Şanlıurfa

Şanlıurfa
Mesto
V smeri urinega kazalca od zgoraj: Pogled na Urfo, grad Şanlıurfa, Ayn Zeliha, cerkev sv. Janeza Prodromos Addai, mošeja Rizvaniye
Şanlıurfa Geografski položaj v Turčiji
Koordinati: 37°04′N 37°23′E
Država	Turčija
Regija	Jugovzhodna Anatolija
Provinca	Şanlıurfa
Ustanovitev	303/302 pr. n. št.
Ustanovitelj	Selevk I. Nikator
Nadm. višina	518 m
Prebivalstvo  (2022)
• Skupno	596.637
Časovni pas	UTC+2 (EET)
• Poletni	UTC+3 (EEST)
Poštna številka	63x xx
Omrežna skupina	0414
Avtomobilska oznaka	27

Şanlıurfa, skrajšano Ourfa ali Urfa (armensko Urhai, kurdsko Riha), mesto v jugovzhodni Turčiji in glavno mesto province Şanlıurfa.

Mesto je bilo od helenističnih in krščanskih časov znano kot Edesa. Şanlıurfa leži na ravnini približno 80 km vzhodno od Evfrata. Njeno podnebje zaznamujejo izjemno vroča, suha poletja in hladne, vlažne zime.

Približno 12 km severovzhodno od mesta je znano neolitsko najdišče Göbekli Tepe, najstarejši znani tempelj na svetu, ki je bil ustanovljen v 10. tisočletju pred našim štetjem. Območje je bilo del mreže prvih človeških naselij, kjer se je zgodila kmetijska revolucija. Zaradi povezave z judovsko, krščansko in islamsko zgodovino ter legende, po kateri je bilo to rojstni kraj Abrahama, Urfa nosi vzdevek Mesto prerokov.

Religija je v Şanlıurfi pomembna. Mesto je »postalo središče fundamentalističnih islamskih prepričanj« in »velja za eno najbolj pobožnih mest v Turčiji«.

Mesto je 48 kilometrov od jezu Atatürk, v središču projekta Jugovzhodna Anatolija, ki vsako leto v mesto privabi na tisoče iskalcev zaposlitve s podeželja.

Etimologija

Dediščina rimske Edese se je ohranila v teh stebrih na mestu gradu Şanlıurfa, ki dominira nad obzorjem sodobnega mesta Şanlıurfa

Mesto je imelo v svoji zgodovini mnogo imen. Armenci so ga imenovali Ուռհա, Urhai, Sirci Urhāy, Kurdi Riha, Arabci الروها, Ar-Ruha, Grki Ορρα, Orra ali Ορροα, Orroa. Nekaj časa se je imenovalo tudi Kallirroe ali Antiócheia e epí Kalliróes (Αντιόχεια η επί Καλλιρρόης). Med vladavino Bizantincev se je imenovalo Justinopolis. Mesto je najbolj znano kot Εδεσσα, Edessa, kot so ga imenovali Selevkidi.

Turška beseda 'Şanlı' pomeni mogočen, slaven ali veličasten. Mesto Urfo je v Şanlıurfo (Veličastno Urfo) uradno preimenovala Velika turška nacionalna skupščina leta 1984 kot priznanje lokalnemu prebivalstvu za sodelovanje v Turški vojni za neodvisnost. Ime Şanlıurfa je mesto dobilo šele po več zahtevah prebivalstva, ki je na vsak način želelo vsaj tako zveneče ime, kot ga imata bližnji rivalski mesti 'Gazi' (veteranski) Antep in 'Kahraman' (herojski) Maraş.

Zgodovina

Človek iz Urfe, predlončarski neolitik, c. 9000 pr. n. št. Muzej Şanlıurfa.

Şanlıurfa je v pisnih virih prvič omenjena v 4. stoletju pr. n. št.. Obširni dokazi v sosednjih mestih Duru, Harran in Nevali Kori pa kažejo, da je še starejša, verjetno iz 8. stoletja pr. n. št. Urfa je bila eno od mnogih mest v porečju Evfrata in Tigrisa, ki sta bila zibelka cvetoče mezopotamske civilizacije. Po turškem muslimanskem izročilu naj bi bila Urfa svetopisemsko mesto Ur, ker leži v bližini svetopisemske vasi Harran, Iračani pa imajo za Ur mesto v južnem Iraku, tako kot mnogi arheologi in zgodovinarji.

Urfa je znana tudi po tem, da sta bila tam rojena Abraham, na katerega spominja lokalna mošeja, in Job.

V Urfi/Edesi se je zvrstila množica gospodarjev in civilizacij, med njimi Ebli, Akadci, Sumerci, Babilonci, Hetiti, Huriti, Armenci, Mitani, Asirci, Kaldejci, Medijci, Perzijci, Makedonci Aleksandra Velikega, Selevkidi, Aramejci, Osroeni, Rimljani, Sasanidi, Bizantinci in križarji.

Obdobje Bizantincev

V bizantinskih časih je bila Edesa močno regionalno trgovsko in kulturno središče z mnogimi cerkvami, šolami in samostani.

Obdobje islama

Islam je prišel v Urfo okrog leta 639, ko je omajadska vojska brez boja osvojila celo pokrajino. Islam se je v Urfi obdržal tudi med vladanjem Ajubidov, Seldžukov in osmanskih Turkov. Po prvi križarski vojni je mesto postalo prestolnica križarske grofije Edese in ostalo njeno središče do leta 1144, ko jo je ponovno osvojil Zengi. Po osvojitvi mesta so Turki večino prebivalcev z latinskim nadškofom vred poklali.

Pod osmansko oblastjo je Urfa postala središče trgovanja z bombažem, usnjem in nakitom. V mestu so bile tri krščanske skupnosti: sirska, armenska in latinska. Zadnji latinski kristjani so zapustili mesto leta 1924 in odšli v Alep. V Alepu so se naselili v mestni četrti, ki se je kasneje po njih imenovala Hay Al Suryan – Sirska četrt.

Prva svetovna vojna in obdobje po njej

Leta 1914 je imela Urfa približno 75.000 prebivalcev: 45.000 Turkov, 25.000 Armencev, 5000 sirskih kristjanov in nekaj Judov. V drugi polovici leta 1915 je postala armenska skupnost resno zaskrbljena glede svoje usode, saj so Turki na severu Turčije začeli Armence izganjati z njihovih posesti. Na začetku leta 1916 so se Armenci v mestu uprli in prevzeli oblast v starem delu mesta. Nekaj tednov so se upirali napadom turške vojske in topniškemu obstreljevanju, potem pa se je začel z uporniki pogajati nemški general baron von der Goltz. Turška vlada je Armencem obljubila, da jih ne bo deportirala, če se bodo vdali in odložili orožje, a se je to kljub vdaji zgodilo in preživeli so samo nekateri. Preganjanje Armencev je bil del načrtnega armenskega genocida.

Po prvi svetovni vojni in porazu Osmanskega cesarstva so si evropske velesile poskušale prisvojiti dele Anatolije. Urfo so najprej okupirali Britanci, za njimi pa Francozi. Britanska okupacija se je začela 7. marca 1919 (uradno 24. marca 1919) in je trajala do 30. oktobra 1919. Naslednji dan so oblast prevzeli Francozi. V mestu je izbruhnil upor, ki je trajal do 11. aprila 1920, ko so uporniki Francoze porazili in jih izgnali. Nova turška vlada v Ankari takrat še ni bila ustanovljena, saj jo je Nacionalna skupščina potrdila šele 23. aprila 1920.

Francoski umik iz Urfe je potekal skladno z dogovorom med okupacijskimi silami in predstavniki lokalnih sil, katerim je poveljeval stotnik Ali Saip Bej, ki je imel vsa pooblastila Ankare. Umik v Sirijo bi moral potekati v miru, vendar so Francoze na prelazu Şebeke iz zased napadale razne paravojaške enote. Francozi so imeli 296 žrtev, Turki pa še več.

Şanlıurfa danes

V današnji Urfi so velike razlike med starimi in novimi deli mesta. Stari del mesta je med najbolj značilnimi in romantičnimi mesti v Turčiji. Stari bazar prebivalci še vedno obiskujejo in na njem kupujejo sadje in zelenjavo, ki jo prodajajo okoliški arabski in kurdski kmetje, oblečeni v tradicionalna oblačila. Hiše so tradicionalne srednjevzhodne hiše, zgrajene okrog osrednjega dvorišča, ki z ulice ni vidno. Ulice so zaprašene in neprevozne za motorna vozila. Vzdušje je izrazito orientalsko, prebivalstvo starega dela mesta pa zelo revno.

Novi del Urfe, ki je popoln kontrast starega dela mesta, je skupek modernih betonskih blokov z množico urejenih zelenih avenij, modernih restavracij, športnih objektov in drugih zabavišč s klimatskimi napravami.

Politično življenje

Čeprav je mnogo prebivalcev mesta Kurdov in se kurdščina množično uporablja, je lokalno prebivalstvo večinoma asimilirano v turško skupnost in kurdski nacionalizem v mestu nima velike podpore. V mestu je tudi veliko Turkmenov, večinoma Barakov.

Şanlıurfa je zaradi svojih pretirano čustvenih prebivalcev za Konyo druga največja trdnjava vladajoče stranke Pravičnost in razvoj (2008). Moč islama je delno posledica tega, da živi v Şanlıurfi mnogo etničnih Arabcev, ki so bolj privrženi islamu kot Turki in Kurdi in so zato tudi njegovi bolj goreči zagovorniki. Tradicionalna srednjevzhodna gostoljubnost je še vedno prisotna, saj ni nič nenavadnega, če trgovci kupce postrežejo s čajem. Druga srednjevzhodna značilnost so konjske dirke. V Şanlıurfi je hipodrom in nekaj žrebčarn.

Gospodarstvo

Ravnina okrog Şanlıurfe in Harrana je vroča in suha. Leta 1990 je Turčija realizirala projekt Jugovzhodna Anatolija, s katerim je pokrajino oskrbela s stalnimi viri vode. Zanesljivi viri vode so omogočili razcvet poljedelstva in obširno gojenje bombaža. Vzporedno s poljedelstvom se je začela razvijati tudi lahka industrija, zato je nezaposlenosti in revščine manj kot v drugih mestih v vzhodni Turčiji.

Turistične zanimivosti

Glavno dvorišče mošeje Mevlid-i Halil

Citadela

grad Şanlıurfa stoji na skalnatih višavah južno od zgodovinskega mestnega središča. Je dolg in ozek, ker krona na grebenu.

Na vrhu hriba je bila v 3. stoletju zimska palača Abgaridov; dva stebra sta edini ostanek te palače. Prva znana utrdba na tem mestu izvira iz začetka 6. stoletja, pod cesarjem Justinijanom. Morda so tukaj že prej obstajale utrdbe, če pa so, niso bile zabeležene.

Trdnjava je bila v srednjem veku na splošno dobro vzdrževana in je prestala številne napade. Uničena je bila po ukazu ajubidskega sultana Al-Kamila okoli leta 1235. V začetku 14. stoletja je bila obnovljena pod mameluškim sultanom an-Nasirjem Muhammadom. Nadalje je bila obnovljena pod Aq Qoyunlujem v 15. stoletju in nato ponovno pod Osmani na različnih točkah: pod Sulejmanom Veličastnim v 16. stoletja in nato pod Muratom IV. v začetku 17. stoletja.

Urfin grad je bil poln janičarjev do njihove razpustitve leta 1826. Takrat pa je bil že v zelo slabem stanju; ohranjen je bil le del, kjer so bili nameščeni janičarji. Kasneje je bila citadela v bistvu zapuščena. Leta 1849 je lokalni meščan Sakıp Efendi razstavil del citadele in kamenje uporabil za gradnjo gostilne in tržnice; domnevno je vzel tudi veliko kamenja za prodajo za denar.

Balıklıgöl

Abrahamov bazen v Urfi

Po legendi je Balıklıgöl nastal v spopadu preroka Abrahama s tiranom Nimrodom, ki naj bi vladal Urfi iz zgornje citadele. Ko je Abraham odrasel, je uničil Nimrodove idole in v maščevanje je Nimrod »iz dveh stebrov gradu naredil katapult« in Abrahama vrgel v ognjeno jamo spodaj. Ko je Abraham pristal, so se plameni čudežno spremenili v vodo, drva, ki so bila uporabljena za kurjenje ognja, pa v krape.

V kompleksu Balikligöl je tudi mošeja Rizvaniye, zgrajena leta 1716.

Halil ür-Rahman Cami

Halil ür-Rahman Cami, imenovana tudi preprosto Halil Cami, je mošeja in medresa na južni strani bazena. Južno od mošeje je jama, v kateri se je po legendi rodil prerok Abraham. Drugo izročilo pravi, da je Abraham nameraval tukaj žrtvovati svojega sina Izaka, a je namesto tega žrtvoval kozo; Ko je to storil, je privrel izvir, ki je napajal ribji bazen.

Najstarejši del kompleksa je minaret, ki je bil zgrajen v letih 1211–12 pod vladavino Ajubidov. Na mestu sedanjega je domnevno stala mošeja z molilnico, ki je bila v letih 1819–20 popolnoma obnovljena (vendar verjetno podobna prvotni). Druga večja komponenta je vrsta medresinih celic, ki jih obdaja portik, zgrajene v letih 1808–09 in nato obnovljene v letih 1871–72. Prvotni Ajubidski kompleks je bil morda zgrajen kot medresa, vendar se je v osmanskih časih uporabljal kot tekija s kuhinjami, sprejemnicami in sobami za goste, ki so morda stale na istem mestu kot medresa. Kompleks tekije je bil v 19. stoletju preurejen v medreso, verjetno takoj po izgradnji celic medrese.

Mošeja sama zdaj služi kot predsoba, kjer se lahko moli pred vstopom v jamo skozi vrata na južni strani. V mošejo se vstopa skozi kupolasto preddverje na zahodni strani. Molitvena dvorana je majhna kvadratna soba s tremi hodniki; dva od njih imata obokane strope, srednji pa je na vrhu s kupolo. Mihrab je obdan z lokom z luknjami, ki posnemajo artukidski slog.

Drugo

• Ayn Zeliha, ribnik, ki je dobil ime po Abrahamovi častilki
• Velika mošeja Şanlıurfe, zgrajena leta 1170 na prostoru nekdanje krščanske cerkve, ki so jo Arabci imenovali 'rdeča cerkev' in verjetno vsebuje dele stare rimske zgradbe. V južnem zidu medrese, ki se stoji ob mošeji, je Firuz Bejev vodomet iz leta 1781
• Monumentalno obzidje, ki obdaja staro mestno jedro, izvira iz prenove v času Abasidov leta 812. Edina večja popravila so bila izvedena v zgodnjem otomanskem obdobju, v letih 1660–61, ko so bila opravljena obnovitvena dela na mestnih utrdbah na splošno. Zidovi so zgrajeni iz velikih kamnitih blokov, visokih več kot 30 cm. Zgodnja osmanska popravila se odlikujejo po majhnosti, beli barvi in ​​svetlih izboklinah. Na mnogih mestih so ljudje zgradili zasebne hiše neposredno ob notranji strani mestnega obzidja, tako da tvori eno stran hiše. Zaradi lege Urfe je bil vzhodni zid vedno najbolj izpostavljen napadom. Veliki deli ohranjenih delov so sestavljeni iz osmanskih popravil.

V mestnem obzidju so bila tri znana vrata: Haranska vrata, Bey Kapısı ali 'Gospodova vrata' in Saray Kapısı ali 'Palačna vrata'. Haranska vrata, ki so blizu jugovzhodnega vogala obzidanega mesta, še vedno obstajajo; njihova zunanja stran je bila nekoč obnovljena, verjetno med osmansko prenovo v letih 1660–61. Njihova notranja stran pa sega v obdobje Ajubidov, pod lokalnim vladarjem Muzaffarjem Gazijem Šihabom ad-Dinom (1230–45). Napis z njegovim imenom sega skoraj od enega konca vratarnice do drugega; pod njim in nad vrhom loka je majhen relief dvoglavega orla.

• Osem turških kopališč iz obdobja Osmanskeha cesarstva
• Značilne mestne hiše, ki so razdeljene v družinski del (harem) in del za goste (selam). Hiša pri pošti v mestni četrti Kara Meydan je odprta za javnost
• Tempelj Nevali Cori, neolitska naselbina približno iz leta 8000 pr. n. št. Naselbina je zaradi Atatürkovega jezu poplavljena, deli naselbine pa so preneseni na prostor nad vodno gladino
• Göbekli Tepe, najstarejši znani kamniti tempelj na svetu, zgrajen pred letom 9000 pr. n. št.

Zunanje povezave

• Sanliurfa Mayor's Office
• Urhoy - the mother of all cities in Mesopotamia
• Tourism information is available in English at the Southeastern Anatolian Promotion Project site.