Ereškigal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ereškigal
kraljica podzemlja
British Museum Queen of the Night.jpg
Relief »Kraljica noči« iz babilonskega obdobja, ki bi lahko predstavljal Ereškigal, Ištar ali morda Lilit
PrebivališčeKur ali Irkalla (podzemlje)
Osebne informacije
StaršiNana in Ningal
SorojenciUtu in Inana (mlajša sorojenka)
PartnerGugalana ali Nergal
OtrociNungal, Namtar in Ninazu
Ustrezniki
Grški ustreznikHekata

Ereškigal (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒆠𒃲 DEREŠ.KI.GAL, "Kraljica velike Zemlje"),[1][2] tudi Irkala, je bila v sumerski mitologiji boginja Kura – dežele mrtvih ali podzemnega sveta. V kasnejših vzhodnosemitskih mitih naj bi skupaj z možem Nergalom vladala Irkalli. Včasih so jo imenovali kar Irkala, podobno kot se je ime Had v grški mitologiji uporabljalo tako za podzemni svet kot za njegovega vladarja. Včasih so jo imenovali tudi Ninkigal - "Gospa velike Zemlje".

V sumerskih mitih je bila Ereškigal edina, ki je lahko v svojem kraljestvu razsojala in predpisovala zakone. Njen glavni tempelj je bil v Kuti.[3] V starodavni sumerski epski pesnitvi Inanin spust v podzemlje je Ereškigal opisana kot Inanina starejše sestra.[4][5] Glavna mita, v katera je vključena Ereškigal, sta Inanin spust v podzemlje in zgodba o poroki Ereškigal z bogom Nergalom.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

V starodavni sumerski mitologiji je Ereškigal kraljica podzemnega sveta in starejša sestra boginje Inane.[4] S sestro sta predstavljali polarni nasprotji: Inana je bila kraljica nebes, Ereškigal pa kraljica podzemlja (Irkala).[6] Ereškigal igra pomembno vlogo zlasti v dveh mitih.

Inanin spust v podzemni svet[uredi | uredi kodo]

V tej pesnitvi se boginja Inana spusti v podzemni svet, domnevno zato, da bi tja razširila svojo oblast. Ko je vratar podzemnega sveta Neti obvestil Ereškigal, da na velikih vratih v podzemlje stoji Inana in zahteva, da jo spusti noter, mu je ukazala, naj pot v podzemlje zapre s sedmimi vrati. Vsaka vrata ji lahko odpre šele potem, ko bo odložila eno od svojih oblačil. Ko je prišla skozi sedma vrata, je Inana ugotovila, da je gola in brez moči, ker je izgubila enega od svojih čarobnih predmetov, nimfo, ki je stala pred Ereškigalinim prestolom. Sedem sodnikov podzemlja je Inano razglasilo za krivo. Njeno mrtvo truplo so v podzemlju obesili na kavelj, da so jo lahko vsi videli. Inanin minister Ninšubur je za pomoč zaprosil Enkija, ki je privolil, da bo Inano rešil iz podzemlja. V podzemlje je poslal dve brezspolni bitji, ki sta s hrano in vodo življenja oživili Inano. Bitji sta Inano spremili iz podzemlja. Sledila jim je horda demonov in zahtevala, da morata bitji kot zamenjavo za Inano v podzemlje pripeljati nekoga drugega. Ko je Inana odkrila, da njen mož Dumuzi ni objokoval njene smrti, se je nanj razjezila in ukazala demonom, naj njega vzamejo za zamenjavo.[4]

Poroka z Nergalom[uredi | uredi kodo]

Drugi mit je zgodba o Nergalu, bogu kuge. Bogovi so nekoč priredili gostijo, ki se je Ereškigal kot kraljica podzemlja ni mogla udeležiti. Povabili so jo, naj pošlje na gostijo svojega zastopnika, in ona je poslala svojega vezirja Namtarja. Vsi bogovi so ga lepo sprejeli, razen Nergala, ki se je obnašal nespoštljivo in pred njim ni vstal. Ereškigal je zato zahtevala, da Nergala pošljejo v podzemlje.

V starejši različici je Nergal odpotoval v podzemlje skupaj s 14 demoni. Ko so prispeli do vrat v podzemlje, je vratar Neti dobil Ereškigalin ukaz, naj ga pusti skozi sedem vrat in na poti do prestolne dvorane sleče do golega. Tam naj bi ga ubili. Toda Nergal je na vsakih vratih pustil dva demona. Ko je prišel do prestola, je napadel Namtarja in Ereškigal povlekel na tla. Nameraval jo je ubiti s sekiro, vendar ga je Ereškigal pregovorila, da se bo v zameno za življenje z njim poročila in delila oblast. Nergal je v to privolil, vendar je moral še za šest mesecev zapustiti podzemni svet. Vrnila mu je demone in dovolila odhod v gornji svet, potem pa se je moral vrniti. Pripoved simbolizira spreminjanje letnih časov.[7]

V kasnejši različici je Nergal odpotoval v podzemlje po Enkijevem nasvetu. Enki ga je opozori, naj v podzemlju ne sedi, je, pije in se umiva in ne seksa z Ereškigal. Enki je prva štiri navodila spoštoval, potem pa podlegel skušnjavi in šest dni ležal z boginjo. Sedmi dan je pobegnil nazaj v zgornji svet in s tem razburil Ereškigal. Boginja je za njim poslala Namtarja, da bi Nergala pripeljal nazaj, vendar ga je Enki preoblekel v manjšega boga in onemogoči Namtarjevo namero. Ereškigal se je zavedla prevare in zahtevala, da se Nergal vrne. Nergal se je tokrat vrnil sam, nasilno potegnil boginjo s prestola in z njo ležal še šest dni in nato postal njen mož.[8]

Razlaga mitov[uredi | uredi kodo]

Zgodba o Inaninem spustu v podzemni svet opisuje možnost pobega iz podzemnega sveta, medtem ko se mit o Nergalu poskuša sprijazniti z obstojem dveh vladarjev podzemnega sveta: boginje in boga. Nergal predstavlja tudi težnjo po združitvi Ereškigal kot kraljice podzemlja z bogom, ki kot bog vojne in kuge prinaša smrt živim in tako postane tisti, ki vlada mrtvim.[9] Mit je kasneje postal prispodoba ljubezenske zgodbe.[10]

Povezave z drugimi božanstvi[uredi | uredi kodo]

Risba kipca boginje Hekate (zgodnje 19. stoletje), s katero je bila sinkretizirana Ereškigal

V nekaterih različicah mitov Ereškigal vlada podzemlju sama, v drugih različicah pa skupaj z njej podrejenim možem Gugalano. Mož umre pred dogodki, povezanimi s potovanjem njene sestre Inane v podzemlje.

Samuel Noah Kramer v svoji knjigi Sumerska mitologija: Študija duhovnih in pisnih dosežkov v 3. tisočletju pr. n. št. piše, da je po pisanju v uvodnem delu sumerske pesnitve Gilgameš, Engidu in podzemni svet Inano nasilno ugrabil Kur in jo odpeljal v podzemni svet. Tam je proti svoji volji postala kraljica podzemnega sveta. Enki, bog voda, se je nameraval maščevati za njeno ugrabitev in odplul v podzemlje, da bi ubil Kura. Kur se je branil z obmetavanjem Enkija s skalami in visokimi valovi. Zgodba ne pove eksplicitno, kdo je v bitki zmagal, med vrsticami pa se bere, da je zmagal Enki. Samuel Noah Kramer povezuje mit s starogrškim mitom u ugrabitvi Perzefone in trdi, da grška pripoved verjetno izhaja iz sumerske.[11]

V sumerski mitologiji je Ereškigal mati boginje Nungal. Z Enkijem je imela sina Namtarja in z Gugalano sina Ninazuja.

V hetitski mitologiji je kot božanstvo podzemlja vladala Sončna boginja Zemlje. Boginja je bila verjetno proto-indoevropskega izvora, vendar je nanjo vsaj malo vplivala boginja Ereškigal.[12]

Zgleda, da so kasneje Grki in Rimljani sinkretizirali Ereškigal s svojo boginjo Hekato. V naslovu uroka na michiganskem Magičnem papirusu s konca 3. ali začetka 4. stoletja n. št. je Hekata imenovana "Hekata Ereškigal". V uroku so magične besede in kretnje za ublažitev strahu pred kaznovanjem v zagrobnem živjenju.[13]

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš
Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila
NannaNergal
morda sin Enkija
Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja
Dumuzi
morda sin Enkija
UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. " CDLI Literary Descent of Ishtar (composite)". cdli.ucla.edu.
  2. "CDLI Literary Descent of Ishtar, ex. 001". cdli.ucla.edu.
  3. "Ereshkigal". Encyclopædia Britannica. Ultimate Reference Suite DVD. 2003.
  4. 4,0 4,1 4,2 "Inana's descent to the nether world: translation". etcsl.orinst.ox.ac.uk.
  5. Mark, Joshua J. "Inanna's Descent: A Sumerian Tale of Injustice". Ancient History Encyclopedia, 23. februar 2011. http://www.ancient.eu/article/215/
  6. Wolkstein, Diane, Samuel Noah Kramer. Inanna: Queen of Heaven and Earth: Her Stories and Hymns from Sumer. Harper & Row, Publishers, 1983, New York.
  7. "Nergal and Ereshkigal". VMyths from Mesopotamia. ISBN 0-199-53836-0.
  8. Rikvah Harris (2003). Gender and Aging in Mesopotamia: The Gilgamesh Epic and Other Ancient Literature. University of Oklahoma Press. ISBN 978-08-061353-9-7.
  9. Jastrow 1911.
  10. Nergal and Ereshkigal: Re-enchanting the Mesopotamian Underworld, 2000, Gateways to Babylon.
  11. Kramer, Samuel Noah. Sumerian Mythology: A Study of Spiritual and Literary Achievement in the Third Millennium B.C.: Revised Edition. University of Pennsylvania, 1944, Philadelphia. str. 76-79.
  12. Maciej Popko. Religions of Asia Minor. Warschau 1995, ISBN 83-86483-18-0. str. 118.
  13. Hans Dieter Betz. "Fragments from a Catabasis Ritual in a Greek Magical Papyrus". History of Religions 19, 4 (maj 1980): 287-295.