Anat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anat
Boginja vojne in lova
Anat (Anath).png
Bronast kipec bogijne Anat s krono atef na glavi; Sirija, 1400-1200 pr. n. št.
Kultno središče: Kanaan in Levant, kasneje tudi Egipt
Simbol: krona atef
Partnerstvo: Baal Hadad, brat in morda ljubimec

Anat (hebrejsko עֲנָת,‎ ʿĂnāth, feničansko 𐤏𐤍𐤕, ʿAnōt, ugaritsko 𐎓𐎐𐎚, ʿnt, grško Αναθ, Anath, egipčansko Anit, Antit, Anit, Anti ali Anant) je bila pomembna semitska boginja.

Ugarit[uredi | uredi kodo]

V ugaritskem Baalovem ciklu je Anat nasilna boginja vojne, devica (btlt ‘nt) in po zelo sporni teoriji ljubica boga Baal Hadada. Baala so običajno imeli za sina boga Dagana, včasih pa za sina boga Ela, ki je imel Anat za svojo hčerko. Obe povezavi sta morda figurativni.

V odlomku besedila iz Ugarita (sodobni Ras Shamra, Sirija)[1] je Anat prikazana kot kruta, divja in silovita bojevnica, ki v bitki brede do kolen v krvi, seka glave in roke, veže glave na svoj trup in roke okoli pasu, s puščicami izganja stare ljudi in prebivalce mest, kar osrečuje njeno srce. Njen značaj v tem odlomku kaže na njeno kasnejšo vlogo v vojni proti Baalovim sovražnikom.[2]

Anat se ponaša s tem, da je pokončala Elovega ljubljenca Jama, sedemglavo kačo, ljubljenca bogov Arša, prepirljivo Elovo tele Atika, ognjevito čarovnico bogov Ishat in Elovo hčerko Zabib. Ko je kasneje izvedela za Baalovo smrt, ga je iskala »kot krava išče svoje tele«.[3] Ko je našla njegovo telo, ga je z veliko žtrtvami in objokovanjem pokopala. Zatem je poiskala njegovega domnevnega ubijalca Mota, ga je razsekala z mečem, ga presejala skozi sito, sežgala, zdrobila z mlinskimi kamni in njegove ostanke raztresla pticam.

Klinopisno besedilo, Louvre, Pariz: Anat je nato odšla k Elu ob izviru rek med dvema oceanoma. Sklonila se je k Elovim nogam in mu izkazala spoštovanje. Potem mu je rekla: »Vsemogočni Baal je mrtev. Princ, gospodar zemlje, je umrl. (...) Borita se kot junaka. Mot zmaga, Baal zmaga. Grizeta se kot kači. Mot zmaga, Baal zmaga.Skačeta kot konja. Mot je prestrašen. Baal sedi na svojem prestolu.«

Besedilo CTA 10 opisuje, kako je Anat iskala Baala, ki je bil na lovu, ga našla in mu rekla, da mu bo pripeljaja junca. Novorojeno tele je pripeljala Baalu na goro Zefon. V nobenem besedilu ni izrecno omenjejno, da je Baal Hadadova sporoga. Iz kasnejših izročil je moč sklepati, da je to nejverjetneje bila boginja Athtart, ki se tudi pojavlja v omenjenem in drugih besedilih. Sklepanje otežuje severozahodnosemitska kultura, v kateri so bogovi lahko imeli več žena, medtem ko so v številnih drugih panteonih imeli samo eno.

V severnokanaanski zgodbi o Akatu[4] je glavni junak Akat, sin sodnika Danela (Dn'il), dobil za darilo čudovit lok in puščice, ki jih je izdelal bog obrtnikov Kothar-wa-Khasis. Ker je bil še otrok, je njegovo darilo prevzel oče. Ko je odrasel, je boginja Anat poskušala od njega odkupiti lok in mu zanj ponujala celo nesmrtnost, vendar je Akat vse ponudbe zavrnil. Ker je bila stara, ji je rekel, da je lažnivka in k tej žalitvi dodal vprašanje, kaj neki bo kot ženska z lokom počela.

Anat se je, tako kot Inana v Epu o Gilgamešu, pritožila Elu in mu grozila, če ji ne dovoli, da se maščuje Akatu. El ji je to dovolil. Anat je na Akata poslala svojega spremljevalca Jatpana v obliki sokola, da bi mu ukradel lok. Njen načrt je uspel, vendar Jatpan Akata ni samo pretepel in ga oropal, ampak ga je umoril. Anat je bila besna (tukaj del besedila manjka), Jatpan pa je pobegnil in lok in puščice so padle v morje. Vse je bilo izgubljeno. Anat je objokovala Akata in obžalovala njegovo smrt in izgubo loka. Zgodba se nato preusmeri na Akatovo modro mlajšo sestro Paghat, ki se je odločila, da bo maščevala bratovo smrt in obnovila zemljo, ki jo je zaradi umora prizadela suša. Zgodba je nedokončana. Prekine se v izjemno dramatičnem trenutku, ko Paghat odkrije, da je plačanec, ki ga je najela za pomočnika, bratov morilec Jatpan. Vzporednice z zgodbo o Anat in njenem maščevanju Motu za umor njenega brata so očitne, samo da se slednja dogaja na človeški ravni.

Egipt[uredi | uredi kodo]

V Egiptu se je Anat skupaj z drugimi severozahodnimi semitskimi bogovi prvič pojavila v Šestnajsti dinastiji (Hiksi, okoli 1650-1580 pr. n. št.). Častili so predsem njen aspekt boginje vojne in jo pogosto primerjali z boginjo Astarto. V Sporu med Horom in Setom se omenjeni boginji pojavljata kot Rajevi hčerki in zaveznici boga Seta. Set sam je poistoveten s semitskim bogom Hadadom.

V hiškem obdobju je imela Anat svetišča v hiški prestolnici Avaris, Beit She'anu v sedanjem Izraelu, častili pa so jo tudi v Memfisu. Na napisih iz Memfisa iz 15. do 12. stoletja pr. n. št. se imenuje Bin-PtahPtahova hčerka. V nekaterih besedilih je povezana z Rešpujem (kannansko Rešef) in poistovetena z izvorno egipčansko boginjo Neit. V nekaterih besedilih se naslavlja s Kraljica nebes. Njena ikonografija se spreminja. Običajno nosi eno ali več orožij.

Iz imena Anat je izpeljano ime Anather, ime zameglenega egipčanskega vladarja iz tistega obdobja.

V Novem kraljestvu je Ramzes II. iz Anat naredil svojo osebno stražarko v bitki in razširil njen tempelj v Pi-Ramzesu. Svojo hčerko, s katero se je kasneje poročil, je po njej imenoval Bint-AnatAnatina hčerka. Ramzesov pes na reliefu templja v Beit El Waliju se imenuje Anat v moči, njegov konj pa Ana-herteAnat je zadovoljna.

Mezopotamija[uredi | uredi kodo]

V akadščini se je Anat ričakovano imenovala Antu, pred tem pa Antum. Antu se v sumerskih besedilih pojavlja predvsem kot precej brezbarvna soproga boga Anuja, v Epu o Gilgamešu pa kot Ištarina mati. Anat se identificira tudi s severozahodno semitsko bogino ‘Anat, ki ima v bistvu enako ime. Ni znano, ali gre za prvotno dve različni boginji, ki sta imeli po naključju enako ime in sta se kasneje združili v eno, ali se je ‘Anatin kult razširil v Mezopotamijo, kjer so jo častili kot ženo boga Anuja. Mezopozamska oblika njenega imena namreč kaže, da bi lahko bila Anujev dvojnik.

Predlagalo se je tudi, da se je vzporednost imen sumerske boginje Inane in njene zahodnosemitske dvojnice Ištar v kannanskm izročilu nadaljevala kot Anat in Astarta, zlasti v ugaritskem pesništvu. V ugaritskih spisih sta bili boginji vedno tesno povezani in oblikovali triado s tretjo boginjo Kadeš (sveta). Triada je znana s skulptur.

Izrael[uredi | uredi kodo]

Ime boginje ‘Anat se je ohranilo v imenih mest Beth-Anath in Anathoth. V Sodnikih 3.31;5:6 se omenja Anátov (in ne ‘Anatin) sin Šamgár, katerega bi lahko razumeli kot polboga, umrljivega sina boginje ‘Anat. John Day je leta 2000 dokazal, da imajo enako ime tudi številni Kanaanci iz nesvetopisemskih virov, in zaključil, da gre za vojaški naslov, ki pomeni vojščaka pod ‘Anatino zaščito.

Asenat se je imenovala žena hebrejskega patriarha Jožefa.

V Elefantini (sodobni Asuan) v Egiptu so odkrili Elefantinski papirus iz 5. stoletja pr. n. št., ki omenja boginjo Anat-Jahu (Anat Jahve), ki so jo častili v Jahvejevem templju. Tempelj so zgradili judovski begunci po babilonski zasedbi Judeje. Iz tega je razvidno, da se je čaščenje boginje nadaljevalo in ohranilo tudi v izgnanstvu.[5] Iz besedila, ki ga je napisala skupina Judov iz Elefantine na nubijski meji, je razvidno, da je bila njihova vera skoraj identična judovski veri iz železne dobe II.[6] Papirus omenja, da so Judje častili Anat-Jahu (ali Anatjahu), ki je opisana ali kot Jahvejeva žena[7] (paredra, sveta spremljevalka)[8] ali kot hipostatičen aspekt[9] Jahveja.[10][11]

Atene[uredi | uredi kodo]

V Ciprijanovem napisu (KAI. 42) se grška boginja Atena Soteira Nike enači z ‘Anat, ki je opisana kot moč življenja (l‘uzza hayim).

Anat je verjetno tudi boginja, katero feničanski pisec Sanhuitaon imenuje Atena, hčerka Ela in neimenovane matere, ki je skupaj s Hermesom (se pravi Totom) svetovala Elu, naj iz železa skuje srp in sulico, domnevno za rabo proti njegovemu očetu Uranu. V Baalovem ciklu ima to vlogo boginja Ašera/‘Elat, ‘Anat pa se imenuje »Devica«.[12]

Morebitne kasnejše preobrazbe[uredi | uredi kodo]

Boginja Atah, ki so jo častili v Palmiri, ima morda enak izvor kot Anat. Atah so združili z boginjo Aštart (Atar) v boginjo Ataratah, ki je bila Helenom (Grkom) znana kot Atargatis.

Domnevalo se je tudi, da je indoiranska boginja Anahita (Brezmadežna) različica boginje Anat. Domneva je malo verjetna, ker so povezave med indoiranskimi in semitskimi koreni malo verjetne.

V Zoharjevi knjigi se Anat pod imenom Anathiel prišteva med najsvetejše angelske moči.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ CTA 3 B (= UT 'nt II).
  2. ^ P.C. Craigie: A Reconsideration of Shamgar Ben Anath (Judg 3:31 and 5:6), Journal of Biblical Literature 91 (2, junij 1972):239.
  3. ^ Albright: Yahweh and the Gods of Canaan.
  4. ^ H.L. Ginsberg: The North-Canaanite myth of Anath and Aqhat, Bulletin of the American Schools of Oriental Research 97(februar 1945:3-10).
  5. ^ Gnuse, Robert Karl (1997): No Other Gods: Emergent Monotheism in Israel. T&T Clark, ISBN 978-1850756576, str. 185.
  6. ^ Noll, K.L.: Canaan and Israel in Antiquity: An Introduction. 2001: Sheffield Academic Press, str. 248.
  7. ^ Day, John (2002): Yahweh and the Gods and Goddesses of Canaan. 143: Sheffield Academic Press. ISBN 978-0826468307.
  8. ^ Edelman, Diana Vikander (1996): The triumph of Elohim: from Yahwisms to Judaisms. William B. Eerdmans. ISBN 978-0802841612, str. 58.
  9. ^ podoben razmerju med Jezusom in Bogom očetom
  10. ^ Susan Ackerman (2004): Goddesses v Suzanne Richard: Near Eastern archaeology: a reader, Eisenbrauns, ISBN 978-1575060835, str. 394.
  11. ^ Noll, K.L. (2001): Canaan and Israel in Antiquity: An Introduction, Sheffield Academic Press, str. 248.
  12. ^ The Myth of Baal. Arhivirano iz izvirnika 25. oktobra 2009.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Albright, W. F. (1942, 5. izdaja, 1968): Archaeology and the Religion of Israel (5. izdaja), Baltimore: Johns Hopkins Press. ISBN 0-8018-0011-0.
  • Day, John (2000): Yahweh & the Gods & Goddesses of Canaan, Sheffield, UK: Sheffield Academic Press, ISBN 1-85075-986-3.
  • Gibson, J. C. L. (1978): Canaanite Myths and Legends (2. izdaja), T. & T. Clark: Edinburgh, ISBN 0-567-02351-6.
  • Harden, Donald (1980): The Phoenicians (2. izdaja), London: Penguin, ISBN 0-14-021375-9.
  • Kapelrud, Arvid Schou (1969): The violent goddess: Anat in the Ras Shamra Texts, Oslo: University Press.
  • H. Donner, W. Röllig (urednika): KAI = Kanaanäische und Aramäische Inscriften (2000), Revised edition, Wiesbaden: Harrassowitz. ISBN 3-447-04587-6.
  • Putting God on Trial - The Biblical Book of Job – A Biblical reworking of the combat motif between Yam, Anat and Baal.
  • Theodor Gaster (1950): Thespis: Ritual, Myth, and Drama in the Ancient Near East.
  • Raphael Patai: The Hebrew Goddess, Wayne State University Press, ISBN 0-8143-2271-9.