veliko počitka, zunanjega in notranjega miru, začasna umaknitev od vseh virov stresa, skrbi in napetosti, tišina, primerna dieta, meditacija, joga in pranajama.

Druga stopnja[uredi | uredi kodo]

Druga stopnja ali sama detoksifikacija je sestavljena iz petih procedur, ki se izvedejo posamično, v kombinacijah ali v celoti glede na bolezenske indikacije. Gre za Vamano ali terapevtsko bruhanje, Nasyo ali terapevtsko čiščenje regij na glavi, Virechano ali terapevtsko izločanje skozi anus, Basti ali terapevtsko čiščenje celotnega kolona (štiri različne vrste zunanje administracije in štiri notranje) in Raktamokshano ali terapevtsko puščanje krvi s pijavkami, na mestih, kjer se v krvi poveča število toksinov in posledično vnetnih mediatorjev (akutna stanja izpuščajev, ekcemov, vnetij, urtikarije in levkoderme).

Tretja stopnja[uredi | uredi kodo]

Tretja stopnja ali Paschatkarma, kjer se telo ponovno stabilizira, regenerira in se okrepi »prebavni ogenj«, je stopnja počasne prilagoditve normalnim količinam hrane in obnovitev organizma z minerali in zelišči.

Celotna Panchakarma s pripravo, aplikacijo vseh metod in regeneracijo traja 28 dni, čeprav se redko uporabijo vse metode detoksifikacije ena za drugo.

Joga[uredi | uredi kodo]

Človeški um je konstantno aktiven zaradi zahtev sodobnega časa, zato um postane površinski, vpet v vsakdanjik in ni zmožen izkoristiti bogatih fizičnih, mentalnih in čustvenih virov, skritih v človeku. Ajurveda je zato neločljivo povezana z meditacijo, sproščanjem, jogo ter dihalnimi tehnikami oz. pranajamo. Joga je tako kot Ajurveda stara sveta znanost v Vedski tradiciji Indije. Ajurveda je Vedska znanost zdravljenja uma in telesa, joga pa je Vedska znanost samospoznanja človeka, katere osnova je zdravje telesa in uma. Tako sta se skupaj razvijali in uporabljali skozi tisočletja ter predstavljata veliko več kot samo telesne vaje in zdravljenje telesa, kot je bilo pogosto predstavljeno na Zahodu, temveč dajeta velik pomen človeku, ki ima potencial, da razvije višjo zavest, zavest ljubezni, razumevanja in odgovornosti do družbe in narave. Tako imenovani jogi je človek discipline, sočutja in nenasilja, njegova dolžnost je, da je zaščitnik vseh bitij in narave. V skladu z načelom nenasilja ali ahimse joga zagovarja polnovredno laktovegeterijansko prehrano, pri tem ima velik prispevek tudi ajurveda s svojo prehranjevalno dieto. Joga se originalno prenaša le iz učitelja na učenca, ki je pripravljen sprejeti višjo modrost in znanje. Kot disciplina joga zaobjema telesne vaje ali asane, etične discipline, tehnike za nadzor dihanja in čutil ter meditacijo. Obstajajo štiri različne poti joge:

Raja joga[uredi | uredi kodo]

Zaobjema vse tehnike dicipline z namenom pridobiti popolno kontrolo nad operacijami človeškega uma ali vritiji.

Hatha jogo lahko uvrstimo v podzvrst raja joge in zaobjema čistilne tehnike, asane, pranjame, mudre in bandhe. Te tehnike se širom sveta intenzivno preizkušajo v randomiziranih kliničnih študijah ter raziskovalnih nalogah na pacientih z raznovrstnimi težavami kot so rak[15], diabetes[16], hipertenzija[17], posttravmatski stres[18] ter na nosečnicah[19] in otrocih[20]. Velika večina študij je pokazala večjo učinkovitost od placeba in trenutno uporabljenih komplementarnih metod pri zdravljenju ter celo morebitno večjo učinkovitost od samega zdravljenja z zdravili pri npr. bolečinah v hrbtenici[21].

Bhakti joga[uredi | uredi kodo]

Pot predanosti ali iskanje višje zavesti preko srca s staroindijskimi rituali, pesmimi in meditacijami

Karma joga[uredi | uredi kodo]

Pot služenja in aktivnosti z namenom dvigniti človeštvo na višjo stopnjo razumevanja o medsebojni povezanosti

Jnana joga[uredi | uredi kodo]

Pot iskanja modrosti o človeku, naravi in univerzumu z notranjim premišljevanjem in samoopazovanjem. Ta pot je namenjena redkim aspirantom, ki so po ajurvedi večinoma Pitta tipi, saj imajo le-ti veliko kapaciteto koncentriranja uma in determiniranega vpogleda vase.

Kritika[uredi | uredi kodo]

Dejstvo je, da vsi ajurvedski proizvodi niso bili preizkušeni v znanstvenih študijah in kliničnih preizkušanjih. [22]. V Indiji so raziskave ajurvede izvedene z zakonskim telesom centralne vlade, to je osrednji svet za raziskave v ajurvedi in Siddhi (CCRAS), preko mreže nacionalnih raziskovalnih inštitutov[23].

Rasa Shastra je specializirana veja ajurvede, ki se ukvarja s kovinami in minerali, ki so znani kot 'Rasa dravyaas'.  Nasprotno od živalskih in rastlinskih proizvodov, kjer je potrebno malo ali nič obdelave, da bi jih lahko uporabili kot zdravilo, kovine in minerale ne moremo direktno uporabiti in niso združljivi s sestavo človeškega telesa. Zato jih ni mogoče zaužiti v njihovi naravni obliki. Rasa shastra veda je izpopolnila sofiticirane postopke njihove obdelave, z namenom uživanja in zdravljenja. Današnje znanstvene raziskave še niso potrdile njihovega učinka ali netoksičnosti za človeka.

Ajurvedski rastlinski proizvodi se producirajo v Indiji, kjer ni popolnega nadzora nad kontrolo uporabe pesticidov in kontaminiranosti okolja. Zato se predlaga uporabo le tistih ajurvedskih izdelkov na tržišču, ki so bili kontrolirani v laboratoriju za zagotovitev varnosti proizvodov. Tako so izdelki v skladu z EU direktivami glede pesticidov, težkih kovin in mikrobiologije.

Nikakor pa ne gre zamenjevati izdelkov Rasa Shastra, ki so v EU prepovedani, z dostopnimi ajurvedskimi rastlinskimi proizvodi, ki imajo potrdilo za trgovanje v EU.

Znanstvene revije[uredi | uredi kodo]

Različne znanstvene revije se osredotočajo na temo ajurvedske medicine, vključno z Theoretical and Experimental Journal Of Ayurveda and Siddha (TEJAS; objavljena med letoma 1981 in 2008, kot Ancient Science of Life)[24], potem Journal of Research & Education in Indian Medicine (JREIM)[25], AYU (izhaja na vsake četrt leta)[26] in The International Journal for Ayurveda Research (izhaja na vsake četrt leta)[27]. Številni članki o ajurvedi so zabeleženi tudi v PubMed

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Maharishi Mahesh Yogi on the Bhagavad-Gita, a New Translation and Commentary, Chapter 1-6. Penguin Books, 1969, p 262 (v 7)
  2. 2,0 2,1 Chopra, A.S. (2003) in »Ayurveda«, Medicine Across Cultures, edited by Selin, Helaine & Shapiro, H. 75-83. Kluwer Academic Publishers. United States of America: ISBN 1-4020-1166-0.
  3. [1] Department of Ayurveda, Yoga & Naturopathy, soglasno, Siddha in Homoeopathy. Ministry of Health & Family Welfare (Government of India ).]
  4. A Closer Look at Ayurvedic Medicine. NIH: Focus on Complementary and Alternative Medicine, Volume XII, Number 4: Fall 2005/Winter 2006. National Center for Complementary and Alternative Medicine, National Institutes of Health.
  5. Sharma H,Chandola HM, Singh G,Basisht G.:Utilization of Ayurveda in health care:an approach of prevention,health promotion and treatment of disease; The Ohio State University Center for Integrative Medicine.USA,2007 Dec
  6. Xiao D, Singh SV:Z-Guggulsterone, a constituent of Ayurvedic medicinal plant Commiphora mukul, inhibits angiogenesis in vitro and in vivo; Department of Pharmacology and University of Pittsburgh Cancer Institute.USA,2008 Jan
  7. Ranawat L, Bhatt J, Patel J.:Hepatoprotective activity of ethanolic extracts of bark of Zanthoxylum armatum DC in CCl(4) induced hepatic damage in rats;Gitanjali Institute of Pharmacy.India, 2009 Oct
  8. Patel SS, Shah RS, Goyal RK.:Antihyperglycemic, antihyperlipidemic and antioxidant effects of Dihar, a polyherbal ayurvedic formulation in streptozotocin induced diabetic rats;Deparment of Pharmacology, L.M. College of Pharmacy, Gujarat University.India, 2009 Jul
  9. Miller A.L. (1998).«Botanical influences on cardiovascular disease«. Altern Med Rev 3 (6): 422-31. PMID 9855567.
  10. Akhondzadeh S., Noroozian M., Mohammadi M., Ohadinia S., Jamshidi A.H., Khani M. (February 2003).«Salvia officinalis extract in the treatment of patients with mild to moderate Alzheimers disease: a double blind, randomized and placebo-controlled trial«. J Clin Pharm Ther 28 (1): 53-9. doi:10.1046/j.1365-2710.2003.00463.x. PMID 12605619.
  11. Mungantiwar, A.A. & Phadke, A.S. (2003) in »Immunomodulation:Therapeutic Strategy through Ayurveda«, Scientific Basis for Ayurvedic Therapies edited by Mishra, L.C. 72. CRC Press: ISBN 0-8493-1366-X.
  12. Mitra & Rangesh, page 319.
  13. www.drraoayurveda.com
  14. Sharma, A.K. (2003) in »Panchkarma Therapy in Ayurvedic Medicine«, Scientific Basis for Ayurvedic Therapies edited by Mishra, L.C. 43. CRC Press: ISBN 0-8493-1366-X.
  15. Vadiraja HS, Rao MR, Nagarathna R, Nagendra HR, Rekha M, Vanitha N, Gopinath KS, Srinath BS, Vishweshwara MS, Madhavi YS, Ajaikumar BS, Bilimagga SR, Rao N.:Effects of yoga program on quality of life and affect in early breast cancer patients undergoing adjuvant radiotherapy;a randomized controlled trial.India,2009 Oct
  16. Yang K, Bernardo LM, Sereika SM, Conroy MB, Balk J, Burke LE: Utilization of 3-month Yoga Program for Adults at High Risk for Type 2 Diabetes;a pilot study.School of Nursing, University of Pittsburgh.USA,2009 Aug;
  17. Cohen DL, Bloedon LT, Rothman RL, Farrar JT, Galantino ML, Volger S, Mayor C, Szapary PO, Townsend RR:Iyengar Yoga versus Enhanced Usual Care on Blood Pressure in Patients with Prehypertension to Stage I Hypertension;a randomized controlled trial.Renal Division, University of Pennsylvania.USA,2009 Sep
  18. Descilo T, Vedamurtachar A, Gerbarg PL, Nagaraja D, Gangadhar BN, Damodaran B, Adelson B, Braslow LH, Marcus S, Brown RP:Effects of a yoga breath intervention alone and in combination with an exposure therapy for post-traumatic stress disorder and depression in survivors of the 2004 South-East Asia tsunami.The Trauma Resolution Center of Miami.USA,2009 Aug
  19. Sun YC, Hung YC, Chang Y, Kuo SC:Effects of a prenatal yoga programme on the discomforts of pregnancy and maternal childbirth self-efficacy in Taiwan.Department of Nursing, Shin Kong Wu Ho-Su Memorial Hospital.Taiwan,2009 Feb
  20. Berger DL, Silver EJ, Stein RE:Effects of yoga on inner-city children's well-being; a pilot study.Flushing Hospital,New York.USA,2009 Sep-Oct
  21. Saper RB, Sherman KJ, Cullum-Dugan D, Davis RB, Phillips RS, Culpepper L:Yoga for chronic low back pain in a predominantly minority population;a pilot randomized controlled trial.Department of Family Medicine, Boston University School of Medicine and Boston Medical Center.USA,2009 Nov- Dec
  22. Ellin, Abby (2008-09-19).«Skin Deep: Ancient but how safe?«. New York Times. http://www.nytimes.com/2008/09/18/fashion/18skin.html?em=&pagewanted=all.
  23. «Central Council for Research in Ayurveda and Siddha (Goverment of India)«.http://www.ccras.nic.in/.
  24. «Theoretical and Experimental Journal of Ayurveda and Siddha«.http://onlinetejas.org. Retrieved 2009-05-01.
  25. «Journal of Research & Education in Indian Medicine- About us«.http://www.jreim.com/aboutus.htm.
  26. «AYU: A Quarterly Peer Reviewed Jounal of Research in Ayurveda«.http://www.ayurveduniversity.com/peerjournal.php.
  27. «About us: International Journal for Ayurveda Research«.http://www.ijaronline.com/aboutus.asp.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Feuerstein Georg. The Shambala encyclopedia of Yoga. Boston and London, 1997
  • Feuerstein Georg. The Shambala guide to Yoga. Boston and London, 1996
  • Feuerstein, Kak, Frawley. In search of the cradle of civilization. Illinois, 1995
  • Frawley David. Yoga and Ayurveda. USA, 1999
  • Frawley David. Ayurveda and the mind. Wisconsin, 1997
  • Frawley David. Ayurvedic healing, a comprehensive guide. Utah, 1994
  • Frawley, Lad. The yoga of herbs. New mexico, 1986
  • Frawley David. Ayurveda and Panchakarma. Wisconsin, 1997
  • Lad Vasant. Ayurveda, the science of self-healing. New mexico, 1984
  • Lad Vasant. The complete book of Ayurvedic home remedies. New York, 1998
  • Morningstar Amadea. The ayurvedic cookbook. Wisconsin, 1992
  • Niranjananda Saraswati., Prana, Pranayama, Prana vidya. India, 1994
  • Simon David. The wisdom of healing. New York, 1997
  • Tiwari Maya. Ayurveda: life of balance. New York, 1995
  • Yogeshwarananda S., Science of prana. New Delhi, 1992
  • Yukteswar Sri. The holy science. Los Angeles, 1978

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]