Hermopolska ogdoada

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bogovi ogdoade s kačjimi in žabji glavami; relief iz rimskega obdobjaj iz Hatorinea templja v Denderi
Risba ogdoade v templju File[1]

Ogdoada (egipčansko ḫmnyw, množina števnika ḫmnw, slovensko osem, starogrško ὀγδοάς ogdoás, slovensko osemkraten) je bila v staroegipčanski mitologiji skupina osmih prvobitnih bogov, ki so jih častili v Hermopolisu.

Prve omembe ogdoade segajo v Staro kraljestvo (okoli 2686 pr. n. št.–okoli 2181 pr. n. št.). V času pisanja piramidnih besedil proti koncu Starega kraljestva je ogdoada zastarela in bila, razen v svečeniških krogih, skoraj pozabljena. Pogosto je omenjena v sarkofaških besedilih iz Srednjega kraljestva (okoli 2055 pr. n. št.–okoli 1650 pr. n. št.). Najstarejša znana upodobitev ogdoade je iz obdobja Setija I. (Novo kraljestvo, 13. stoletje pr. n. št.), ko so jo ponovno odkrili teologi iz Hermopolisa in jo uporabili za dodelano pripoved o stvaritvi sveta.[2]

V besedilih iz poznega obdobja Egipta (okoli 664 pr. n. št.–okoli 332 pr. n. št) so moška božanstva ogdoade prikazana kot bitja z žabjo glavo, ženska pa s kačjo glavo. Kot taka so upodobljena tudi na reliefih iz ptolemajskega obdobja (323 pr. n. št.-30 n. št.).[3]

Angleški egiptolog in orientalist E.A. Wallis Budge je leta 1904 primerjal koncept skupine štirih parov egipčanskih božanstev z božanstvi Abzu in Tiamat, Lahmu in Lahamu, Anšar in Kišar ter Anu in Nudimud iz babilonskega mita o nastanku sveta Enuma Eliš.[4] Budge je razen tega trdil, da se je izvirna skupina bogov - pꜣwtnṯrw predstavljala z devetimi "sekirami" ali "drogovi z zastavami",

N10
t
R8 R8 R8 R8 R8 R8 R8 R8 R8

hieroglifom, ki pomeni "bog".[5]

Imena[uredi | uredi kodo]

Osem božanstev je bilo razdeljenih v štiri moško-ženske pare. Imena ženskih božanstev so bila večinoma izpeljana iz imen moških božanstev.[6]

Nun
W24 W24 W24
N1
N35AA40
Nunet
W24 W24 W24
N1
N35AX1
H8
B1
Heh
V28V28G43A40
Ḥeḥut
V28V28G43X1
H8
B1
Kek
V31
V31
yG43N2A40
Kekuit
V31
V31
yG43N2X1
H8
B1
Kerḥ
W11
r
V28D41A40
Kerḥet
W11
r
V28D41
X1 H8
B1

Imeni Nuna in Nutet sta se pisali z določilnikoma za nebo in vodo, zato je jasno, da sta predstavljala prbobitno nebo in vode.

Četrti par je imel razčična imena. Ime Kerh je včasih zamenjano z Ni, Nenu, Nut ali Amun, ime Kerhet pa z Enit, Nenuit, Nut, Nit ali Amunet. Izraz qerḥ običajno pomeni noč, z določilnikom D41 (zaustaviti (se), ustaviti, zanikati) pa kaže tudi na načelo neaktivnosti ali počitka.[7]

Atributi[uredi | uredi kodo]

Heh in Hehut nimata prepoznavnih determinatorjev. Brugsch je zato leta 1885 nakazal povezavo imena z determinatorjem ḥeḥ za nedefinirano ali neomejeno število, in da je concept podoben grškemu eionu. Iz konteksta številnih odlomkov, v katerih se pojavlja Heh, je Brugsch zaključil tudi to, da bi lahko bil poosebljenje ozračja med nebesi in zemljo.

Imeni Keka in Kekuit sta pisani z determinatorjem, ki združuje hieroglif nebo s palico ali cepcem in se je uporabljal v besedah, povezanih s temo in mrakom. kkw je regularna beseda, ki pomeni temo, in nakazuje, da sta ta bogova predstavljala prvobitno temo, primerljivo z grškim Erebom. V nekaterih aspektih sta predstavljala tudi dan in noč, prehod noči v dan in dneva v noč.

Četrti par nima skladnih atributov in različna imena. Običajen pomen izraza qerḥ je noč, determinative D41 (zaustaviti (se), ustaviti, zanikati) pa kaže tudi na princip nedejavnosti ali počitka.[7]

Očitnega načina razdeljevanja ali dodeljevanja štirih funkcij štirim parom bogov ni, zato se zdi, da stari Egipčani niso imeli jasne ideje o takih funkcijah.[8] Nekaj poskusov dodelitve štirih ontoloških konceptov štirim skupinam božanstev je bilo kljub temu opravljenih.[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Drawn by Faucher-Gudin from a photograph by Béato. C.f. Lepsius, Denkm, iv.pl.66 c.", published in Maspero (1897).
  2. Sethe (1929), str. 35ff, 65f.
  3. Smith, Mark (2002). On the Primaeval Ocean. str. 38.
  4. Budge (1902), str. 287f.
  5. Budge 1904, str. 282.
  6. Budge 1904, str. 283.
  7. 7,0 7,1 Budge 1904, str. 283-286.
  8. Budge 1904, str. 287-288.
  9. Harco Willems (1996). The Coffin of Heqata: (Cairo JdE 36418) : a Case Study of Egyptian Funerary Culture of the Early Middle Kingdom. str. 470f. Peeters Publishers, 1996.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Baines, John D.; Shafer, Byron Esely; Silverman, David P.; Lesko, Leonard H. (1991). Religion in Ancient Egypt: Gods, Myths, and Personal Practice. Cornell University Press.
  • Budge, E.A. (1904). The Gods of the Egyptians: Or, Studies in Egyptian Mythology 1.
  • Dunand, Françoise; Zivie-Coche, Christiane (2004). Gods and Men in Egypt: 3.000 BCE to 395 CE. Cornell University Press.
  • Hart, George (2005): The Routledge Dictionary Of Egyptian Gods And Goddesses. Routledge. str. 113.
  • Sethe, Kurt (1929). Amun und die acht Urgötter von Hermopolis.
  • Salmon, George (1887): Ogdoad. V Smith, William; Wace, Henry. A Dictionary of Christian Biography, Literature, Sects and Doctrines. Volume IV. London: John Murray.