Janez Trdina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janez Trdina
Portret
Rojstvo 29. maj 1830({{padleft:1830|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Mengeš
Smrt 14. julij 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (75 let)
Novo mesto
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic zgodovinar, pisatelj, etnolog

Janez Trdina, slovenski pisatelj in zgodovinar, * 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Janez Trdina je od leta 1842 obiskoval ljubljansko gimnazijo in leta 1850 tudi maturiral ter še istega leta odšel na Dunaj, kjer je študiral zgodovino, geografijo in klasično jezikoslovje. Zraven pa je pri Franu Miklošiču študiral še staro cerkveno slovanščino. Ob študiju je prevajal za Mohorjevo družbo. Študij je dokončal leta 1853, in diplomiral leta 1854. Kot profesor je služboval v Varaždinu, kot pripravnik na varaždinski gimnaziji Štefana Muzlerja in od leta 1855 še na Reki. Leta 1867 je bil kazensko predčasno upokojen zaradi pohujševanje mladine in ščuvanja le-te proti državi in cerkvi.

Preselil se je v Bršljin pri Novem mestu, kjer je prehodil Dolenjsko in Belo krajino in na svojih popotovanjih beležil svoja spoznanja o ljudskem življenju, delu, verovanju in navadah. To je kasneje uporabil v avtobiografskih delih, povestih, črticah in bajkah. Ene izmed znanih del so njegove Bajke in povesti o Gorjancih in Narodne pripovedke iz bistriške doline (Pripovedka od zlate hruške).

Delo[uredi | uredi kodo]

Leta 1849 je Janez Trdina objavil prve literarne prispevke v časopisu Slovenija. V letih od 1849 do 1851 je začel objavljati tudi svoje prve pesniške in pripovedne poskuse. Ljudske pripovedke je objavljal pod naslovom Narodne pripovedke iz Bistriške doline, leta 1850 pa je napisal prozni načrt za ep Pripovedka od Glasan-Boga. Sledila sta zgodovinsko-epska pesnitev Bran in pogin Japodov in satirična Pripovedka od zlate hruške. V tem času je napisal tudi literarnokritično razpravo Pretres slovenskih pesnikov, ki je bila izdana v Ljubljanskem časniku leta 1850 in Zgodovino slovenskega naroda, ki je izšla šele leta 1866. Po letu 1851 Janez Trdina skoraj trideset let ni nič objavljal, po premoru pa je prvič objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1881 Verske bajke na Dolenjskem, v naslednjih šestih letih pa so v isti literarni reviji izhajale Bajke in povesti o Gorjancih.

Napisal pa je še spominske in narodopisne spise: Hrvaški spomini (1885-1887), Bachovi huzarji in Iliri (1903), Moje življenje (1905-1906), Izprehod v Belo krajino (izide po smrti 1912).

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Bajke in povesti o Gorjancih, 1906

Pesmi[uredi | uredi kodo]

Članki in razprave[uredi | uredi kodo]

Spisi iz novomeške dobe (1867-1905)[uredi | uredi kodo]

  • Črtice in povesti iz narodnega življenja - 1880
  1. Vrtilničar
  2. Jetnica
  3. Pobožni mož
  4. Rože in trnje
  5. Sprehod v Belo krajino
  • Verske bajke stare in nove - 1881
  • Dolenjci - 1884
  • Bajke in povesti o Gorjancih - 1888
  1. Cvetnik
  2. Velikani
  3. Gospodična
  4. Ukleti grad
  5. Rajska ptica
  6. Ptica Zlatoper
  7. Vila
  8. Gluha loza
  9. Volkodlak
  10. Kresna noč
  11. Peter in Pavel
  12. Bratovska gomila
  13. Gospod vedež
  • Dve ljubici - 1905
  • Vinska modrost

Proza[uredi | uredi kodo]

Mladostni spisi (1849-1866)[uredi | uredi kodo]

Pripovedke, basni in bajke
  1. Pričetek Mengša
  2. Ogrinovo znamenje
  3. Veronika
  4. Drnovo
  5. Jermanova vrata
  6. Gradič
  7. Hudamos
Članki, kritike in razprave
  • Pretres slovenskih pesnikov - 1850
  • Otok Krk

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po njem so leta 1923 na pobudo Ferdinanda Seidla najvišji vrh Gorjancev, do tedaj Sveta Jera, poimenovali Trdinov vrh, kasneje pa tudi planinsko-pohodno Trdinovo pot po Dolenjski. Tudi Kulturni center Janeza Trdine v Novem mestu je poimenovan po njem.

Na dan, ko se je Janez Trdina rodil, je v Mengešu danes občinski praznik, po njem pa imajo poimenovano tudi Planinsko društvo Janeza Trdine Mengeš.

Občina Novo mesto občasno podeljuje Trdinovo nagrado, za dosežke na intelektualnih področjih.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janez Trdina, Rože in trnje, Genija, Ljubljana, 2005
  • Janez Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih, Galerija 2, Vrhnika, 2005
  • Janez Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih, založba Karantanija, Ljubljana 1993
  • Janez Trdina, Če ni lačen, je pa žejen, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2003

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ilka Vašte, Izobčenec: Roman o Janezu Trdini, Novo mesto: Dolenjska založba, 1960.
  • Janez Trdina - etnolog: Zbornik posvetovanja ob 150-letnici rojstva Janeza Trdine, ur. uredniški odbor Glasnika SED, Novo mesto 1980.
  • Marijan Dović, Janez Trdina med zgodovino, narodopisjem in literaturo, Novo mesto: Goga; Ljubljana: ZRC SAZU, 2005.
  • Vlado Nartnik idr., Zastavil sem svoje življenje - Janez Trdina 1830-1905, Mengeš: muzej, 2005.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]