Ninhursaga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ninhursaga
𒀭𒊩𒌆𒄯𒊕
Boginja mati, boginja plodnosti in gora in zavetnica vladarjev
Mesopotamian - Cylinder Seal - Walters 42564 - Impression.jpg
Akadski valjasti pečat s podobo boginje, morda Ningursage, sedeče na prestolu in obdane s častilci (okoli 2350-2150 pr. n. št.)
Vrsta božanstva: sumerska boginja
Kultno središče: Eridu, Kiš
Simbol: simbol, podoben grški črki omega (Ω)
Partnerstvo: Enki
Otroci: Ninurta, Ninsar, Abu, Nintula (Nintul), Ninsutu, Ninkasi, Nanše (Nazi), Azimua, Ninti, Enšag (Enšagag)
Upodobitev Ninhursage (desno)

Ninhursaga (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒄯𒊕 , nin-ḫur-saŋ, DNIN-ḪUR.SAG, včasih prečrkovano kot Ninkharsag,[1][2][3] [4][5] [6] [7] [8] znana tudi kot Damgalnuna ali Ninmah, je bila starodavna sumerska boginja mati, boginja gora in ena od sedmih velikih sumerskih božanstev. V svojem bistvu je boginja plodnosti. Hvalnice jo opevajo kot "pravo in veliko nebeško gospo" (morda zato, ker stoji na gori), sumerske kralje pa "hrani Ninhursagino mleko". Njeni lasje so včasih upodobljeni v obliki črke omega. Boginja včasih nosi rogasto pokrivalo in oprijeto krilo, pogosto s pentljami na ramenih. Pogosto nosi kij ali palico, včasih pa jo spremlja levji mladič na povodcu. Je zavetnica več sumerskih vladarjev.

Njen soprog je bog Enlil. Njen simbol je bil podoben grški črki omega (Ω). Pojavil se je okoli leta 3500 pr. n. št. Njeno čaščenje je zamrlo okoli leta 1750 pr. n. št.

Imena[uredi | uredi kodo]

Ime Nin-hursag (iz sumerskega NIN – gospa in ḪAR.SAG – sveta gora ali predgorje)[9] se morda nanaša na mesto njenega templja E-Kur (Hiša gorskih globin) v Eriduju. Boginja je imela veliko imen, vključno z Ninmah (velika kraljica),[9] Nintu (gospodarica rojstva),[9] Mamma ali Mami (mati),[9] Aruru (sumersko 𒀭𒀀𒊒𒊒),[9] Belet-Ili (gospodarica bogov, akadsko) [9]

Po legendi se je sprva imenovala Ninmah. V Ningursago jo je preimenoval sin Ninurta v spomin na stvaritev gora. V babilonskem obredu investiture je kot Ninmena v templju Eana položila zlato krono na vladarjevo glavo.[10]

Nekatera omenjena imena so bila nekoč povezana z neodvisnimi boginjami, med njimi z Ninmah in Ninmeno, ki so se kasneje poistovetile in združile z Ninhursago. Obstajajo tudi miti, v katerih ime Ninhursaga sploh ni omenjeno.

Med prvotne boginje matere je bila verjetno vključena Damgalnuna (velika prinčeva žena) ali Damkina (prava žena), soproga boga Enkija.[11] Boginja mati je imela veliko epitetov, vključno s šassuru – 'boginja maternice' in tabsut ili – 'babica (pomočnica pri porodu) vseh bogov', 'mati vseh otrok', 'mati bogov'. V tej vlogi je v Enumi Eliš poistovetena s Ki. Imela je svetišča v Eriduju in Kišu.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

V legendi Enki in Ninhursaga je Ninhursaga Enkiju rodila hčerko Ninsar (gospa zelenja). Z Enkijem je imela Ninsar hčerko Ninkuro (gospa pašnikov). Ninkura je nato z Enkijem imela hčerko Uttu. Enki je nato zalezoval Uttu, ki je bila razburjena, ker Enkiju ni bilo mar zanjo. Uttu je po nasvetu svoje prednice Ninhursage Enkijevo seme zakopala v zemljo in vzklilo je prvih osem rastlin. Ko je Enki videl te rastline, jih je pojedel in zbolel na osmih organih svojega telesa. Ninhursaga ga je ozdravila, vzela v svoje telo te rastline in rodila osem božanstev: Abuja, Nintulo, Ninsutu, Ninkasi, Nanše, Azimujo, Ninti in Enšaga (Enšagag).

V besedilu Ustvarjalec motike je dokončala rojstvo človeštva, potem ko je z Enkijevo motiko izkopala človeške glave.

V besedilih o stvaritvi je Ninmah (drugo ime za Ninhursago) delovala kot babica (porodničarka), medtem ko je boginja mati Nammu na gostiji, na kateri je Enki proslavljal stvaritev človeštva, iz grudic gline izdelala različne človeške osebe.

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Simbol boginje Ninhursage, podoben grški črki omega (Ω), se je v umetnosti uporabljal od okoli 3000 pr. n. št., pogosteje od začetka 2. tisočletja pr. n. št. Simbol se pojavlja tudi na nekaterih mejnih kamnih, kar kaže na njen velik pomen.

Simbol omega je povezan tudi z egipčansko boginjo-kravo Hator in bi lahko predstavljal stilizirano maternico.[12] Simbol se na staroegipčanskih upodobitvah pojavlja že zelo zgodaj. Hator je včasih upodobljena tudi na gori, kar morda kaže na povezavo med obema boginjama.

Ninhursagin tempelj Esagila (iz sumerskega E (tempelj) + SAG (glava) + ILA (veličasten)) je stal na KURu v Eriduju. Tempelj je imela tudi v Kišu.

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš
Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila
NannaNergal
morda sin Enkija
Ninurta
morda sin Ninhursage
Baba
hčerka Urašu
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja
Dumuzi
morda sin Enkija
UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Urnungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. King, L. W., Hall, H. R. History of Egypt Chaldea, Syria, Babylonia, and Assyria in the Light of Recent Discovery. The Echo Library, 2008. str. 117.
  2. Jastrow, Morris (16. februar 1898). "The Religion of Babylonia and Assyria". Ginn – via Google Books.
  3. Van Buren, E. Douglas (16. februar 1930). Clay Figurines of Babylonia and Assyria. AMS Press. ISBN 9780404602864 – via Google Books.
  4. Possehl, Gregory L. (16. februar 1979). Ancient Cities of the Indus. Carolina Academic Press. ISBN 9780890890936 – via Google Books.
  5. Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland (16. februar 1932). "Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland". Cambridge University Press for the Royal Asiatic Society – via Google Books.
  6. Clay, Albert T. (16. julij 1997). The Origin of Biblical Traditions: Hebrew Legends in Babylonia and Israel. Book Tree. ISBN 9781585090655 – via Google Books.
  7. Budge, E. A. Wallis (1. marec 2003). Babylonian Life and History. Kessinger Publishing. ISBN 9780766147317 – via Google Books.
  8. Edwardes, Marian; Spence, Lewis (2003). Edwardes, Marian & Spence, Lewis., Dictionary of Non-Classical Mythology, str. 126, Kessinger Publishing, 2003. ISBN 9780766144538.
  9. 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 Dalley, Stephanie (1998). Myths from Mesopotamia: Creation, the Flood, Gilgamesh, and Others. Oxford University Press. str. 326.ISBN 978-0-19-283589-5.
  10. Jacobsen, Thorkild (1976).The Treasures of Darkness: A History of Mesopotamian Religion. Yale University Press. str. 109. ISBN 9780300022919. Pridobljeno 25. oktobra 2019.
  11. Jeremy A. Black, Anthony Green, Tessa Rickards. Gods, demons, and symbols of ancient Mesopotamia: an illustrated dictionary (1992). str. 56f in 75.
  12. "Of Omegas and Rhombs by Johanna Stuckey". www.matrifocus.com.

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Michael Jordan. Encyclopedia of Gods. Kyle Cathie Limited, 2002.