Lagaš

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lagaš
Relief Ur-Nanshe Louvre AO2344.jpg
Ur-Nanšejev relief: zgoraj polaga temelje svetišča, spodaj pa predseduje njegovi posvetitvi; Louvre, Pariz
Lagaš is located in Irak
Lagaš
Geografska lokacija: Irak
Lokacija Ash Shatrah, governorat Dhi Qar, Irak
Regija Mezopotamija
Koordinati 31°24′41″N 46°24′26″E / 31.41139°N 46.40722°E / 31.41139; 46.40722Koordinati: 31°24′41″N 46°24′26″E / 31.41139°N 46.40722°E / 31.41139; 46.40722
Tip naselje
Površina 400 do 600 ha
Zgodovina
Ustanovljeno 3. tisočletje pr. n. št.

Lagaš ali Lagas (sumersko Lagaški, klinopisno [NU11.BUR].LAKI ali [ŠIR.BUR].LAKI, skladišče, kašča ali zakladnica, akadsko Nakamtu[1]), sedanji Tell Al-Hiba, governorat Dhi Qar, Irak, je bil starodavno mezopotamsko mesto severozahodno od sotočja Evfrata in Tigrisa in vzhodno od Uruka in približno 22 km vzhodno od sodobnega Ash Shatraha v Iraku. Bil je eno od najstarejših mest na starodavnem Bližnjem vzhodu. Malo manj kot 10 km oddaljeno antično najdišče Nina, sodobni Surghul, je označevalo južno mejo države. Girsu, sodobni Telloh, ki leži približno 25 km od Lagaša, je bil versko središče lagaške države z glavnim svetiščem E-Ninu, posvečenem bogu Ninurti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Entemenova srebrna vaza; Louvre, Pariz
Gudea Lagaški, dioritni kip iz Girsuja; Louvre, Pariz

Iz napisov, najdenih v Girsuju, na primer na Gudejevih valjih, je razvidno, da je bil Lagaš že v poznem 3. tisočletju pr. n. št. pomembno sumersko mesto. V tistem času so mu vladali neodvisni kralji, Ur-Nanše (24. stoletje pr.n. št.) in njegovi nasledniki, ki so tekmovali z Elamiti na vzhodu in kralji Kiengirja in Kiša na severu. V obdobju pred akadsko osvojitvijo je nastalo nekaj izjemno zanimivih del, zlasti Enantumova Jastrebova stela in Entemenova velika srebrna vaza, okrašena z Ningirsujevo sveto živaljo Anzujem, orlom z levjo glavo, razširjenimi krili in levoma v obeh krempljih. Po akadski zasedbi je Lagaš izgubil svojo neodvisnost. Njegovi vladarji (ensi) so postali vazali Sargona Akadskega in njegovih naslednikov. Lagaš je ostal še naprej pomembno mesto, predvsem kot središče razvoja umetnosti.

Po propadu Sargonove države je ponovno dobil neodvisnost. Njegova ensija Ur-Bau in Gudea, ki sta vladala iz Girsuja in ne iz Lagaša, sta vzdrževala obširne trgovske stike tudi z oddaljenimi kraljestvi. Gudea je uvažal cedrovino z amanskega in libanonskega gorovja v Siriji, diorit iz vzhodne Arabije ter baker in zlato iz osrednje in južne Arabije. Njegova vojska se je spopadala z Elamiti na vzhodu. Njegova vladavina je bila obdobje velikega razvoja umetnosti. Iz številnih njegovih kipov, postavljenih v templjih po celem mestu (Gudejevi kipi), je mogoče dosti dobro določiti njegov videz.

Kraljestvo je merilo približno 1.600 km2, imelo osem glavnih mest okrožij, 17 velikih mest in številne vasi. Za približno štirideset vasi so znana tudi njihova imena. Po eni od ocen je bil Lagaš v letih 2075 do 2030 pr. n. št. največje mesto na svetu.[2]

Kmalu po Gudejevem obdobju je Lagaš kot en od svojih prvih provinc absorbirala Tretja urska dinastija.[3] Nekaj podatkov o Lagašu je še iz starobabilonskega obdobja, potem pa je, tako izgleda, izgubil svoj pomen. Prva naslednja omemba je iz selevkidskega obdobja in pravi, da so tam začeli graditi trdnjavo. Takrat je verjetno postal del grškega Harakenskega kraljestva.

V Hamurabijevem obdobju je bil Lagaš blizu obale Perzijskega zaliva

Konflikt z Umo[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 2450 pr. n. št. se je Lagaš zaradi meje sprl s sosednjim mestom Umo. Napis na Steli jasrebov pravi, da je takratni lagaški kralj Eanatum na spodbudo lokalnega zavetnega boga Ningirsuja vpoklical svojo vojsko in nameraval poraziti Umo. Opis začetka spopada je nejasen, potem pa sledi nekaj podrobnosti o dogodku. Ko sta se obe vojski srečali na bojnem polju, je Eanatum sestopil s svojega bojnega voza in peš poveljeval svoji vojski. Vojaki so spustili konice svojih kopij in začeli v gosti falangi prodirati proti sovražni vojski. Po kratkem spopadu je lagaška vojska zmagala. Eanatuma je puščica zadela v oko, vendar je živel do konca bitke. Bitka je bila ena od prvih znanih organiziranih bitk.[4]

Lagaške dinastije[uredi | uredi kodo]

Lagaških dinastij ni na seznamu sumerskih kraljev. Do sedaj so odkrili samo izjemno nepopolno prilogo, znano kot Lagaški vladarji.[5] Priloga pripoveduje, da so po poplavi ljudje težko pridelali hrano in bili odvisni izključno od dežja. V nadaljevanju obravnava tehnike namakanja in pridelave ječmena, ki so jim ga potem poklonili bogovi. Na koncu je izjava »Napisano v šoli«, ki kaže, da je bil seznam izdelek šole za pisarje. Iz seznama je mogoče izluščiti nekaj imen, med njimi Ur-nanše, Ane-tum, En-entar-zid, Ur-ningirsu, Ur-Bau in Gudea.

Prva lagaška dinastija[uredi | uredi kodo]

Druga lagaška dinastija[uredi | uredi kodo]

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Lagaš je eno od največjih arheoloških najdišč v regiji, ki meri približno 3,2 x 1,6 km oziroma 400 – 600 ha. Najdišče diagonalno seka korito reke ali kanala. Prva izkopavanja, ki so trajala samo šest tednov, je opravil Robert Koldewey leta 1887.[6] Leta 1953 sta ga začela raziskovati Thorkild Jacobsen in Fuad Safar in odkrila prve dokaze, da gre za Lagaš. Glavna država v regijah Al-Hiba in Tello je bila pred tem opredeljena kot ŠIR.BUR.LA (Širpurla).[7] ŠIR.BUR.LAKI bi lahko bil Lagaš, kar pa ni dokazano. Najdišče Tell Al-Hiba so v letih 1968 do 1976 pet sezon raziskovale ekipe Metropolitanskega muzeja umetnosti in Inštituta za umetnost Univerze New York. Osredotočale so se predvsem Inanin tempelj Ibgal, Ningirsujev tempelj Bagara in upravne zgradbe okoli njiju.[8][9][10][11]

Ekipa se je vrnila leta 1990. Rezultati raziskav zadnje sezone še niso objavljeni.[12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Electronic Pennsylvania Sumerian Dictionary (EPSD).
  2. ^ T. Chandler. Four Thousand Years of Urban Growth: An Historical Census. Edwin Mellen Press, 1987, ISBN 0-88946-207-0.
  3. ^ J. Goodnick Westenholz (1984). Kaku of Ur and Kaku of Lagash. Journal of Near Eastern Studies 43 (4): 339-342.
  4. ^ R.G. Grant (2005). Battle. Great Britain: Dorling Kindersley Limited. ISBN 978-1-74033-593-5.
  5. ^ The rulers of Lagaš. Angleški prevod.
  6. ^ R. Koldewey. Di Die altbabylonischen Graber in Surghul und El-Hibba. Zeitschrift fur Assyriologie 2 (1887): 403-430
  7. ^ A. Amiaud. The Inscriptions of Telloh. Records of the Past, 2. izdaja, I. zvezek (1888). Pridobljeno 19. decembra 2010.
  8. ^ D.P. Hansen (1970). Al-Hiba, 1968–1969: A Preliminary Report. Artibus Asiae 32 (4): 243-258.
  9. ^ D.P. Hansen (1973). Al-Hiba, 1970–1971: A Preliminary Report. Artibus Asiae 35 (1-2): 62-70.
  10. ^ D.P. Hansen (1978). Al-Hiba: A summary of four seasons of excavation: 1968–1976. Sumer 34: 72-85.
  11. ^ V.E. Crawford. Inscriptions from Lagash, Season Four, 1975-76. Journal of Cuneiform Studies 29 (4): 189-222.
  12. ^ Excavations in Iraq 1989–1990. Iraq 53 (1991): 169-182.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Robert D. Biggs (1976). Inscriptions from al-Hiba-Lagash: the first and second seasons. Bibliotheca Mesopotamica 3, Undena Publications, ISBN 0-89003-018-9
  • E. Carter (1984). A surface survey of Lagash, al-Hiba. Sumer 46 (1-2): 60–63
  • Donald P. Hansen (1992). Royal building activity at Sumerian Lagash in the Early Dynastic Period. Biblical Archaeologist 55: 206–211
  • Vaughn E. Crawford (1974). Lagash. Iraq 36 (1/2): 29–35
  • R. D. Biggs (1973). Pre-Sargonic Riddles from Lagash. Journal of Near Eastern Studies 32 (1/2): 26–33
  • Javna last Članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je sedaj v javni lastiChisholm, Hugh, ur. (1911). "manjka ime članka". Encyclopædia Britannica (11 izd.). Cambridge University Press.