Samostalnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Samostalnik (substantiv)

je besedna vrsta, ki poimenuje osebe, živali, rastline, predmete, pojme. Skupaj s samostalniškim zaimkom in posamostaljeno pridevniško besedo sodi med samostalniške besede.

Samostalniku lahko določimo spol (v slovenščini moški, ženski ali srednji: npr. korak, lipa, mesto), število (ednina, dvojina, množina), osebo (vsi so tretje osebe), sklon, določnost (slovenski samostalniki so določni) in sklanjatev ter naglasni tip.[1]

Skladenjske vloge[uredi | uredi kodo]

V stavku lahko ima samostalnik naslednje skladenjske vloge:

Samostalnik se lahko veže s prilastkom (Danes je najdaljši dan v letu.) ali pa ima sam vlogo prilastka (Popil je vrč piva.).

Edninski in množinski samostalniki[uredi | uredi kodo]

Edninski samostalniki imajo le edninsko obliko, dvojine in množine ni možno tvoriti. Mednje sodijo skupna, snovna in pojmovna imena, kolikor so edninska (npr. gospoda, železo, lepota).[1]

Množinski samostalnik je samostalnik, ki ima v množini tudi drugačen pomen (npr. ribe kot snovno ime, metuljnice kot ime za rastlinsko vrsto). Kadar pa ima samostalnik le množinsko obliko, gre za t. i. samomnožinski samostalnik (npr. možgani, Vevče, samomnožinska je tudi oblika ljudje).[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Toporišič J. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana 1992.
  2. ^ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007.