Utu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Utu
Bog sonca, pravice, moralnosti in resnice
Tablet of Shamash (2).jpg

Šamaš s Šamaševe tablice, na kateri sedeč na prestolu deli pravico
Vrsta božanstva: metopotamsko božanstvo
Prebivališče: nebesa
Kultno središče: Larsa
Simbol: gorjača, žaga, sončni žarki iz ramen, sončni disk
Nebesno telo: Sonce
Starši : običajno Nana in Ningal, včasih sin Anuja ali Enlila
Sorodniki: Ereškigal (starejša sestra) in Inana (sestra dvojšica), v mekaterih virih Iškur/Hadad
Mezopotamski sončni bog Šamaš na reliefu iz Nimruda

Utu (akadski prevod[1][2] sumerskega UD - Sonce,[3] asirsko-babilonsko Šamaš – Sonce) je bil v sumerski mitologiji bog Sonca. Bil je sin boga lune Nane in boginje Ningal. Imel je brata Iškurja in sestri dvojčici Inano in Ereškigal. Središče njegovega kulta je bila Larsa.

Utu je bil bog Sonca, pravice, prava in gospodar resnice. Običajno je prikazan z rogato čelado in nazobčanim orožjem, podobnim žagi za obrezovanje drevja. Vsako jutro je priplaval z gore na vzhodu in simboliziral zoro, potoval z bojnim vozom ali čolnom preko Zemlje in se vrnil v jamo v gori na zahodu, s čimer je simboliziral sončni zahod. Ponoči se je spustil v podzemlje in odločal o usodi smrti. Upodobljen je tudi s kijem v roki, ko z eno nogo stoji na gori. Njegovi simboli so sončni žarki, ki sijejo iz njegovih ramen, sončni disk ali žaga.

Sončni bog je v sumerski mitologiji bolj redko omenjen. Izjema je Ep o Gilgamešu, v katerem bi Gilgameš rad uveljavil svoje ime in išče Utujevo pomoč, ker je bil povezan s cedrovo goro. Gilgameš in njegov oče Lugalbanda sta bila kralja prve uruške dinastije, ki bi se po mnenju Jeffreya H. Tigaya lahko sledila do samega Utuja.[4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "babbar(2)"
  2. F.A. Vanderbergh. Sumerian Hymns from Cuneiform Texts in the British Museum. Columbia University Press, 1908, str. 53.
  3. E. Kasak, R. Veede (2001). Understanding Planets in Ancient Mesopotamia. Electronic Journal of Folklore. Estonian Literary Museum 16: 7–35. doi: 10.7592/fejf2001.16.planets. ISSN 1406-0957.
  4. J.H. Tigay (2002). The evolution of the Gilgamesh epic. Bolchazy-Carducci Publishers. ISBN 978-0-86516-546-5.