Enki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Enki
𒀭𒂗𒆠
Bog stvaritve, modrosti, obrti, vode, morske vode, jezerske vode, plodnosti, semena, magije in zla
Enki, sedeč na prestou z vrčem v roki; Nasirija, južni Irak, 2004-1595 pr. n. št.; Nacionalni muzej Iraka, Bagdad
PlanetMerkur
Simbolkoza, riba, himera koza-riba
Osebne informacije
StaršiAnu in Nammu
PartnerNinhursaga/Ki, Ninsar, Ninkura, Damkina
OtrociNinsar, Ninkura, Uttu, Ninti
Ustrezniki
Grški ustreznikPrometej[1]
Enki

Enki (sumersko dEN.KI(G)) je bil sumerski bog vode, znanja (gestú), zla, obrti (gašam) in stvaritve (nudimmud) in eden od Anunakov. Kasneje je bil v akadski in babilonski mitologiji znan kot Ea. Prvotno je bil bog zavetnik mesta Eridu, kasneje pa se je vpliv njegovega kulta razširil po celi Mezopotamiji in na Kanaance, Hetite in Hurite. Bil je povezan z južnim pasom ozvezdij, imenovanim Eove zvezde, in ozvezdjem AŠ-IKU – polje (Pegazov kvadrat).[2] Od 2. tisočletja pr. n. št. je njegov ideogram včasih pomenil število "40", občasno tudi "sveto število".[3][4][5] Planet Merkur, povezan z babilonskim bogom Nabujem (Mardukov sin), je bil v sumerskih časih poistoveten z Enkijem.

Številne mite o Enkiju so odkrili na različnih krajih od južnega Iraka do levantinske obale. Omenjen je v najzgodnejših ohranjenih klinopisnih napisih po vsej regiji in bil pomemben od 3. tisočletja pr. n. št. do helenističnih časov.

Ime[uredi | uredi kodo]

Natančen pomen njegovega imena je negotov: pogosto se prevaja kot "Gospodar zemlje". Sumerski izraz En, običajno preveden kot "gospd", je bil prvotno naslov velikega duhovnika. ki pomeni "zemlja", vendar obstajajo teorije, da ima ki v tem imenu drug izvor, morda kig neznanega pomena ali kur, ki pomeni "gomila". Ime Ea naj bi bilo huritsko, drugi poznavalci[6][7] pa trdijo, da je ime Ea verjetno semitskega izvora in je lahko izpeljanka iz zahodno-semitskega korena *hyy, ki v tem primeru pomeni "življenje", "izvir", "tekoča voda". V sumerščini E-A pomeni "hiša vode". Domneva se, da je bilo E-A prvotno ime svetišča boga v Eriduju. Prav tako se domneva, da prvotno neantropomorfno božanstvo v Eriduju ni bil Enki, temveč Abzu. Pojav Enkija kot božanskega ljubimca Ninhursage in božanska bitka med mlajšima božanstvoma Igigijem in Abzujem sta pokazala, da so Abzu, podzemne vode vodonosnika, postale kraj, kjer so bili zgrajeni temelji templja.[8]

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Glavni Enkijev tempelj se je imenoval E-abzu, kar pomeni Abzujev tempelj. Imenoval se je tudi E-en-gur-a, kar pomeni hiša podzemnih voda. Zigurat templja v bližini obale Perzijskega zaliva so obdajala močvirja Evfrata.

Prvi znani tempelj je bil zgrajen v južnem Iraku. Štiri arheološka izkopavanja na najdišču Eridu so dokazala obstoj svetišča že v najstarejšem ubaidskem obdobju pred več kot 6.500 leti. V naslednjih 4.500 letih je bil tempelj osemnajst krat razširjen in v perzijskem obdobju opuščen.[9] Thorkild Jacobsen[10] je na osnovi teh podakov postavil teorijo, da je bil tempelj prvotno posvečen Abzuju, njegove atribute pa je sčasoma prevzel Enki. P. Steinkeller je prepričan, da je bil Enki prvotno podrejen boginji, verjetno Ninhursagi, in imel vlogo božanskega soproga ali visokega svečenika.[11] Kasneje je sam prevzel vodilni položaj. Enkijev tempelj je imel ob vhodu bazen sveže vode. Na njegovem mestu so med izkopavanji odkrili veliko kosti krapov, ki kažejo na velike skupne pojedine.

Značilnosti Enkijevega templja so odkrili v vseh kasnejših sumerskih templjih, kar kaže, da je bil njegov tempelj zgled za vse kasnejše sumerske templje: "Vsa pravila, določena v Eriduju, so se dosledno upoštevala".[12]

Ikonografija[uredi | uredi kodo]

Addov pečatnik, starodavni akadski valjasti pečatnik s podobami (od leve na desno) Inane, Utuja, Enkija in Isimuda (okoli 2300 pr. n. št.)

Enki je bil čuvaj božanskih moči, imenovanih Me, darov civilizacije. Pogosto je prikazan z rogato krono božanskosti.

Na Addovem pečatniku je Enki upodobljen z dvema potokoma vode, ki tečeta v vsako od njegovih ramen: eden je Tigris, drugi Evfrat.[13] Ob njem sta dve drevesi, ki simbolizirata moški in ženski vidik narave. Enki je upodobljen v krilu z naborki in s stožčastim klobukom. Na njegovi iztegnjeni desni roki pristaja orel. Upodobitev odraža vlogo Enkija kot boga vode, življenja in obnove.[14]

Enki je veljal za glavnega oblikovalca sveta, boga modrosti in vse magije, gospodarja Abzuja (v akadskem jeziku Apsu), sladkovodnega morja in podtalnice na kopnem. V poznejšem babilonskem epu Enuma Eliš je Abzu, "roditelj bogov", neaktiven in zaspan, vendar ugotovi, da njegov mir motijo mlajši bogovi in jih sklene uničiti. Njegov vnuk Enki, izbran za zastopnika mlajših bogov, Abzuja uroči, "da globoko zaspi", s čimer ga omeji na globoko podzemlje. Enki kasneje postavi svoj dom "v globinah Abzuja". Enki tako prevzame vse Abzujeve funkcije, vključno z rodovitnostjo kot gospodar voda in gospodar semena.[15]

Zgodnji kraljevski napisi iz 3. tisočletja pr. n. št. omenjajo "Enkijevo trstičje". Trstičje je bilo pomembno lokalno gradivo, ki se je uporabljalo za košare in posode in se je nabiralo zunaj mestnega obzidja, kamor so pogosto vozili mrtve ali bolne. To povezuje Enkija s kurom - podzemljem sumerske mitologije.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Odtis valjastega pečata iz obdobja akadskega kralja Šarkališarija (okoli 2200 pr. n. št.) z napisom: "Božanski Šarkališari, knez Akada, Ibni Šarum, pisar, njegov služabnik"; Ea je upodobljen z dolgorogim vodnim bivolom, okoli 2217-2193 pr. n. št.; Muzej Louvre.[16][17][18]

Enki in ureditev sveta[uredi | uredi kodo]

Potem ko je Enki preusmeril Evfrat, da bi naredil deželo Dilmuna rodovitno, je ejakuliral v Tigris, da je postala plodna. Nato je razdelil različne vodne živali, kopno in gore postavil na njihova mesta in bogovom dodelil njihove naloge. Njegova hči Inana je postala glavna svečenica, ki je s sveto poroko iz leta v leto oživljala življenje na zemlji.[19]

Enki in Inana[uredi | uredi kodo]

V mitu Enki in Inana[20][21] želi Inana blagosloviti svoje mesto Uruk in se odloči dobiti Tablice modrosti Me, katerih skrbnik je bog Enki.[22] Boginja odide v Eridu, s pivom opije Enkija in ga očara s svojo lepoto in izvabi njegovo dovoljenje, da vzame vse, kar želi. Inana vzame Tablice modrosti, jih vrže v čoln in odpluje. Ko se Enki strezni in sprevidi prevaro, pošlje za njo vodne demone s svojim svetovalcem Isimudom. Inani uspe priti do Uruka in prepričati demone, da je zdaj ona zakonita lastnica Tablic modrosti. Enki odneha in naznani, naj Tablice modrostne odslej ostanejo v Inaninem mestu Uruku.[23]

Enki in Ninmah[uredi | uredi kodo]

V starih časih, ko so bila ustvarjena nebesa in zemlja, so višji bogovi (ali višji) prisilili nižje bogove (ali nižje), da so trdo delali na poglabljanju kanalov, kopali jarke in nosili težke košare. V tistih časih velike modrosti je nekega dne veliki bog Enki, arhitekt in ustvarjalec oblik, ki sta mu pomagala Nammu in Ninmah, ustvaril človeški rod. Na koncu je bilo organizirano veliko praznovanje, na katerem je Ninmah izzvala Enkija na tekmovanje, češ da bi tudi ona lahko ustvarjala ljudi in jim dajala dobre ali slabe usode, na kar je Enki rekel, da bo uravnotežil vsako usodo. Ninmah ustvari šest kritično pomanjkljivih bitij, Enki pa uravnoteži njihove pomanjkljivosti, da lahko dobijo vsakdanji kruh. Enki nato obrne mizo in ustvari bitje Umu'ul, s katerim Ninmah ne ve, kaj storiti, ker gre za ponesrečen splav, zato Enkiju prizna svoj poraz.[24]

Enki in Nammu[uredi | uredi kodo]

Ko bogovi niso več uspeli dobiti dovolj moke, je Nammu prosila svojega sina Enkija, da poišče rešitev. Enki je s stegna odtrgal nekaj gline in iz nje ustvari ljudi.[24]

Ep o Atrahasisu[uredi | uredi kodo]

Ko so se Anunaki utrudili od dela, so se sprli z Igigiji. Enki je iz Abzujeve gline in krvi zaklanega boga ustvaril ljudi, da bi služili bogovom. Ker so ljudje postali za bogove preglasni, so se odločili, da jih bodo iztrebili. Na zemljo so poslali Namtarja, da bi z mrzlico zdesetkal ljudi. Enki razkrije svoji najljubši osebi Atrahasisu, kako lahko ljudje premagajo Namtarja. Enako stori z Adadom in Nisabo. Bogovi se jezijo in se odločijo, da Enki ne sme več nikomur pripovedovati o odločitvah bogov. Odločijo se tudi, da bodo na zemljo poslali poplavo, da bi uničili vse ljudi. Enki odide do Atrahasisove koče in se pogovarja s trstičjem, za katerimi stoji Atrahasis, da lahko vse sliši. Svetuje mu, naj zgradi barko in nanjo pripelje svoje stvari in svoje ljudi. Enki s tem prepreči, da bi bogovi popolnoma iztrebili človeštvo.[25]

Enki in Ninhursaga[uredi | uredi kodo]

Enki si močno želi moškega naslednika, toda njegova žena Ninhursaga mu podari le hčerko Ninsar, boginjo mlade lune. Enki nato oplodi svojo hčerko, ki mu rodi hčerko Ninkur, gospodarico visokogorja. Ker Enki še vedno nima sina, zdaj oplodi svojo vnukinjo Ninkur in ona rodi Uttu, boginjo lanu in tkanja. Ninhursagi je zdaj vsega dovolj, zato svetuje Uttu, kako naj se upre Enkijevemu zapeljevanju. Toda Enki se spremeni v lepega vrtnarja in mu uspe zapeljati Uttu. Ko Uttu opazi prevaro, prosi za pomoč Ninhursago. Ninhursaga odstrani Enkijevo seme in ga vrže na tla. Iz njega vzklije osem rastlin, ki jih Ninhursaga ponudi Enkiju. Enki jih poje in nato hudo zboli. Anuno njegova bolezen zaskrbi in uspe prepričati Ninhursago, da mu pomaga. Ninhursanga nato sede na Enkija, vzame seme in rodi osem bogov.[24]

Junak in želva[uredi | uredi kodo]

Ko je Ninurta med letom napadel Anzuja, je izpustil Tablice usode. Padle so v sladkovodni ocean, naravnost v Enkijevo kraljestvo. Po boju z Anzujem je Ninurta zahteval, da mu Enki vrne Tablice usode, da bi postal vladar usod ljudi in bogov, toda Enki mu jih ni nameraval predati. Ninurto je sicer hvalil kot največjega bojevnika v vesolju, tablice pa je obdržal. Ninurta se je razjezil in zagrozil, da bo uničil sladkovodni ocean. Enki je nato iz gline sladkovodnega oceana oblikoval želvo, ki je izkopala ogromno luknjo. Enki je Ninurto zamotil, želva pa je Ninurto prijela za nohte in ga odvlekla v luknjo. Naj se je še tako trudil, Ninurta luknje ni mogel zapustiti. Enki je hotel luknjo zapreti in v njej pokopati Ninurto, a ga je na zahtevo Ninurtove matere Ninlil izpustil pod pogojem, da on ostane lastnik Tablic usode.[26]

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš
Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila
NannaNergal
morda sin Enkija
Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja
Dumuzi
morda sin Enkija
UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Stephanie West. "Prometheus Orientalized" page 147 Museum Helveticum Vol. 51, No. 3 (1994), pp. 129–149 (21 pages)
  2. J.H. Rogers. Origins of the ancient constellations: I. The Mesopotamian traditions.
  3. Jeremy A. Black, Jeremy Black, Anthony Green, Tessa Rickards (1992). Gods, demons, and symbols of ancient Mesopotamia. University of Texas Press. str. 145.
  4. Benjamin R. Foster. Chpt. 4 "Mesopotamia". A Handbook of Ancient Religions, uredil John R. Hinnells (2007). Cambridge University Press, str. 174.
  5. W. Röllig. "Götterzahlen". Reallexikon der Assyriologie, III (1957-1971). str. 500.
  6. Huffmon, Herbert B. (1965). Amorite Personal Names in the Mari Texts: A Structural and Lexical Study. Baltimore, Maryland: The Johns Hopkins Press.
  7. Noah Kramer, Samuel, John Maier (1989). Myths of Enki, the Crafty God. New York and Oxford. Oxford University Press.
  8. Espak, Peter (2006). Enki and Ea (thesis) str. 20.
  9. Enki-Ea-Peeter-Espak.pdf. Pridobljeno 31. agusta 2014.
  10. Jacobsen, Thorkild. Mesopotamian Gods and Pantheons. str. 22.
  11. Steinkeller P. (1999). Priests and Officials. str. 129.
  12. van Buren, E.D. (1951). OsNs 21, str. 293.
  13. Cartwright, Mark. Adda Seal (Illustration). Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno 25. marca 2017.
  14. Busby, Jesse. "Enki". Ancient Art. University of Alabama. Pridobljeno 25. marca 2017.
  15. Leick, Gwendolyn (2001). Mesopotamia: the invention of the city. Penguin. str. 20.
  16. »Cylinder Seal of Ibni-Sharrum«. Louvre Museum.
  17. »Site officiel du musée du Louvre«. cartelfr.louvre.fr.
  18. Brown, Brian A.; Feldman, Marian H. (2013). Critical Approaches to Ancient Near Eastern Art (v angleščini). Walter de Gruyter. str. 187. ISBN 9781614510352.
  19. Jeremy Black, Graham Cunningham, Eleanor Robson. The Literature of ancient Sumer. London 2004. str. 215ff. ISBN 978-0-19-926311-0.
  20. "Inanna: Lady of Love and War, Queen of Heaven and Earth, Morning and Evening Star". Consulted 25. avgusta 2007.
  21. Diana Wolkstein, Noah Kramer, Samuel. "Inanna: Queen of Heaven and Earth"
  22. Enchlin, Kim (2015). Inanna. Toronto, Canada: Penguin. str. 55.
  23. Willem H. Ph. Römer. Mythen und Epen in sumerischer Sprache. V: Bernd Janowski, Gernot Wilhelm (ur.). Texte aus der Umwelt des Alten Testaments. Neue Folge. Band 3. Gütersloher Verlagshaus, Gütersloh 2006, str- 602. ISBN 3-579-05287-X.
  24. 24,0 24,1 24,2 Römer 2006, str. 386.
  25. Wolfram von Soden. Der altbabylonische Atramchasis-Mythos. V: Bernd Janowski, Gernot Wilhelm (ur.). Texte aus der Umwelt des Alten Testaments. Neue Folge. Band 3. Gütersloher Verlagshaus, Gütersloh 2006. str. 612ff. ISBN 3-579-05287-X.
  26. Jeremy Black, Graham Cunningham, Eleanor Robson. The Literature of ancient Sumer. London 2004. str. 235ff. ISBN 978-0-19-926311-0.