Nezvočnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Nèzvóčnik je soglasnik manjše zvonkosti/odprtostne stopnje.[1] V slovenščini jih je 15; delimo jih na 6 zvenečih in 9 nezvenečih nezvočnikov.

Zveneči so /b/, /d/, /z/, /ž/, /dž/, /g/, nezveneči pa /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneče nezvočnike si lahko zapomnimo s pomočjo povedi: »Ta suhi škafec pušča«, tako da izpustimo samoglasnike, zveneče nezvočnike pa s povedjo »Gad zbeži« (tudi tukaj izpustimo samoglasnike).

Delitev[uredi | uredi kodo]

Glede na način izgovarjave jih lahko povezujemo v pare: /b/ – /p/ (ustnični), /d/ – /t/, /z/ – /s/ (zobni), /ž/ – /š/, /dž/ – /č/ (dlesnični), /g/ – /k/ (mehkonebni), /f/, /h/ in /c/ pa so brez parnega glasnika.

Nezvočniki
Zveneči Nezveneči Par
b p ustnični
d t zobni
z s zobni
ž š dlesnični
č dlesnični
g k mehkonebni
f /
h /
c /

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
  • Več avtorjev, Na pragu besedila, Rokus, 2003, (COBISS)