Japonščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Japonščina
日本語 Nihongo
Nihongo.svg
Nihongo (japonščina)
v japonski pisavi
Izgovorjava /nihoɴɡo/: [nihõ̞ŋɡo̞], [nihõ̞ŋŋo̞]
Materni jezik Japonska
Področje Daljni Vzhod
Etničnost Japonci
Št. maternih govorcev
125 milijonov  (2010)[1]
altajski?
Pisava
Uradni status
Uradni jezik
Zastava Japonske Japonska
Priznani manjšinski
jezik
Jezikovne kode
ISO 639-1 ja
ISO 639-2 jpn
ISO 639-3 jpn
Glottolog nucl1643[2]
Linguasphere 45-CAA-a
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik izolat z več kot 125 milijoni govorcev.[3], v prvi vrsti na na Japonskem, kjer je uradni jezik.

O predzgodovini jezika je malo znanega, tudi se le malo ve, kdaj se je jezik pojavil na Japonskem. Kitajski dokumenti iz 3. stoletja navajajo nekaj japonskih besed, obsežnejših besedil ni najti do 8. stoletja. V obdobju Heian (794–1185) je kitajščina občutno vplivala na besednjak in glasotvorje stare japonščine. Japonščina jasnega srednjega veka (1185–1600) je doživela spremembe, ki so jo približale moderni obliki jezika in jezik razširile s prvimi primeri evropskih sposojenk. Standardni dialekt se je v času med zgodnjim 17. stoletjem in sredo 19.stoletja s pokrajine Kansai premaknil na področje Eda (dandanašnjega Tokija). Po 1853, to je po koncu samovoljne izolacije Japonske je dotok sposojenk iz evropskih jezikov občutno porasel. Posebno sposojenke iz angleščine, pa tudi japonske besede z angleškim korenom so postale vse pogostejše.

Japonščina je aglutinativni jezik, iz mor, ne zlogov, zložen jezik z enostavno fonotaktiko, čistim sistemom vokalov, fonemično dolžino samoglasnikov in soglasnikov in leksikalno pomembnim poudarkom zlogov besede. Zaporedje besed je običajno subjekt–objekt–glagol. Japonski partikli pri tem označujejo gramatično funkcijo besed. Struktura stavka je tema-komentar. Partikli na koncu stavka dodajajo rečenemu čustven ali empatičen prizvok, ali pa nakazujejo vprašanje. Samostalniki ne poznajo ednine ali množine in tudi spola ne; jezik tudi ne pozna pridevnikov. Glagoli se spregajo, v prvi vrsti po času (sedanjik, preteklik itd) in načinu (trpnik itd), ne pa po spolu. Japonski ekvivalenti pridevnikov se ravno tako spregajo. Japonščina pozna zapleten sistem častitljivega izražanja, z oblikami glagolov in besednim zakladom, ki skupaj nakazujejo odnos med govorcem, poslušalcem in osebami, o katerih se govori.

Zgodovina in razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:

Sodobna japonska pisava[uredi | uredi kodo]

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:

Stavke z vsemi štirimi pisavami (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):

ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み
radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi
Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m

Watashi, »jaz«, zapisan v vsaki od štirih pisav:

Kanji Hiragana Katakana Rōmaji
わたし ワタシ watashi

Zaradi vedno širšega znanja angleščine raba pisave Rōmaji narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.

Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.

Zgodovina japonske pisave[uredi | uredi kodo]

Prva pisava na Japonskem je bila kanji, ki so jo Japoncem so v 5. stoletju posredovali Korejci.[4] Pisali in brali so sprva le v kitajščini, medtem ko pravega načina zapisovanja japonščine še zmeraj ni bilo. Sčasoma se je razvil sistem kanbun (漢文), ki je še zmeraj uporabljal kitajščino, vendar je vseboval opombe, ki so Japoncem omogočali lažje branje.

Latinično prečrkovanje[uredi | uredi kodo]

Japonci imajo več načinov prečrkovanja v latinico. Najrazširjenejši je Hepburnov sistem, ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači."

Obstaja še sistem Kunrei, ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen.

Slovenjenje japonščine ni dosledno. Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" po navadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2010" The World's 100 Largest Languages in 2010
  2. ^ Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Nuclear Japanese". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  3. ^ Internetni arhiv (v angleščini)
  4. ^ Japan Guide - Kanji

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Seeley, Christopher (1991). A History of Writing in Japan. University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-2217-X. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]