Eridu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Eridu
Руины Эриду.jpg
Ruševine Eriduja leta 2011
Eridu is located in Irak
Eridu
Geografska lokacija: Irak
Lokacija Tell Abu Šahrain, Governorat Dhi Qar, Irak
Regija Mezopotamija
Koordinati 30°48′57″N 45°59′46″E / 30.81583°N 45.99611°E / 30.81583; 45.99611Koordinati: 30°48′57″N 45°59′46″E / 30.81583°N 45.99611°E / 30.81583; 45.99611
Tip naselje
Površina največ 10 ha
Zgodovina
Ustanovljeno približno 54. stoletje pr. n. št.
Opuščeno približno 6. stoletje pr. n. št.
Druge informacije
Arheologi John George Taylor (1855)
Reginald Campbell Thompson (1918)
Henry Hall (1919)
Fuad Safar in Seton Lloyd (1946-1949)

Eridu (klinopisno NUN.KI, sumersko eriduki, akadsko irîtu) je arheološko najdišče v južni Mezopotamiji v sedanjem Tell Abu Šahrainu, Governorat Dhi Qar, Irak.

Eridu je dolgo veljal za najstarejše mesto v južni Mezopotamiji in še vedno velja za najstarejše mesto na svetu.[1] Mesto, ki je stalo 12 km jugozahodno od Ura, je bilo najjužnejše v skupini sumerskih mest, ki so zrasla okoli templjev. V sumerski mitologiji je bil prvotno dom boga Enkija, ki je bil kasneje pri Akadcih znan kot Ea in so ga imeli za ustanovitelja mesta. Njegov tempelj so imenovali E-Abzu, ker so verjeli, da živi v Abzuju, globokem oceanu, iz katerega raste življenje.

Zgodovina raziskav[uredi | uredi kodo]

Arheološko najdišče Tel abu Shahrain pri Basri so prvi raziskovali britanski uradnik v zunanjem ministrstvu in zgodnji arheolog John George Taylor leta 1855, britanski arheolog in asirolog Reginald Campbell Thompson leta 1918 in egiptolog Henry Hall leta 1919.[2][3][4][5] Izkopavanja so se nadaljevala v letih 1946-1949 pod vodstvom Fuada Safarja in Setona Lloyda iz Iraškega direktorata za antikvitete in kulturno dediščino.[6][7] Arheološke raziskave so pokazale, da je celo južno Mezopotamijo sčasoma zajela stagnacija, da so politično iniciativo prepustili vladarjem s severa in da so mesto okoli leta 600 pr. n. št. opustili.

Prominenca[uredi | uredi kodo]

Lokacija najpomembnejših stavb v Eriduju in rekonstrukcija templja

Eridu se transliterira tudi kot Eridug,[8] kar bi lahko pomenilo »mogočno mesto« ali »vodilno mesto«. Seznam sumerskih kraljev omenja Eridu kot mesto prvih sumerskih kraljev in nadaljuje:

V Eriduju je Alulim postal kralj. Vladal je 28800 let. Alalngar je vladal 36000 let. Dva kralja sta vladala 64800 let. Potem je Eridu padel in kraljevanje je prešlo v Bad-tibiro.

Seznam sumerskih kraljev pripisuje kraljem, ki so vladali pred vesoljnim potopom, izredno dolge vladavine in kaže, kako so se centri moči pomikali z juga Mezopotamije proti severu. Mitski junak Adapa iz Eriduja se istoveti z U-anom, pol človekom pol ribo, ki naj bi med vladavino kralja Alulima v mesto prinesel civilizacijo.

V sumerski mitologiji je bil Eriduju tempelj boga Enkija, sumerskega dvojnika akadskega boga Ea. Kot vsi drugi sumerski in babilonski bogovi je bil tudi Enki/Ea na začetku lokalni bog. Kasneje je postal skupaj z Anujem vladar kozmosa.

Zgodbe o uruški boginji Inani pripovedujejo, kako je morala priti v Eridu, da bi prejela darove civilizacije. Te vire moči je sprva poskušal pridobiti eridujski bog Enki, vendar je kasneje z veseljem sprejel, da je središče sveta postal Uruk. Zdi se, da tudi ta mitska pripoved nakazuje prenos oblasti z juga proti severu.

Babilonska pripoved govori, da je Eridu kot prvo mesto ustanovil bog Marduk. Eridu je bil »sveto mesto, kjer so z veseljem prebivali on (in drugi bogovi)«.

Na asirskem dvoru so posebni zdravniki, šolani po starodavnem erdujskem izročilu, napovedovali potek bolezni iz znakov in znamenj na telesu bolnika in jo zdravili z ustreznimi zaklinjanji in magičnimi sredstvi.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ G. Leick (2002). Mesopotamia: The Invention of the City. Penguin.
  2. ^ J.E. Taylor (1855). Notes on Abu Shahrein and Tell el Lahm. Journal of the Royal Asiatic Society 15: 404–415.
  3. ^ C.R. Thompson (1920). The British Museum excavations at Abu Shahrain in Mesopotamia in 1918. Archaeologia 70: 101–144.
  4. ^ The Excavations of 1919 at Ur, el-'Obeid, and Eridu, and the History of Early Babylonia. Man 25, Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland, 1925, str. 1–7.
  5. ^ H.R. Hall (1923). Ur and Eridu: The British Museum Excavations of 1919. Journal of Egyptian Archaeology 9 (3/4): 177–195.
  6. ^ S. Lloyd (1974). Abu Shahrein A Memorandum. Iraq 36: 129–138.
  7. ^ F. Safar, M.A. Mustafa, S. Lloyd (1981). Eridu. Iraq: Ministry of Culture and Information, State Organization of Antiquites and Heritage.
  8. ^ The Sumerian King List. Pridobljeno 15. decembra 2010.