Lidija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lidija (Λυδία)
15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)–1200–546 pr. n. št.
[[Slika:Map of Lydia ancient times-en.svg|250px|center|alt=|Lega {{{common_name2}}}]]
Zemljevid lidijskega kraljestva v svojem zadnjem obdobju suverenosti pod Krezom (rdeča črta = 7. st. pr. n. št.
Glavno mesto Sarde
Vlada Ni opredeljeno
Zgodovinsko obdobje antika
 -  ustanovitev 15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)
 -  ukinitev 1200–546 pr. n. št.
Danes del Zastava Turčije Turčija
Warning: Value not specified for "common_name"[[Kategorija:Bivše države v Aziji|, 15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)]][[Kategorija:Ustanovitve leta 15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)|, 15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)]][[Kategorija:Ukinitve leta 1200–546 pr. n. št.|, 15.–14. st. pr. n. št. (kot Arzawa)]]
Obseg Lidije (rumeno) in Lidijskega imperija (zeleno)

Lidija (asirsko: Luddu, starogrško: Λυδία: Lidía, latinsko: Lydia), pokrajina in starodavno kraljestvo v Mali Aziji, znana tudi kot Maionija ali polatinjeno Mæonija. Ime je dobila po kralju Meoniju Lidu. Glavno mesto je bilo Sarde (Sardes) na reki Paktolu, za katero so pravili, da je polna zlatega peska. V Lidiji so med prvimi začeli kovati kovance in njeno ime je postalo soznačnica za bogastvo, Sarde pa soznačnica za lepo mesto.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Meje Lidije so se skozi čas spreminjale. Najprej je mejila na Veliko Misijo, Karijo, Frigijo in Jonijo. Kasneje se je razširila na ozemlje med reko Haris in Egejskim morjem.

Prebivalci[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Lidije so bili mešanica domačih neindoevropskih praprebivalcev in indoevrospkih priseljencev. Ob obali Egejskega morja so bile grške (jonske) kolonije Fokeja, Smirna, Kolofon in Efez. V notranjosti so živeli Lidijci. Njihova večja mesta so bila Tijatira, Magnezija in Filadelfija. V mestih je bila dobro razvita obrt (izdelava preprog, finih tkanin, predelava rud) in trgovina, v kateri so bili Lidijci posredniki med Grčijo in Prednjo Azijo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Lidijski kovanec iz elektrona, vreden tretjino staterja, zgodnje 6. stoletje pr. n. št.

Zgodovina Lidije se začenja z miti. Po svojih prvotnih prebivalcih Meoncih se je najprej imenovala Meonija (grško: Μηονία, Meonia). Prvi dve dinastiji lidijskih vladarjev, Atijadi in Heraklidi, sta mitološki, in šele tretja dinastija, Mermnadi, se ujema z zgodovinsko resnico. Začetnik dinastije je bil Gig (vladal od približno 680 do 652 pr. n. št.), ki je hotel iz Lidije narediti veliko pomorsko silo. Njegov načrt je propadel zaradi vdora Kimerijcev. Šele kralju Aliatu II. (okrog 605 do 560 pr. n. št.) je uspelo pregnati Kimerijce in iz Lidije narediti močno in bogato državo.

Zadnji lidijski kralj je bil njegov sin Krez (vladal od 560 do 546 pr. n. št.), ki je bil znan po bajnem bogastvu. Krez je med drugim financiral gradnjo Artemidinega templja v Efezu, ki sodi med Sedem čudes starega veka. Kreza je leta 548 pr. n. št. premagal perzijski kralj Kir II. Veliki in Lidija je postala satrapija Perzijskega cesarstva. Kir Veliki je Kreza, kljub porazu, postavil za svetovalca na perzijskom dvoru v Pasargadu. V obdobju perzijske vladavine so Lidijo pogosto napadali Grki, ki so enkrat prodrli do Sarda in mesto opustošili, kar je označeno kot začetek grško-perzijskih vojn, v katerih sta Darej Veliki in Kserkses I. vodila kaznjenske ekspedicije proti Eretriji, oziroma Atenam. Obdobje perzijske dominacije je prekinil Aleksander Makedonski, ki je priključil Lidijo svojemu cesarstvu, po njegovi smrti pa ostaja del helenističnih monarhij. Sredi 1. st. pr. n. št. Rimsko cesarstvo osvaja Anatolijo, in Jonija in Lidija padeta pod upravo Rima. V času cesarja Dioklecijana je Lidija dobila status rimske province. Kasneje je bila pod upravo Bizanca, vse do 15. stoletja, ko so jo osvojili Turki, ozemlje Jonije postane del Osmanskega cesarstva, in kasneje moderne Turčije.

Vladarji[uredi | uredi kodo]

z datumi nastopa vladanja.

Dinastija Herakl(e)idov

Dinastija Mermnadov

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Herodot iz Halikarnasa: Zgodbe. 1. knjiga - Klio. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. Prevedel Anton Sovre.
  • Opća enciklopedija JLZ, V, 116, Zagreb 1979

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]