Dingir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ime simurumskega kralja Iddin-Sina (𒀭𒄿𒋾𒀭𒂗𒍪, I-ti-n Sîn); znak "dingir" pred imenom pomeni "božanski", sredi imena pa glas "n"; stela v Muzeju Sulejmanija, Irak

Dingir (običajno prečrkovano kot diĝir, izgovorjeno kot /diŋir/) je klinopisni znak, najpogosteje določilnik za božanstvo, vendar ima tudi več drugih pomenov. Kot določilnik se znak ne izgovarja in se, po dogovoru, prečrkuje v nadpisani D, na primer DInana. Na splošno se dingir lahko prevede kot bog ali boginja.[1]

V sumerskem klionopisu (DIĜIR, Cuneiform sumer dingir.jpg)[2] znak sam po sebi predstavlja besedo an (nebo ali nebesa),[3] ideogram za An, vrhovno božanstvo sumerskoga panteona, ali besedo diĝir (bog). V asirskem klinopisu lahko (AN, DIĜIR, B010ellst.png) pomeni ideogram za božanstvo (ilum) ali silabogram za an ali il-. V hetitski ortografiji je bila silabična vrednost znaka ponovno an.

Po eni od razlag je DINGIR lahko pomenil tudi svečenika ili svečenico, čeprav se kot svečenik ali svečenica prevajajo tudi druge akadske besede, na primer ēnu in ēntu. Izraz nin-dingir (božanska gospa), na primer, je označeval svečenico, ki je sprejemala hrano v Enkijevem svetišču v Eriduju.[4]

Klinopisni znak[uredi | uredi kodo]

Sumerski[uredi | uredi kodo]

Cuneiform sumer dingir.svg

Sumerski znak DIĜIR se je razvil iz zvezdastega ideograma, ki je pomenil boga ali sumerskega boga Ana, vrhovnega očeta vseh bogov. Znak dingir je lahko pomenil tudi nebo ali nebesa in je bil nasprotje znaka ki, ki se prevaja kot kot zemlja. Izgovarjel se je dimer.

Množinska oblika diĝir se je lahko zapisala tudi z diĝir-diĝir Cuneiform sumer dingir.svgCuneiform sumer dingir.svg

Asirski[uredi | uredi kodo]

Asirski znak DIĜIR Oblika znaka v pozni bronasti in železni dobi je lahko pomenil:

  • v akadskem il- je pomenil bog ali boginja, kar akrofonsko izhaja iz semitskega Ỉl-
  • boga Anuma
  • akadsko besedo šamû v pomenu nebo
  • zloga an in il
  • predpono v pomenu pri ali proti
  • določilnik, ki mi je sledilo ime boga

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Edzard, Dietz Otto. Sumerian Grammar. Handbook of Oriental Studies. Atlanta: Society of Biblical Literature, 2003. ISBN 1-58983-2523.
  2. Po asirološkem dogovoru se z velikimi črkami pišejo klinopisni znaki za besede, z malimi črkami pa znaki za glasove.
  3. Hayes, John L. A Mannual of Sumerian Grammar and Texts. Aids and Research Tools in Ancient Near Eastern Studies, Malibu, Undena Publications, 2000. ISBN 0-80093-508-1.
  4. Mircea Eliade, John C. Holt (1958). Patterns in comparative religion. str. 94.