Ninurta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ninurta
𒀭𒊩𒌆𒅁
Bog poljedelstva, lova in vojne
Cropped Image of Carving Showing the Mesopotamian God Ninurta.png
Asirski kamnit relief iz Ninurtovega templja v Nimrudu, na katerem bog s strelo preganja Anzuja, ki je v Enlilovem svetišču ukradel Tablico usod[1]
Prebivališčetempelj Ešumeša v Nipurju,
kasneje v asirskem obdobu v Kalhuju
PlanetSaturn
Simbolplug in ptica
Mountvčasih upodobljen kot jezdec na pošasti s telesom leva in repom škorpijona
Osebne informacije
Staršiobičajno Enlil in Ninhursaga, včasih Enlil in Ninlil
SorojenciNanna, Nergal, Ninazu, Enbilulu, včasih Inana (in drugi)
PartnerKot Ninurta: Gula
Kot Ninĝirsu: Bau
PotomciIg-alim, Šul-šagan

Ninurta (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒅁, DNIN.URTA, pomen imena ni znan),[2] znan tudi kot Ningirsu (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒄈𒋢 DNIN.ĜIR2.SU,"Gospodar Girsuja")[3][4] je bil mezopotamski bog, povezan s kmetijstvom, zdravilstvom, lovom, pravom, pisarji in vojno, ki so ga najprej častili v Sumeriji. V najzgodnejših zapisih je omenjen kot bog poljedelstva in zdravilstva, ki je ljudi osvobodil bolezni in oblasti demonov. Kasneje, ko je postala Mezopotamija bolj militarizirana, je postal bog vojne, vendar je obdržal veliko svojih prejšnjih atributov. Imeli so ga za sina vrhovnega boga Enlila. Njegovo glavno kultno svetišče je bil tempelj Ešumeša v Nipurju. Lagaški kralj Gudea (vladal 2144–2124 pr. n. št.) ga je počastil z obnovitvijo njegovega templja v Lagašu.

Kasneje je postal priljubljen tudi med Asirci, ki so v njem videli mogočnega bojevnika. Asirski kralj Ašurnarsipal II. (vladal 883–859 pr. n. št.) mu je zgradil mogočen tempelj v Kalhuju), ki je potem postal njegovo najpomembnejše kultno središče. Po padcu Asirskega cesarstva so Ninurtove kipe podrli, njegove templje pa opustili, ker je bil pretesno povezan z asirskim režimom, ki so ga številni podjarmljeni narodi imeli za tiranskega in zatiralskega.

V epski pesnitvi Lugal-e Ninurta s svojim govorečim kijem Šarurjem ubije demona Asaga in s kamni zagradi reki Evfrat in Tigris, da postaneta uporabni za namakanje. V pesnitvi, ki jo včasih imenujejo tudi "sumerska Georgika", Ninurta svetuje kmetom, kako kmetovati. V akadskem mitu premaga ptiča Anzuja, ki je njegovemu očetu Enlilu ukradel Tablico usod. Ninurta je omenjen tudi v številnih drugih besedilih, ki niso ohranjena v celoti. Pobil je skupino vojščakov, znanih kot "Pobiti junaki". Njegova glavna simbola sta bila ptica in plug.

Ninurta je bil morda navdih za svetopisemskega Nimroda, "mogočnega lovca", ki je v povezavi s Kalhujem omenjen v Prvi Mojzesovi knjigi.[5] Ninurta je morda kot Nisroh (hebrejsko נִסְרֹךְ) omenjen tudi v Drugi knjigi kraljev. V 19. stoletju so krilato bitje z orlovo glavo z asirskih reliefov iz Ninurtovega templja v Kalhuju napačno poistovetili z Nisrohom in ga upodabljali v domišljijskih zgodbah.

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Gudejeva posvetilna tablica bogu Ningirsuju: "Za Ningirsuju, Enlilovega mogočnega vojščaka, njegovega gospoda; Gudea, ensi Lagaša"
Gudejeva valja, datirana v obdobje koli leta 2125 pr. n. št., opisujeta, kako je kralj Gudea Lagaški ponovno zgradil Ningirsujev tempelj v Lagašu kot posledico sanj, v katerih je dobil nalogo, naj ga zgradi

Ninurto so Sumerci v Mezopotamiji častili že sredi 3. tisočletja pr. n. št.[6] kot enega od najstarejših dokazanih božanstev v regiji.[2][6] Njegovo glavno kultno središče je bil tempelj Ešumeša v sumerski mestni državi Nipur.[2][6][7] kjer so ga častili kot boga kmetijstva in sina glavnega boga Enlila.[2][6][7] Bogova Ninurta in Ningirsu sta bila sprva verjetno dve božanstvi.[2] Ningirsuja so častili v sumerski mestni državi Girsu, vendar so ga vedno imeli za lokalnega različka boga Ninurte.[2] Po mnenju asirologov Jeremyja Blacka in Anthonyja Greena, sta se osebnosti obeh bogov tesno prepletali.[2] Lagaški kralj Gudea (vladal 2144–2124 pr. n. št.) je sebe posvetil bogu Ningirsuju.[4] Na Gudejevih valjih, napisanih okoli leta 2125 pr. n. št., je opisana gradnja Ningirsujevega templja v Girsuju. Opis je najdaljše do zdaj odkrito besedilo v sumerskem jeziku.[4] Gudejev sin Ur-Ningirsu je ime boga njemu čast vključil v svoje osebno ime.[4] Ko je začel pomen Girsuja upadati, je postajal Ningirsu vedno bolj znan kot Ninurta.[3] Ninurto so sprva častili kot boga kmetijstva,[4] ko je postala Mezopotamija bolj urbanizirana in militarizirana, pa je vedno bolj postajal bog vojne.[4] Vedno bolj je izstopal predvsem agresiven vojaški vidik njegove narave,[2][4] vendar so ga še naprej obravnavali kot zdravilca in zaščitnika. V urokih so ga pogosto klicali za zaščito pred demoni, boleznimi in drugimi nevarnostmi.[4]

Kasneje je Ninurta kot neustrašen bojevnik postal izjemno priljubljen med Asirci.[4][6][8] V poznem 2. tisočletju pr. n. št. so asirski kralji pogosto imeli imena, ki so vsebovala tudi Ninurtovo ime,[4][6] med njimi Tukulti-Ninurta I. ("vreden Ninurtovega zaupanja"), Ninurta-apal-Ekur ("Ninurta, naslednik [Enlilovega templja] Ekur") in Ninurta-tukulti-Ašur ("Ninurta je bog, ki mu Ašur zaupa").[6] Tukulti-Ninurta I. (vladal 1243–1207 pr. n. št.) v enem od napisov izjavlja, da lovi "po ukazu boga Ninurte, ki me ljubi".[4][6] Podobno trdi Adad-nirari II. (vladal 911–891 pr. n. št.), da njegovo vladavino zagovarjata Ninurta in Ašur.[6] Uničevanje sovražnika je označil za moralno upravičeno v okviru njegove pravice do vladanja.[6] Ašurnasirpal II. (vladal 883–859 pr. n. št.) je prestolnico Asirskega cesarstva preselil v Kalhu[6] in prvi tempelj, ki ga je tam zgradil posvetil Ninurti.[6][8][9][10]

Obzidje templja je okrasil z reliefi, vključno s tistim, na katerem Ninurta ubija ptiča Anzuja. Šalmaneser III. (vladal 859–824 pr. n. št.), sin Ašurnasirpala II., je zaključil gradnjo Ninurtovega zigurata v Kalhuju in bogu posvetil svoj kamniti relief.[4][6] Na reliefu se baha s svojimi vojaškimi junaštvi[6] in vse zmage pripisuje Ninurti, "ker brez njegove pomoči nobena zmaga ne bi bila mogoča".[6] Ko je Adad-nirari III. (vladal 811–783 pr. n. št.) posvetil svojo novo nadarbino Ašurjevemu templju v Ašurju, so jo zapečatili z Ašurjevim in Ninurtovim pečatom.[6] Na kamnitih reliefih iz kalhuškega obdobja je Ašur upodobljen kot krilat disk, pod katerim je napisano Ninurtovo ime, kar pomeni, da so nanju gledali kot na skoraj enaka.[4]

Kalhu, rekonstrukcija mesta iz leta 1853, ki je temeljila na izkopavanjih britanskega arheologa Austena Henryja Layarda v 40. letih 19. stoletja; mesto je bilo glavno Ninurtovo kultno središče

Po preselitvi asirske prestolnice v Kalhu, je Ninurtov pomen v panteonu začel pojemati.[4][6] Sargon II. (vladal 722-705 pr. n. št.) je bil bolj naklonjen bogu pisarjev Nabuju kot Ninurti.[6] Ninurta je kljub temu še vedno ostal pomembno božanstvo.[4][6] Meščani Kalhuja so Ninurto častili tudi potem, ko so asirski kralji zapustili svojo prestolnico. Pravni dokumenti iz mesta kažejo, da so morali tisti, ki so prelomili svojo zaobljubo, "v Ninurtovo naročje v Kalhuju položiti dve mini srebra in eno mino zlata".[6] Zadnji potrjeni zapis te klavzule je iz leta 669 pr. n. št., se pravi iz zadnjega leta vladanja kralja Esarhadona (vladal 681–669 pr. n. št.).[6] Ninurtov tempelj v Kalhuju je cvetel do konca Asirskega cesarstva[6] in za vzdrževanje najemal reveže in brezdomce.[4][6] Glavni kultni osebi templja sta bila šangû-svečenik in glavni pevec, ki so ju podpirali kuhar, strežaj in vratar.[6] V poznem 7. stoletju pr. n. št. sta vodstvi Ninurtovega templja v Kalhuju in Nabujevega templja v Ezidi prejeli dokument o imenovanju skupnega uradnika – qēpuja. [6]

Ikonografija[uredi | uredi kodo]

Asirsko krilato sonce, emblem iz Severozahodne palače v Kalhuju; nekateri avtorji špekulirajo, da bi moška oseba na njem lahko bil Ninurta, večina pa njihovo mnenje zavrača kot neutemeljeno

V umetniških upodobitvah je Ninurta prikazan kot bojevnik z lokom, puščico in čarobnim govorečim kijem Šarurjem.[4] Včasih ima dvignjena krila, pripravljena za napad.[4] V babilonski umetnosti ga pogosto prikazujejo, kako stoji na hrbtu ali jaha zver s telesom leva in repom škorpijona.[4] Ninurta je ostal tesno povezan s kmetijsko simboliko vsed do sredine 2. tisočletja pr. n. št. [4] Na kudurruju iz kasitskega obdobja (okoli 1600 – okoli 1155 pr. n. št.) je kot Ningirsujev simbol upodobljen plug.[2] Plug se pojavlja tudi v novoasirski umetnosti, morda kot simbol Ninurte.[2] V novoasirskem obdobju se kot Ninurtov simbol pojavlja tudi ptica.[11] Ena od špekulativnih hipotez trdi, da je krilati disk v 9. stoletju pr. n. št. prvotno simboliziral Ninurto[8] in bil kasneje v Ašurju prenesen na boga sonca Šamaša.[8] Ideja temelji na nekaterih zgodnjih upodobitvah, na katerih se vidi, da ima bog na krilatem disku ptičji rep.[8] Večina znanstvenikov trditev zavrača kot neutemeljeno.[8] Astronomi iz 8. in 7. stoletja pr. n. št. so Ninurto (ali Pabilsaga) poistovetili z ozvezdjem Strelec,[12] drugi pa z zvezdo Sirij,[12] ki se je v akadščini imenovala šukūdu - puščica.[12] Ozvezdje Veliki pes, katerega najpomembnejša zvezda je Sirij, se je imenovalo qaštu - lok, po loku in puščici, ki naj bi ju nosil Ninurta. V babilonskih časih je bil Ninurta povezan s planetom Saturnom.[13]

Družina[uredi | uredi kodo]

Kamnit doprsni kip boginje z rogato kapo iz Girsuja, verjetno Ninurtove soproge Bau

Za Ninurto so verjeli, da je sin boga Enlila.[2] V pesnitvi Lugal-e je njegova mati boginja Ninmah, ki jo je preimenoval v Ninhursago.[4][14] V pesnitvi Angim dimma je njegova mati boginja Ninlil.[15] V besedilih, v katerih se imenuje Ninurta, je njegova žena običajno boginja Gula,[2] v besedilih z imenom Ningirsu pa je njegova žena boginja Bau.[2] Gula je bila boginja zdravilstva in včasih žena boga Pabilsaga ali manj pomembnega boga rastlinstva Abuja.[16] Bau so častili skoraj izključno v Lagašu in jo včasih imeli za ženo boga Zazabe.[17] Z Ningirsujem je imela dva sinova, bogova Ig-alima in Šul-šagana.[17] Imela je tudi sedem hčera, za katere se ne omenja, da je bil njihov oče Ningirsu.[17] Kot Enlilov sin je imel Ninurta (tudi) naslednje sorojence: Nanno, Nergala, Ninazuja,[18][19] Enbiluluja[20] in včasih Inano.[21][22]

Miti[uredi | uredi kodo]

Lugal ud.me.lam nir.ğál (ali Lugal-e)[uredi | uredi kodo]

Sumerska pesnitev je hkrati mit o vegetaciji in ustvarjanju sveta. Na začetku ustvarjanja se je v gorah rodi demon Asag, hibrid ptiča, leva in kače. Eden od velikih bogov, ki se je boril z njim, je bil Enlil, vendar ni bil dovolj močan in ga ni uspel premagati. Asag se razjezil in porušil nebo, zato je na zemlji izbruhnil kaos in vse se je vrnilo na začetek. Na pomoč je bil poklican bog vojne Ninurta, "ki je poznal svojo obrt". Premagal je Asaga in obnovi svetovni red. Z njegovo pomočjo so reke spet prinesle vodo in plodnost zemlje je bila zagotovljena.

Mit o Anzuju[uredi | uredi kodo]

Ninurta s strelami lovi demona kaosa Anzuja, ki je iz Enlilovega svetišča ukradel Tablico usod

Mit o Anzuju ima sumersko in akadsko različicico.

Enlil je prejel novico, da se je v gorah rodil ptič Anzu in Enlil ga je uporabil za vratarja v svojem templju. Mogočni Enlil je s seboj vedno nosil Tablico usod, na kateri so bile opisane usode ljudi in bogov in je lastniku dajala božansko moč. Anzu je opazil, da je Enlil med kopanjem odložil Tablico usod. Hitro jo je ukadel in z njo zbežal v gore. Zaradi tega dogodka je življenje na zemlji prenehalo. Tablico je poskušalo vrniti več bogov, vendar nobenemu ni uspelo. Modri Ea je dobil idejo, da bi v boj poslal Ninurto. Ninurti je po dolgem boju uspelo ubiti Anzuja in vrniti Tablico njenemu lastniku. Svetovni red je bil obnovljen in vegetacija rešena.

Ninurta in želva[uredi | uredi kodo]

Ko se je Ninurta spopadel z Anzujem, je demon izpustil Tablico usod. Padla je v sladkovodni ocean, naravnost v Enkijevo kraljestvo. Po bitki je Ninurta poskušal vrniti Tablico Enlilu, toda Enki, ki je Ninurti s svojo magijo in modrostjo pomagal v boju, je ni bil pripravljen predati. Hvalil je in hvalil Ninurto kot največjega bojevnika v vesolju, vendar je Tablico obdržal. Ninurta se je zato razjezil in zagrozil, da bo uničil sladkovodni ocean. Enki je nato iz gline sladkovodnega oceana oblikoval želvo, ki je nato izkopala ogromno luknjo. Enki je zamotil Ninurto, želva pa ga je prijela za nohte na nogi in ga odvlekla v luknjo. Naj se je Ninurta še tako trudil, iz luknje ni mogel priti. Enki je nameraval luknjo zapreti in v njej pokopati Ninurto, a ga je na zahtevo Ninurtove matere Ninmah izpustil pod pogojem, da Enki ostane lastnik Tablice usod.

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš
Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila
NannaNergal
morda sin Enkija
Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja
Dumuzi
morda sin Enkija
UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Austen Henry Layard (1853). Monuments of Nineveh, 2nd Series.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 Black & Green 1992, str. 142.
  3. 3,0 3,1 Black & Green 1992, str. 138.
  4. 4,00 4,01 4,02 4,03 4,04 4,05 4,06 4,07 4,08 4,09 4,10 4,11 4,12 4,13 4,14 4,15 4,16 4,17 4,18 4,19 4,20 Mark 2017.
  5. Petrovich 2013, str. 273.
  6. 6,00 6,01 6,02 6,03 6,04 6,05 6,06 6,07 6,08 6,09 6,10 6,11 6,12 6,13 6,14 6,15 6,16 6,17 6,18 6,19 6,20 6,21 6,22 6,23 6,24 Robson 2015.
  7. 7,0 7,1 Penglase 1994, str. 42.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 Black & Green 1992, str. 143.
  9. Lewis 2016.
  10. Penglase 1994, str. 43.
  11. Black & Green 1992, str. 142–143.
  12. 12,0 12,1 12,2 van der Toorn, Becking & van der Horst 1999, str. 628.
  13. Kasak & Veede 2001, str. 25–26.
  14. Holland 2009, str. 117.
  15. Penglase 1994, str. 100.
  16. Black & Green 1992, str. 101.
  17. 17,0 17,1 17,2 Black & Green 1992, str. 39.
  18. Jacobsen 1946, str. 128–152.
  19. Kramer 1961, str. 44–45.
  20. Black, Cunningham & Robson 2006, str. 106.
  21. Black & Green 1992, str. 108.
  22. Leick 1998, str. 88.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Black, Jeremy A.; Cunningham, Graham; Robson, Eleanor (2006), The Literature of Ancient Sumer, Oxford University Press, str. 106, ISBN 978-0-19-929633-0
  • Black, Jeremy; Green, Anthony (1992), Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotamia: An Illustrated Dictionary, Austin, Texas: University of Texas Press, ISBN 0714117056
  • Bunson, Matthew (1996), Angels A to Z: A Who's Who of the Heavenly Host, New York City, New York: Three Rivers Press, ISBN 0-517-88537-9
  • Gallagher, William R. (1999), "Sennacherib's Campaign to Judah: New Studies", Studies in the History of the Ancient Near East, Leiden, The Netherlands, Köln, Germany, and Boston, Massachusetts: Brill, ISBN 90-04-11537-4, ISSN 0169-9024
  • Holland, Glenn Stanfield (2009), Gods in the Desert: Religions of the Ancient Near East, Lanham, Maryland, Boulder, Colorado, New York City, New York, Toronto, Ontario, and Plymouth, England: Rowman & Littlefield Publishers, Inc., ISBN 978-0-7425-9979-6
  • Jacobsen, Thorkild (1946), "Sumerian Mythology: A Review Article", Journal of Near Eastern Studies, 5 (2): 128–152, doi:10.1086/370777, JSTOR 542374
  • Kasak, Enn; Veede, Raul (2001), Kõiva, Mare; Kuperjanov, Andres (ur.), "Understanding Planets in Ancient Mesopotamia" (PDF), Folklore: Electronic Journal of Folklore, Tartu, Estonia: Folk Belief and Media Group of ELM, 16: 7–33, doi:10.7592/FEJF2001.16.planets, ISSN 1406-0957
  • Kramer, Samuel Noah (1961) [1944], Sumerian Mythology: A Study of Spiritual and Literary Achievement in the Third Millennium B.C.: Revised Edition, Philadelphia, Pennsylvania: University of Pennsylvania Press, ISBN 978-0-8122-1047-7
  • Leick, Gwendolyn (1998) [1991], A Dictionary of Ancient Near Eastern Mythology, New York City, New York: Routledge, ISBN 0-415-19811-9
  • Lewis, Danny (15. november 2016), "ISIS Has Destroyed a Nearly 3,000-Year-Old Assyrian Ziggurat: The ziggurat of Nimrud was the ancient city's central temple", Smithsonian.com, Smithsonian Institution
  • Mark, Joshua J. (2 February 2017), "Ninurta", Ancient History Encyclopedia, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. januar 2018, pridobljeno dne 6 June 2018
  • Metzger, Bruce M.; Coogan, Michael D. (1993), The Oxford Guide to People and Places of the Bible, Oxford, England: Oxford University Press, doi:10.1093/acref/9780195146417.001.0001, ISBN 978-0-19-534095-2
  • Milton, John; Flannagan, Roy (1998), The Riverside Milton, Boston, Massachusetts: Houghton Mifflin, ISBN 978-0-395-80999-0
  • Penglase, Charles (1994), Greek Myths and Mesopotamia: Parallels and Influence in the Homeric Hymns and Hesiod, New York City, New York: Routledge, ISBN 0-415-15706-4
  • Ripley, George; Dana, Charles A. (1883), "Demonology", The American Cyclopaedia: A Popular Dictionary for General Knowledge, New York City, New York: D. Appleton and Company
  • Robson, Eleanor (2015), "Ninurta, god of victory", Nimrud: Materialities of Assyrian Knowledge Production, Open Richly Annotated Cuneiform Corpus, UK Higher Education Academy
  • van der Toorn, Karel; Becking, Bob; van der Horst, Pieter Willem (1999), Dictionary of Deities and Demons in the Bible (second izd.), Grand Rapids, Michigan: William B. Eerdman's Publishing Company, ISBN 0-8028-2491-9
  • Wildberger, Hans (2002), Isaiah 28-39: A Continental Commentary, Minneapolis, Minnesota: Fortress Press, ISBN 0-8006-9510-0
  • Wiseman, D. J. (1979) [1915], "Assyria", v Bromiley, Geoffrey W.; Harrison, Everett F.; Harrison, Roland K.; LaSor, William Sanford; Smith, Edgar W., Jr. (ur.), The International Standard Bible Encyclopedia, 1: A-D, Grand Rapids, Michigan: Wm. B. Eerdmans Publishing Company, ISBN 0-8028-3781-6
  • Petrovich, Douglas N. (2013), "Identifying Nimrod of Genesis 10 with Sargon of Akkad by Exegetical and Archaeological Means", Journal of the Evangelical Theological Society, Chicago, Illinois, 56 (2)