Nektaneb II.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Nektaneb II. (Manetonov transkript egipčanskega Nḫht-Ḥr-Ḥbyt, Močan je Horus iz Hebita)[1][2] je bil tretji in zadnji faraon iz 30. dinastije in zadnji domorodni vladar Starega Egipta,[3] ki je vladal od leta 360 do 342 pr. n. št.

Med njegovo vladavino je bil Egipt uspešna država. Egičanski umetniki so razvili poseben slog, ki je značilno vplival na kasnejše ptolemejske reliefe.[4] Podobno kot njegov posredni predhodnik Nektaneb I. se je navduševal nad kulti več bogov iz egipčanskega panteona, kar dokazujejo najdbe na več sto nahajališčih.[5] Nektaneb II. se je lotil več gradenj in obnov kot njegov soimenjak. Med njimi je izstopal ogromen Izidin tempelj (Izeum) na otoku File malo pod Asuanskim jezom.

Egipt je več let uspešno branil pred perzijskim Ahemenidskim cesarstvom.[6] Zaradi izdaje njegovega nekdanjega služabnika Mentorja z Rodosa ga je v bitki pri Peleziju leta 343 pr. n. št. porazila združena perzijsko-grška vojska in preostali del Egipta priključila k Ahemenidskemu cesarstvu. Nektaneb II. je pobegnil na jug in se še nekaj časa obdržal na oblasti. Njegova nadaljnja usoda ni znana.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. I. A. Ladynin (2009). Nectanebos-the-Falcons: Sculpture Images of Nectanebo II Before the God Horus and Their Concept. Vestnik drevnej istorii. Pridobljeno 1. marca 2011.
  2. Kipfer, Barbara Ann (2000). Encyclopedic dictionary of archaeology. Springer. str. 384. ISBN 0-306-46158-7.
  3. Nakhthorhebyt. Digital Egypt for Universities. Pridobljeno 1. marca 2011.
  4. Myśliwiec, Karol (2000). The twilight of ancient Egypt: first millennium B.C.E. Cornell University Press. str. 173. ISBN 0-8014-8630-0.
  5. Grimal, Nicolás; Nicolas-Christophe Grimal (1994). A history of ancient Egypt. Wiley-Blackwell. str. 379. ISBN 0-306-46158-7.
  6. Sharpe, Samuel (1838). The history of Egypt under the Ptolomies. E.Maxon. str. 19.
Nektaneb II.
30. dinastija
Rojen: ni znano Umrl: ni znano
Predhodnik: 
Teos
Faraon Egipta
360—342 pr. n. št.
Naslednik: 
Artakserks III.