Utu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Utu
Bog sonca, pravice, moralnosti in resnice

Šamaš s Šamaševe tablice, na kateri sedeč na prestolu deli pravico
Kultno središčeLarsa
Prebivališčenebesa
Simbolgorjača, žaga, sončni žarki iz ramen, sončni disk
Osebne informacije
Staršiobičajno Nana in Ningal, včasih sin Anuja ali Enlila
SorojenciEreškigal (starejša sestra) in Inana (sestra dvojčica), v mekaterih virih Iškur/Hadad
OtrociKittu ("Resnica") in Mišaru ("Pravica")
Ustrezniki
Grški ustreznikHelij
Rimski ustreznikSol
Mezopotamski sončni bog Šamaš na reliefu iz Nimruda

Utu (akadski prevod[1][2] sumerskega UD - Sonce,[3] asirsko-babilonsko Šamaš – Sonce) je bil v sumerski mitologiji bog Sonca. Bil je sin boga lune Nane in boginje Ningal. Imel je brata Iškurja in sestri dvojčici Inano in Ereškigal. Središče njegovega kulta je bila Larsa.

Utu je bil bog Sonca, pravice, prava in gospodar resnice. Običajno je prikazan z rogato čelado in nazobčanim orožjem, podobnim žagi za obrezovanje drevja. Vsako jutro je priplaval z gore na vzhodu in simboliziral zoro, potoval z bojnim vozom ali čolnom preko Zemlje in se vrnil v jamo v gori na zahodu, s čimer je simboliziral sončni zahod. Ponoči se je spustil v podzemlje in odločal o usodi smrti. Upodobljen je tudi s kijem v roki, ko z eno nogo stoji na gori. Njegovi simboli so sončni žarki, ki sijejo iz njegovih ramen, sončni disk ali žaga.

Sončni bog je v sumerski mitologiji bolj redko omenjen. Izjema je Ep o Gilgamešu, v katerem bi Gilgameš rad uveljavil svoje ime in išče Utujevo pomoč, ker je bil povezan s cedrovo goro. Gilgameš in njegov oče Lugalbanda sta bila kralja prve uruške dinastije, ki bi se po mnenju Jeffreya H. Tigaya lahko sledila do samega Utuja.[4]

Družina[uredi | uredi kodo]

Boginja Ištar stoji na levu in drži lok; v gornjem desnem kotu je simbol boga Šamaša; južna Mezopotamija, Irak

Utu je bil brat dvojček boginje Inane,[5][6] kraljice nebes, ki je posedovala širok spekter različnih moči.[6][7] V sumerskih besedilih sta Inana in Utu prikazana kot zelo tesna partnerja.[8] Njun odnos je pogosto na meji incesta.[8][9] Utu je običajno prikazan kot sin Nanne, boga Lune, in njegove žene Ningal,[10][11] včasih pa kot sin Anuja ali Enlila.[10][11] Utujeva žena je bila boginja Šerida, kasneje v akadščini znana kot Aja.[11][12] [13]

Šerida je bila boginja lepote, plodnosti in spolne ljubezni,[13] verjetno zato, ker je svetloba sama po sebi čudovita, ali zaradi vloge sonca pri spodbujanju plodnosti narave.[13] Mezopotamci so verjeli, da sta imela Šerida in Utu dva potomca: boginjo Kittu, čigar ime pomeni "Resnica", in boga Mišaruja, čigar ime pomeni "Pravičnost".[13] V starobabilonskem obdobju (okoli 1830 - okoli 1531 pr. n. št.) je bila Šerida in posledično Utu povezana s samostanskim redom nadītu, čigar redovnice so svoje življenje posvetile bogovom.[11] Utujev kočijaž Bunene je včasih opisan kot Utujev sin.[11][12] Buneneja so v starobabilonskem obdobju[11] [12] v Siparju, Uruku in Ašurju častili neodvisno od Utuja kot boga pravičnosti.[11][12] Kot Utujev sin je opisan tudi bog sanj Sisig.[14]

Čaščenje[uredi | uredi kodo]

Utuja so v Sumeriji častili od najzgodnejšega obdobja.[12] Najstarejši zapisi o njem so iz obdobja okoli 3500 pr. n. št., se pravi iz časa nastanka sumerske pisave.[11] Glavna njegova templja, oba znana kot E-babbar – Bela hiša, sta bila v Siparju in Larsi.[12] Utuja so častili do samega konca mezopotamske kulture,[11] se pravi mnogo več kot 3.000 let.[11] Njegove glavne osebne značilnosti so bile dobrota in plemenitost,[11] vendar je tudi on, kot vsa druga mezopotamska božanstva, zavračal zahteve, ki bi mu povzročale neprijetnosti.[11] Na huritsko-akadskem dvojezičnem Weidnerjevem seznamu bogov je Utu izenačen s huritskim bogom sonca Šimigijem.[15] V ugaritski trojezični različici seznama sta Šimigi in Utu enakovredna Lugalbandi.[16]

Ikonografija[uredi | uredi kodo]

V sumerskih besedilih je Utu opisan kot bradat in dolgorok mož.[12] V umetnosti so ga upodabljali kot starega moža z dolgo brado.[11] Verjeli so, da se vsako jutro ob zori pojavi na vratih nebes in v svojem vozu potuje čez nebo in se nato vsak večer daleč na zahodu vrne v nebesa.[12] Utujev voznik se je imenovan Bunene.[17] Na valjastih pečatnikih sta pogosto upodobljena boga, ki mu držita odprta vrata, sam pa nosi orožje, podobno dvorezni žagi za obrezovanje z velikimi zobmi,[12] ki simbolizira njegovo vlogo boga pravičnosti.[12] Utujev glavni simbol je bil sončev disk,[11] krog s štirimi točkami na kardinalnih smereh in štirimi valovitimi diagonalnimi črtami, ki so izhajale iz kroga med dvema točkama.[11] Simbol je predstavljal svetlobo, toploto in moč sonca.[11]

  • Detajl valjastega pečata iz Siparja (okoli 2300 pr. n. št.), na katerem si Utu z žagastim nožem ob zori utira pot skozi gore na vzhodu, Britanski muzej
    Detajl valjastega pečata iz Siparja (okoli 2300 pr. n. št.), na katerem si Utu z žagastim nožem ob zori utira pot skozi gore na vzhodu, Britanski muzej
  • Odtis starobabilonskega valjastega pečatnika, na katerem je upodobljen Šamaš, obdan s svojimi častilci (okoli 1850-1598 pr. n. št.)
    Odtis starobabilonskega valjastega pečatnika, na katerem je upodobljen Šamaš, obdan s svojimi častilci (okoli 1850-1598 pr. n. št.)
  • Mezopotamski valjasti pečatnik iz apnenca in njegov odtis, na katerem ljudje častijo Šamaša, Muzej Louvre
    Mezopotamski valjasti pečatnik iz apnenca in njegov odtis, na katerem ljudje častijo Šamaša, Muzej Louvre
  • Različica Šamaševega simbola[18]
    Različica Šamaševega simbola[18]
  • Moška oseba na asirskem emblemu krilatega boga odkritem v severozahodni palači v Nimrudu, 9. stoletje pr. n. št.; ikonografija se je kasneje preoblikovala v zaratustrski simbol faravahar
    Moška oseba na asirskem emblemu krilatega boga odkritem v severozahodni palači v Nimrudu, 9. stoletje pr. n. št.; ikonografija se je kasneje preoblikovala v zaratustrski simbol faravahar
  • Šamaš na bronastem kovancu iz Hatre (okoli 117-138 n. št.)
    Šamaš na bronastem kovancu iz Hatre (okoli 117-138 n. št.)

Mitologija[uredi | uredi kodo]

Sumerci so verjeli, da je Utu med vožnjo preko neba videl vse, kar se je zgodilo na svetu.[12][13] Razen tega je bil ob svoji sestri Inani uveljavljalec božje pravičnosti.[8] Ponoči naj bi skozi podzemni svet potoval na vzhod, da bi se pripravil na nov sončni vzhod.[13] Eno od sumerskih besedil pravi, da je ponoči razsvetljeval podzemni svet in izrekal sodbe,[19] Hvalnica Šamašu 31 (BWL 126) pa pravi, da je v podzemlju sodil mrtvim skupaj z malkujem, kusujem in Anunaki.[19] Na poti skozi podzemlje naj bi šel tudi skozi vrt boga sonca,[13] na katerem so drevesa namesto sadje rodila drage kamne.[13] Za Utuja so verjeli, da igra pomembno vlogo v človeških odnosih[12] in pomaga ljudem v stiskah.[12] V enem od najzgodnejših prikazov v književnosti, v Mitu o Etani, napisanem pred osvojitvijo Sargona Akadskega (vladal 2234-2284 pr. n. št.), junak Etana prosi Utuja, naj pomaga njegovi ženi spočeti otroka.[11] V sumerski pesnitvi Dumuzijeve sanje Utu posreduje pri reševanju Inaninega moža Dumuzija pred demoni galluji, ki so ga lovili.[12] V sumerskem mitu v vesoljnem potopu se Utu pojavi, ko začne voda upadati.[20][21] Junak zgodbe Ziusudra na široko odpre okno svoje barke in ponižno pade pred njim na kolena.[20][21] Ziusudra v zahvalo za rešitev Utuju žrtvuje ovco in vola.[20][21]

Na Seznamu sumerskih kraljev je eden od zgodnjih uruških kraljev opisan kot "Utujev sin".[12] Zgleda, da je bil Utu poseben varuh več kasnejših uruških kraljev.[12] V sumerski pesnitvi Gilgameš in Huvava (vzhodnosemitsko Humbaba) junak Gilgameš prosi Utuja za pomoč na potovanju na Cedrovo goro.[22] V tej različici pesnitve ga Gilgameš prosi zato, ker je Utu povezan s Cedrovo goro, ki je zelo daleč na vzhodu, kjer vzhaja sonce.[23] Utu je sprva zadržan,[24] ko mu Gilgameš pojasni, da to počne zato, ker namerava uveljaviti svoje ime in ker ve, da bo sčasoma umrl, Utu privoli.[23] Ko Gilgameš pride na Cedrovo goro, mu Utu pomaga premagati Humbabo.[24]

V standardnem babilonskem Epu o Gilgamešu Gilgameš že med načrtovanjem potovanja za pomoč prosi Šamaša (Utuja).[25] V tej različici je Cedrova gora na severozahodu, v Libanonu, in ne na vzhodu.[26] Šamaš pomaga Gilgamešu premagati Humbabo.[12][27]

Kasnejši vplivi[uredi | uredi kodo]

Avtorji hebrejske Biblije poskušajo prikazati sonce na neantropomorfen način in ga včasih uporabljajo kot simbol Jahvejeve moči. Hebrejska beseda za "sonce", šapaš ali šemeš, je pogosto nadomeščena z evfemizmi, na primer z besedo or, ki pomeni "svetloba". Zdi se, da so si ti avtorji zavestno prizadevali, da bi se za vsako ceno izognili posledicam čaščenja sonca. Natančneje: bog je ustvaril "večjo svetlobo", "manjšo svetlobo" in zvezde.[28]

Po mnenju Victorja Hamiltona se večina učenjakov strinja, da je izbira "večje svetlobe" in "manjše svetlobe" namesto bolj eksplicitnih "Sonca" in "Lune" protimitološka retorika, ki naj bi nasprotovala razširjenim sodobnim prepričanjem, da sta bila Sonce in Luna božanstvi.[29] Ženska iz Apokalipse (ali Ženska oblečena v sonce) v Razodetju lahko neposredno aludira na starodavne bližnjevzhodne boginje sonca.[28]

Rodoslovje sumerskih bogov[uredi | uredi kodo]

An
NinhursagaEnki
sin Nammu
Ningikuga
hčerka Nammu
Nisaba
hčerka Uraš		Haja
NinsarNinlilEnlil
NinkuraNingal
morda hčerka Enlila		NannaNergal
morda sin Enkija		Ninurta
morda sin Ninhursage
Nintinuga
hčerka Uraš
UttuInana
morda tudi hčerka Enkija, Enlila ali Anuja		Dumuzi
morda sin Enkija		UtuEreškigal
poročena z Nergalom
MeškiagašerLugalbandaNinsun
EnmerkarGilgameš
Ur-Nungal


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ "babbar(2)"
  2. ↑ F.A. Vanderbergh. Sumerian Hymns from Cuneiform Texts in the British Museum. Columbia University Press, 1908, str. 53.
  3. ↑ E. Kasak, R. Veede (2001). Understanding Planets in Ancient Mesopotamia. Electronic Journal of Folklore. Estonian Literary Museum 16: 7–35. doi: 10.7592/fejf2001.16.planets. ISSN 1406-0957.
  4. ↑ J.H. Tigay (2002). The evolution of the Gilgamesh epic. Bolchazy-Carducci Publishers. ISBN 978-0-86516-546-5.
  5. ↑ Black & Green 1992, str. 182.
  6. ↑ 6,0 6,1 Pryke 2017, str. 36.
  7. ↑ Black & Green 1992, str. 108–109.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Pryke 2017, str. 36–37.
  9. ↑ Black & Green 1992, str. 183.
  10. ↑ 10,0 10,1 Black & Green 1992, str. 182–184.
  11. ↑ 11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,09 11,10 11,11 11,12 11,13 11,14 11,15 11,16 Mark 2017.
  12. ↑ 12,00 12,01 12,02 12,03 12,04 12,05 12,06 12,07 12,08 12,09 12,10 12,11 12,12 12,13 12,14 12,15 12,16 Black & Green 1992, str. 184.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 13,7 Holland 2009, str. 115.
  14. ↑ Gadotti, Alhena (2014). Gilgamesh, Enkidu, and the Netherworld and the Sumerian Gilgamesh Cycle. Walter de Gruyter. str. 283. ISBN 978-1614518549.
  15. ↑ Simons 2017, str. 83.
  16. ↑ Simons 2017, str. 86.
  17. ↑ Black & Green 1992, str. 52.
  18. ↑ Black & Green 1992, str. 68.
  19. ↑ 19,0 19,1 Horowitz 1998, str. 352.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 Kramer 1961, str. 98.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Hämmerly-Dupuy 1988, str. 56.
  22. ↑ Tigay 2002, str. 76.
  23. ↑ 23,0 23,1 Tigay 2002, str. 76–77.
  24. ↑ 24,0 24,1 Tigay 2002, str. 77.
  25. ↑ Tigay 2002, str. 77–78.
  26. ↑ Tigay 2002, str. 78.
  27. ↑ Tigay 2002, str. 77–81.
  28. ↑ 28,0 28,1 van der Toorn, Becking & van der Horst 1999, str. 960.
  29. ↑ Hamilton 1990, str. 127.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Utu&oldid=5414271«