Nisaba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Nisaba
Boginja pisanja, učenja in žetve
Sumerian goddess Nisaba, the name of Entemena is inscribed, c. 2430 BC, from Southern Mesopotamia, Iraq.jpg
Fragment kamnite vaze s podobo boginje, ki bi lahko bila Nisaba, 2430 pr. n. št.; Pergamonski muzej, Berlin
Kultno središčeUma, Ereš
Simbolsnop pšenice, zlato pisalo, zvezdnata tablica
Osebne informacije
StaršiAnu in Uraš (v Umi in Erešu)
Enlil in Ninlil (v Lagašu)
PartnerHaja
Ustrezniki
Babilonski ustreznikNabu
Egipčanski ustreznikSešat

Nisaba (sumersko 𒀭𒉀 DNAGA, kasneje𒀭𒊺𒉀 DŠE.NAGA),[1] je bila sumerska boginja pisanja, učenja in žetve. Častili so jo v svetiščih v Umi in Erešu, pogosto sumerski pisarji. Imeli so jo za boginjo umrljivih in neumrljivih božjih pisarjev. V babilonskem obdobju so čaščenje večinoma preusmerili proti bogu Nabuju, ki je prevzel Nisabine funkcije.

Ime[uredi | uredi kodo]

Nisabino ime se je sprva pisalo s kombinacijo klinopisnih znakov 𒉀 – NAGA in dingir, ki je pomenil božanskost. Znak NAGA je piktograf, ki predstavlja snop pšenice in kaže na njeno povezavo z žitom.[2] Znak NAGA se včasih bere kot NIdaba, Jeremy Black pa poudarja, da je "ime Nisaba bolj pravilno kot Nidaba".[2] Znana je bila tudi po vzdevku Nanibgal (sumersko 𒀭𒉀 DAN.NAGA, kasneje 𒀭𒊺𒉀 DAN.ŠE.NAGA)[1] in bi lahko bila istovetna z boginjo Nunbarsegunu.[3]

Ikonografija in čaščenje[uredi | uredi kodo]

Ur-Nanšejeva stela iz Lagaša s podobo boginje Nisabe, 26. stoletje pr. n. št.; Nacionalni muzej Iraka, Bagdad

Nisabino čaščenje se je začelo v mestu Uma, kjer je bila v zgodnjem dinastičnem obdobju (okoli 2900-2700 pr. n. št.) najprej boginja žita.[2] Njen simbol je bilo steblo žita.[2]

Na fragmentu kamnite vaze, verjetno iz Girsuja, zdaj v Britanskem muzeju v Londonu, je upodobljena boginja, ki naj bi bila Nisaba, čeprav bi lahko bila tudi Nintinuga ali Inana.[4] Kot kasnejša boginja pisanja je upodobljena na Gudejevih valjih (okoli 2125 pr. n. št.). V rokah drži zlato pisalo in glinasto tablico, na kateri je upodobljeno zvezdnato nebo.[2][5]

Nisabin prehod iz izključno boginje žita v pokroviteljico pisanja in računanja je verjetno potekal v obdobju, ko je pisanje postajalo vedno bolj pomembno za dokumentiranje nakupa in prodaje žita in drugih osnovnih izdelkov. Klinopis je bil sam po sebi videti kot darilo, ki ga je ljudem podarila boginja.[6] Pisanje se je od preprostega zapisovanja in računanja razširilo na pogodbe, zakone, zgodovino in književnost. Vzporedno s tem so se širile tudi Nisabine funkcije.[2] Njeno čaščenje se je razširilo v Ereš, v katerem so v njenem templju častili tudi druga božanstva. Zdi se, da boginja ni imela templjev, ki bi bili namenjen izključno njenemu čaščenju. Zdi se tudi, da so jo častili predvsem z umetnostjo pisanja, ki je bilo njeno darilo. Zapisi na številnih glinastih tablicah so se njej v čast končale s stavkom "naj bo hvaljena Nisaba" (sumersko 𒀭𒉀𒍠𒊩 AN.NAGA.ZAG.SAL; Dnisaba za3-mi2).[1]

Hvalnica boginji Nisabi iz obdobja Druge urske dinastije, se začne:

"Gospa, obarvana kot nebeške zvezde, s tablico iz lapis lazuli! Nisaba, velika divja krava, rojena iz Uraš, ki so jo divje ovce hranile z dobrim mlekom med svetimi alkalnimi rastlinami, odpira usta za sedem trstik! Popolnoma obdarjena s petdesetimi velikimi božanskimi močmi, moja gospa, najmočnejša".[2][7]

Čaščenje Nisabe je v babilonskem obdobju in Hamurabijevi vladavini v 18. stoletju pr. n. št. upadlo. Bolj kot čaščenje boginj je postalo pomembno čaščenje bogov. Zdi se, da je do konca Tretje urske dinastije njeno vlogo večinoma prevzel Nabu, moški bog pisanja, ki je imel v nekaterih virih za ženo boginjo Nisabo. Boginjo so še nekaj tisoč let častili v njegovih templjih. Skupaj z Nabujem je bila tudi na seznamu bogov Novasirskega cesarstva in preživela verska preganjanja, ki so prišla z novimi režimi. Medtem ko se je Nabujev kult v prvih nekaj stoletjih našega štetja razširil celo do Sredozemlja, je čaščenje Nisabe očitno ostalo znotraj Mezopotamije in po padcu Selevkidskega cesarstva leta 63 pr. n. št. zamrlo. Pred padcem se še pojavlja v zgodovinskih zapisih, potem pa je njen kult povsem zamrl. Preostale oblike njenega čaščenja je zatrlo širjenje krščanstva.[2]

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Vloga[uredi | uredi kodo]

Nisaba je v sumerski in kasneje v mezopotamski mitologiji služila kot božja pisarka. Bog modrosti Enki, ki je po stvaritvi organiziral svet, je vsakemu božanstvu dodelil vlogo v svetovnem redu. Nisabo je imenoval za pisarko bogov in ji nato zgradil šolo učenja, da je lahko bolje služila tistim, ki so jo potrebovali. Hranila je dokumente, beležila dogodke in opravlja druge pisarske naloge, povezane z bogovi. Zadolžena je bila tudi za označevanje regionalnih meja. Nekaj pisnih del, med njimi Hvalnico templja Keš, ki je hkrati eno od najstarejših ohranjenih pisnih del na svetu,[8] naj bi sestavili bogovi, Nisaba pa jih je zapisala.[9]

Bila je glavna pisarka boginje Nanše. Na prvi dan novega leta sta ona in Nanše reševali spore med smrtniki in pomagali tistim, ki so bili pomoči potrebni. Nisaba je vodila evidenco obiskovalcev in iskalcev pomoči, in jih postavila v vrsto pred boginjo Nanše, ki jim je nato sodila. Nisaba je skrbela tudi za Ninhursagin tempej v Kešu in urejala tempeljsko dokumentacijo.

Družina[uredi | uredi kodo]

Kot pri mnogih sumerskih božanstvih je tudi Nisabin položaj v panteonu in njeno sorodstvo nekoliko dvoumno. V izročilu njenega prvotnega središča čaščenja v Umi je veljalo, da je hči Anuja in Uraš in sestra Gilgameševe matere Ninsun. V izročilu Ereša je bila hčerka Enlila in Ninlil.[2] V tretjih virih se šteje za Ninlilino mater in preko nje za Enlilovo taščo.

Viri, ki se začnejo v Prvi babilonski dinastiji (okoli 1830 – okoli 1531 pr. n. št.), Nisabi dodeljujejo moža po imenu Haja, ki je opisan predvsem kot bog pisarjev, čeprav se zdi, da je bil prvotno samo nekaj več kot "moški odsev Nisabe".[10] Na enem od mezopotamskih seznamov bogov je Haja imenovan "Nisaba bogastva", katerega žensko nasprotje je "Nisaba modrosti".[11] Hajev vzpon po koncu Tretje urske dinastije[12] ki je zaznamoval konec sumerskega obdobja in začetek babilonskega obdobja, se je začel približno v istem obdobju, ko so se vloge mnogo boginj ponovno pripisale bogovom.[2]

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš
Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila
NannaNergal
morda sin Enkija
Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja
Dumuzi
morda sin Enkija
UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Ancient Mesopotamian Gods and Goddesses – Nidaba (goddess).
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 2,8 2,9 Mark, Joshua J. "Nisaba". Ancient History Encyclopedia. 23. januar 2017. Dostop online na online https://www.ancient.eu/Nisaba/
  3. Monaghan, Patricia (2010). Goddesses in World Culture. ABC-CLIO.
  4. Maxwell-Hyslop, K. (1992). "The Goddess Nanše an Attempt to Identify Her Representation". Iraq, 54: 79-82. doi: 10.2307/4200355.
  5. Kramer, S.N. (1971). The Sumerians: Their History, Culture, and Character. University of Chicago Press.
  6. Shlain, L. (1999). The Alphabet Versus the Goddess: The conflict between word and image. Penguin.
  7. Black. Literature, str. 293.
  8. Jeremy A. Black, Jeremy Black, Graham Cunningham, Eleanor Robson (13. april 2006). The Literature of Ancient Sumer. Oxford University Press. str. 325–. ISBN 978-0-19-929633-0. Pridobljeno 2. junija 2011.
  9. Alster, B. (1976). "On the Earliest Sumerian Literary Tradition". Journal of Cuneiform Studies, 28 (2): 109-126. doi: 10.2307/1359501.
  10. Glassman, R.M. (2017). The Status and Role of Women in Ancient Sumer. V The Origins of Democracy in Tribes, City-States and Nation-States. Springer, Cham. str. 325-347.
  11. AN = Anu ša amēli, vrstici 97-98.
  12. Weeden, Mark (2016). Ancient Mesopotamian Gods and Goddesses. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus, UK Higher Education Academy.