Pripornik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Pripórnik, tudi frikatív, spiránt,[1] je v jezikoslovju nezvočnik, pri katerem gre zračni tok pri izgovoru skozi priporo govorne cevi.[2][3]

V slovenščini so priporniki nezveneči nezvočniki f, s, š, h in zveneča nezvočnika z, ž:[2] [4]

  • f – pri izgovoru se spodnja ustnica približa robu zgornjih sekalcev (zobnoustnični pripornik)
  • s – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik, sičnik)
  • š – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec)
  • h – pripora se naredi z zadnjo jezično ploskvijo oproti mehkemu nebu (mehkonebni pripornik)
  • z – prednja jezična ploskev se približa vencu dlesni (zobni pripornik)
  • ž – srednja jezična ploskev je pomaknjena bolj nazaj, tako da med jezikom in sekalci nastane odzvočni prostor, v katerem se tvori značilen šum (zadlesnični pripornik, šumevec)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 203.
  2. 2,0 2,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  3. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.
  4. Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.