Staroegipčanska mitologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Mitologija starega Egipta v kateri se pojavljajo predvsem naravni pojavi in božanstva iz narave je odraz popolne odvisnosti te dežele od dveh naravnih sil, ki dajeta življenje - reke Nil in Sonca. Miti rastejo iz okolja, za katero so značilna ostra nasprotja, ki so stare Egipčane nenehno spominjala na tesno povezanost življenja s smrtjo.

Religija[uredi | uredi kodo]

Religija starega Egipta je imela korenine v lastnem zgodovinskem razvoju. Prvotno so Egipt sestavljala ločena plemena, od katerih je vsako imelo svoje bogove. Sčasoma, ko so se plemena politično združevala, so se tudi njihovi bogovi stapljali drug z drugim. Okoli leta 3100 pr. n. št. po združenju Gornjega in Spodnjega Egipta so se nekdanji krajevni bogovi polagoma spojili v državni panteon. Mednje spadajo tudi nekatera kozmična božanstva, ki naj bi jih v Egipt domnevno zanesli od drugod. Od domačih bogov so se razlikovala po tem, da niso imela podobe živali ali fetiša ter niso bila povezana z življenjem ljudi. Proces nastanka in spajanja bogov se je dogajal tudi kasneje v Novem Kraljestvu, ko sta na primer Ra in Amun postala Amon-Ra. Spajanje v enega boga je znano tudi z izrazom sinkretizem in ga je potrebno razlikovati od običajnega združevanja v družine (npr. Amon, Mut in Honsu).

Mitološka podlaga[uredi | uredi kodo]

V času Starega kraljestva (Tretja-Šesta dinastija, 2686 pr. n. št.-2181 pr. n. št.) so se domnevno razvila tri pomembna verska središča - Heliopolis, Memfis in Hermopolis, ki so bila posvečena čaščenju različnih bogov. Svečeniki teh središč so z mitologijo dokazovali, kako je samo njihov bog in z njim združena skupina božanstev ustvarila svet.

Heliopolska eneada[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Eneada.

Najpomembnejša in najširše priznana naj bi bila teorija o nastanku sveta, ki so jo razširjali svečeniki iz Heliopolisa. Stvarnik Deveterice bogov je bil Atum, prvotni bog Heliopolisa. Legenda pravi, da naj bi Atum prišel na praotok in tam izpljunil boga zraka Šuja in boginjo vlage Tefnut, nakar se je trojica združila med seboj in rodili so boga zemlje Geba in boginjo neba Nut. Iz zveze teh dveh bogovov so se rodila nekozmična božanstva Oziris, Izida, Set in Neftis.

Triada iz Memfisa[uredi | uredi kodo]

Svečeniki iz Memfisa so trdili, da je Ptah, prvotni bog Memfisa zaplodil Nu in bil tudi oče njenega sina Atuma, iz katerih izhaja heliopolska Deveterica. Na ta način so domnevno skušali prikazati, da se je stvarjenje začelo z njihovim bogom. To verovanje je znano tudi pod imenom Memfiška triada, Ptah-Sekmet-Nefertem.

Hermopolska ogdoada[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Hermopolska ogdoada.

V Hermopolisu so verovali, da je svet ustvarila Osmerica, v katero so spadali bogovi in njihove soproge Nu/Naunet (praocean), Hu/Hauhet (večnost), Ku/Kauket (tema), Amun/Amunet (zrak).

Domnevno naj bi obstajale tudi druge razlage, da je svet nastal iz kozmičnega jajca oziroma iz lotosovega cveta.

V Srednjem kraljestvu (Dvanajsta dinastija, 1991 pr. n. št.-1786 pr. n. št.) sta se razvili dve novi verski središči; Tebe on Elefantina.

Tebanska triada[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Tebanska triada.

Svečeniki v Tebah so razširjali verovanje, da se je bog Amun sam skrivnostno ustvaril in vsi drugi bogovi ter kozmogonije izvirajo iz njega. V tem času je bila Amunova žena Amunet, ki preprosto predstavlja žensko različico Amuna, zamenjana z bolj tehtno mati-boginjo imenovano Mut. Mut in Amun sta imela sina z imenom Honsu.

To verovanje je znano tudi pod imenom Tebanska tridada, Amun-Mut-Honsu.

Elefantinska triada[uredi | uredi kodo]

Nasprotno od Teb so na otoku Elefantina častili Hnuma, boga z ovnovo glavo, ki je nato postal ena od oblik Amuna. Legenda pravi, da je lončar Hnum naredil človeka na lončarskem vretenu iz okoliške gline. To verovanje je znano tudi kot Elefantinska triada Hnum-Satet-Anuket.

Kult sonca[uredi | uredi kodo]

Domnevno naj bi čaščenje sonca v nekem davnem času, ki ni natančno določen in sega pred obdobje Starega Kraljestva (Tretja-Šesta dinastija, 2686-2181 pr. n. št.), v Egipt prinesli od drugod. Za časa Starega Kraljestva se je v takratnem mestu On (kasnejši Heliopolis) uradno razvil kult čaščenja sonca. Bog sonca Ra (Re) je prevzel vse značilnosti prejšnega mestnega stvarnika Atuma, nakar je bilo v njegovo čast postavljeno svetišče. Vpliv sončenga kulta je naraščal in vrh dosegel v Peti dinastiji, ko so izgradili največ sončevih svetišč in napravili uradni kraljevski kult. Med drugim so v kraljevski naslov začeli vključevati besede »Sin Ra-ja«. Proti koncu Starega kraljestva je kult sonca zaradi različnih dogodkov sčasoma oslabel in njegovo vlogo je prevzel bolj demokratični bog Oziris, Ra pa je ostal povezan s pogrebnimi obredi in vstajenjem. Kasneje so faraoni iz Osemnajste dinastije na položaj glavnega boga postavili Amona, ga združili s starejšim Rajevim kultom in ustvarili velikega državnega boga z imenom Amon-Ra.

Monoteistično obdobje[uredi | uredi kodo]

Proti koncu Osemnajste dinastije je faraon Ehnaton skušal vpeljati posebno obliko solarnega monoteizma, ki je slonela na čaščenju sončne plošče - boga z imenom Aton. Ehnaton je poskušal obnoviti edinstevno vez med vladarjem Egipta in kraljevskim bogom sonca in v ta namen izgradil novo središče Ahetaton (današnja Amarna) s templji za čaščenje boga Atona. Sprememba se je obdržala le za časa njegovega življenja in stara politeistična verovanja na čelu z bogom Amunom so bila hitro obnovljena med vladanjem mladega Tutankamona.

Po koncu amarnskega obdobja je izvirni egipčanski panteon preživel v več ali manj izvirni obliki in kot prevladujoča vera vse do uvedbe krščanstva v rimskem obdobju Egipta v 2. stoletju n. št. in prevladi islama leta 641. Egipčanska mitologija se presenetljivo ni pretirano upirala krščanstvu. Obstaja razlaga, da je Jezus sinkretizem, ki izvira iz boga Horusa kot otroka (Harpokrates), medtem ko je Izis, ki drži svojega nedoraslega sina v naročju izvor za čaščenje Marije.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]