Akadščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Akadščina
akkadû
Materni jezik Asirija in Babilonija
Področje Mezopotamija
Obdobje 29.–8. stoletje pr. n. št., v znanosti in bogoslužju do leta 100 n. št.
afroazijski
Pisava sumersko-akadski klinopis
Uradni status
Uradni jezik
najprej Akadsko kraljestvo (osrednja Mezopotamija), v pozni bronasti in zgodnji železni dobi lingua franca Bližnjega vzhoda in Egipta
Jezikovne kode
ISO 639-2 akk
ISO 639-3 akk
Glottolog akka1240[1]
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Akadščina (akadsko akkadû)[2] je izumrl semitski jezik iz obširne afroazijske jezikovne družine, ki se je govoril v stari Mezopotamiji. Je najstarejši potrjen pisan semitski jezik.[3] Pisal se je s klinopisom, ki se je prvotno uporabljal za pisanje v starodavnem izoliranem sumerskem jeziku. Jezikoslovci so ga poimenovali po mestu Akad, ki je bil prestolnica Akadskega kraljestva (okoli 2334-2154 pr. n. št.) in veliko središče semitske mezopotamske civilizacije, čeprav je starejši in se je govoril več stoletij pred ustanovitvijo Akada.

Vzajemni vpliv sumerskega in akadskega jezika so jezikoslovci poimenovali sprachbund. [4] Akadska lastna imena so se v sumerskih besedilih prvič pojavila v poznem 29. stoletju pr. n. št..[5] Od druge polovice 3. tisočletja pr. n. št. (okoli 2500 pr. n. št.) so se besedila začela v celoti pisati v akadščini. Več sto tisoč do sedaj odkritih besedil in fragmentov besedil vsebuje mitološke pripovedi, pravna besedila, znanstvena dela, korespondenco, opise političnih in vojaških dogodkov in veliko drugih snovi. V 2. tisočletju pr. n. št. se je jezik razcepil v dve različici, ki sta se govorili v Asiriji in Babiloniji in se zato imenujeta asirščina oziroma babilonščina.

Akadščina je bila več stoletij materni jezik mezopotamskih ljudstev, tudi Asircev in Babiloncev. Zaradi močnih mezopotamskih cesarstev – Akadskega, Staroasirskega, Babilonskega in Srednjeasirskega, je postala tudi lingua franca večine starega Bližnjega vzhoda. V Novoasirskem cesarstvu je med vladavino Tiglat-Pileserja III. (okoli 8. stoletja pr. n. št.) začela njeno mesto prevzemati aramejščina. V helenističnem obdobju so akadščino uporabljali samo še učenjaki in duhovniki v templjih Asirije in Babilonije. Zadnji s klinopisom pisan dokument v akadščini je iz 1. stoletja n. št..[6] Številne akadske sposojenke so se skupaj z akadsko slovnično strukturo ohranile v nekaterih mezopotamskih novoaramejskih narečjih, ki jih v Iraku in njegovi okolici govorijo avtohtoni asirski kristjani in kurdski Judje.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Akkadian". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  2. ^ J. Huehnergard, C. Woods. Akkadian and Eblaite. The Cambridge Encyclopedia of the World's Ancient Languages. Cambridge (2004), str. 218-280.
  3. ^ J. Huehnergard, C. Woods. Akkadian and Eblaite. The Ancient Languages of Mesopotamia, Egypt and Aksum, Cambridge University Press, 2008, str. 83.
  4. ^ G. Deutscher (2007). Syntactic Change in Akkadian: The Evolution of Sentential Complementation. Oxford University Press US. ISBN 978-0-19-953222-3. 
  5. ^ G. Andrew. Babylonian and Assyrian: A History of Akkadian. Languages of Iraq, Ancient and Modern. London: British School of Archaeology in Iraq, str.. 31-71.
  6. ^ M. Geller. The Last Wedge. Zeitschrift für Assyriologie und vorderasitische Archäologie 86 (1997): 43–95.