Ašur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pojme glej Ašur (razločitev).
Ašur
آشور
Qal'at Sherqat
Flickr - The U.S. Army - www.Army.mil (218).jpg
Ameriški vojaki stražijo ruševine Ašurja (2008)
Ašur is located in Irak
Ašur
Geografska lokacija: Irak
Lokacija Governorat Saladin, Irak
Regija Mezopotamija
Koordinati 35°27′24″N 43°15′45″E / 35.45667°N 43.26250°E / 35.45667; 43.26250Koordinati: 35°27′24″N 43°15′45″E / 35.45667°N 43.26250°E / 35.45667; 43.26250
Tip naselje
Zgodovina
Ustanovljeno približno 2600-2500 pr. n. št.
Opuščeno 14. stoletje
Periode zgodnja bronasta doba -  ?
Druge informacije
Arheologi Friedrich Delitzsch (1898)
Robert Koldewey in Walter Andrae (1903-1913)
B. Hrouda (1990)
R. Dittmann (1988-1989)
Javni dostop nedostopen zaradi vojne
Uradno ime: Ašur (Qal'at Sherqat)
Tip kulturni
Kriterij iii, iv
Razglasitev 2003 (27. seja odbora)
Evid. št. 1130
Regija Arabske države
Ogroženost da, od 2003


Ašur (akadsko Aššur, asirsko Aššur, asirsko novoaramejsko Ātûr, hebrejsko אַשּׁוּר‎ [Aššûr], arabsko آشور‎ [Āshūr], kurdsko Asûr), znan tudi kot Qal'at Sherqat in Kalah Shergat, je mesto Novoasirskega cesarstva. Ostanki mesta so na desnem begu Tigrisa, severno od izliva pritoka Mali Zab v Iraku.

Mesto je bilo naseljeno od sredine 3. tisočletja pr. n. št. (okoli 2600-2500 pr. n. št.) do 14. stoletja, ko je Timur Lenk pobil njegove prebivalce. Arheološko najdišče Ašur je od leta 2003 na Seznamu ogrožene svetovne kulturne dediščine, delno zaradi vojne v Iraku, delno zaradi načrtovanega jezu na Tigrisu, ki bi povzročil delno poplavitev mesta.

Zgodovina raziskav[uredi | uredi kodo]

Raziskave Ašurja so začeli nemški arheologi leta 1898. Izkopavanja je leta 1900 začel nemški asiriolog Friedrich Delitzsch. Od leta 1903 do 1913 so jih nadaljevala ekipe Nemške orientalske družbe pod vodstvom nemških arheologov, najprej Roberta Koldeweya in kasneje Walterja Andraeja.[1][2][3][4][5] Odkrile so več kot 16.000 tablic s klinopisnimi besedili. Veliko najdenih predmetov je končalo v Pergamskem muzeju v Berlinu.

Leta 1990 je za Univerzo v Münchenu in Bavarsko ministrstvo za kulturo Ašur raziskoval B.Hrouda.[6] Malo pred tem (1988 in 1989) je v imenu Nemškega raziskovalnega sklada na najdišču delal tudi R. Dittmann.[7]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Mezopotamija v 2. tisočletju pr. n. št.

Ašur je bil naseljen že sredi 3. tisočletja pr. n. št.. Njegovi začetki segajo torej v sumersko obdobje, saj je Asirsko kraljestvo nastalo šele v 23.-21. stoletju pr. n. št.. Najstarejše ostanke mesta so odkrili v temeljih Ištarinega templja in Stari palači. Kasneje so mestu vladali kralji Akadskega cesarstva. V obdobju Tretje urske dinastije je mesto upravljal sumerski guverner.

Stara in srednja Asirija[uredi | uredi kodo]

Arheološko najdišče Ašur

Do takrat, ko je novosumerska Tretje urska dinastija približno v 21. stoletju pr. n. št. propadla zaradi vdora Elamitov, so se lokalni akadski kralji, vključno z ašurskim, otresli sumerske nadoblasti. Asirski kralj Ušpija, ki je vladal okoli 21. stoletja pr. n. št., je zaslužen za gradnjo prvega templja boga Ašurja v svojem rojstnem mestu. Okoli leta 2000 pr. n. št. je Puzur Ašur I. ustanovil novo dinastijo. Zapisi pričajo, da so njegovi nasledniki Ilušuma, Erišum I. in Sargon v mestu zgradili templje bogov Ašurja, Adada in boginje Ištar. Ašur se je hitro razvil v trgovsko središče, iz katerega so vodile trgovske poti v Malo Azijo. Tam so trgovci iz Ašurja zgradili svoje trgovske kolonije, imenovane karum. Trgovalo se je predvsem s kositrom in volno. V Ašurju so zgradili prva velika templja, posvečena mestnemu zavetniku Ašurju in bogu vremena Adadu. V tem času so se zgradile tudi prve mestne utrdbe.

Pod Šamši-Adadom I. (vladal 1813-1781 pr. n. št.) je Ašur postal prestolnica države, ki jo nekateri imenujejo Prvo asirsko cesarstvo. Njegovo ozemlje in vpliv sta se razširila preko doline Tigrisa. V tem obdobju se je v mestu zgradila Velika cesarska palača, razširili templji in povečal mestni zigurat. Cesarstvo je razpadlo, ko je amoritski kralj Hamurabi po smrti Išme Dagana I. okoli 1756 pr. n. št. vključil Ašur v svoje kratko živeče cesarstvo. Naslednji trije ašurski kralji so bili Hamurabijevi vazali. Okoli leta 1720 pr. n. št. je domorodni kralj Adasi pregnal Babilonce in Amorite iz Ašurja. O njegovih naslednikih je zelo malo znanega. Nekaj stoletij kasneje je med vladanjem domačega kralja Puzur Ašurja III. ponovno zaživelo gradbeništvo. Mesto se je ponovno utrdilo in v glavni obrambni sistem vključilo tudi južne mestne četrti. Sredi 15. stoletja pr. n. št. sta se v mestu zgradila templja boga meseca Sina (Nana) in boga sonca Šamaša. Sredi 15. stoletja pr. n. št. je mesto podjarmil mitanski kralj Šauštatar in zlata in srebrna vrata templjev kot vojni plen odpeljal v svojo prestolnico Vašukani.

Kralj Ašur Ubalit I. se je leta 1365 pr. n. št. otresel mitanske nadoblasti in zasedel vzhodni del Mitanskega cesarstva. Kasneje je osvojil tudi hetitsko, babilonsko, amoritsko in huritsko ozemlje. V naslednjih stoletjih so se v Ašurju obnovili stari templji in palače in mesto je bilo od leta 1365 do 1076 pr. n. št. ponovno prestolnica močnega cesarstva. Tukulti Ninurta I. (vladal 1244–1208 pr. n. št.) je začel graditi nov tempelj boginje Ištar. Med vladavino Tiglat Pileserja I. (1115-1075 pr. n. št-) se je zgradil tudi Anu-Adadov tempelj. V strednjeasirskam obdobju je obzidani del mesta je meril približno 1,2 km².

Novoasirsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

V Novoasirskem cesarstvu (912–608 pr. n. št.) se je kraljeva rezidenca prenesla v druga asirska mesta. Ašurnasirpal II. (vladal 884–859 pr. n. št.) je imel prestolnico v Kalhuju (Kalah/Nimrud). Ašur je zaradi velikih svetišč, predvsem svetišča nacionalnega boga Ašurja, ostal versko središče cesarstva. Med vladanjem cesarja Senaheriba (705–682 pr. n. št.) se je zgradila Hiša Novega leta (akitu) in v mestu so potekala svečana praznovanja. Pod Staro palačo je bilo pokopanih več asirskih vladarjev. Med medijskim, babilonskim in perzijskim osvajanjem je bilo mesto leta 612 pr. n. št. oplenjeno in v veliki meri porušeno.

Perzijsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Nekaj stoletij kasneje so mesto ponovno osvojili Asirci. V partskem obdobju med letoma 100 pr. n. št. in 270 n. št. je bilo mesto pomembno upravno središče partske province Asirije (Ašuristan). Nekateri asiriologi domnevajo, da je bila provinca do neke mere avtonomna ali celo povsem neodvisna. Severno od starega mestnega jedra so se zgradile nove upravne zgradbe, južno od njega pa zasebne palače. Obnovljen je bil tempelj nacionalnega boga Ašurja, kar kaže, da so bili v mestu naseljeni domorodni Asirci. Večji del mesta je porušil sasanidski kralj Šapur I. (vladal 241–272 n. št.). Mesto je kljub temu ostalo naseljeno. Nekatera naselja v njegovi okolici so se ohranila do 14. stoletja n. št., ko je Timurlenk pobil domorodne asirske kristjane. Po tem pokolu ni od naselja ostala nobena arheološka ali numizmatična sled.

Ogroženost[uredi | uredi kodo]

Mesto je zaradi načrtovane gradnje velikega jezu na Tigrisu od leta 2003 na Unescovem seznamu ogrožene svetovne kulturne dediščine. Umetno jezero bi poplavilo starodavno arheološko najdišče.[8] Kmalu po napadu na Irak leta 2003 so projekt ustavili.

Leta 2015 je ozemlje okoli starodavnega mesta zasedla vojska Islamske države Irak in Levant (ISIL). Njena vojska, ki je uničila več arheoloških najdišč, vključno s Hatro, Horsabadom in Nimrudom, bi lahko uničila tudi Ašur. Po nekaterih podatkih je leta 2015 z improviziranimi eksplozivnimi napravami že razstrelila ašursko citadelo.[9]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Walter Andrae. Der Anu-Adad-Tempel in Assur. JC Hinrichs, 1909, (ponatis 1984 ISBN 3-7648-1805-0).
  2. ^ Walter Andrae. Die Stelenreihen in Assur. JC Hinrichs, 1913. (ponatis 1972 ISBN 3-535-00587-6).
  3. ^ Walter Andrae. Die archaischen Ischtar-Tempel in Assur. JC Hinrichs, 1922. (ponatis 1970 ISBN 3-7648-1806-9).
  4. ^ Walter Andrae. Hethitische Inschriften auf Bleistreifen aus Assur. JC Hinrichs, 1924.
  5. ^ Walter Andrae. Das wiedererstandene Assur. JC Hinrichs. (ponatis 1977 ISBN 3-406-02947-7).
  6. ^ Excavations in Iraq 1989-1990. Iraq 53 (1991): 169-182.
  7. ^ R. Dittmann. Ausgrabungen der Freien Universitat Berlin in Ashur und Kar-Tukulti-Ninurta in den Jahren 1986-1989. MDOG 122 (1990): 157-171.
  8. ^ UNESCO World Heritage in Danger 2003.
  9. ^ Mezzofiore, Gianluca; Limam, Arij (28. maj 2015). Iraq: Isis 'blows up Unesco world heritage Assyrian site of Ashur' near Tikrit. International Business Times. Pridobljeno 24. avgusta 2015.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Walter Andrae. Babylon. Die versunkene Weltstadt und ihr Ausgräber Robert Koldewey. de Gruyter, Berlin, 1952.
  • Stefan Heidemann. Al-'Aqr, das islamische Assur. Ein Beitrag zur historischen Topographie Nordmesopotamiens. V Karin Bartl, Stefan Hauser in drugi (uredniki). Berliner Beiträge zum Vorderen Orient. Seminar fur Altorientalische Philologie und Seminar für Vorderasiatische Altertumskunde der Freien Universität Berlin, Fachbereich Altertumswissenschaften. Dietrich Reimer Verlag, Berlin 1996, str. 259–285.
  • Eva Cancik-Kirschbaum. Die Assyrer. Geschichte, Gesellschaft, Kultur. C.H.Beck Wissen, München 2003. ISBN 3-406-50828-6.
  • Olaf Matthes. Zur Vorgeschichte der Ausgrabungen in Assur 1898-1903/05. MDOG Berlin 129 (1997): 9-27. ISSN 0342-118X.
  • Peter A. Miglus. Das Wohngebiet von Assur, Stratigraphie und Architektur. Berlin 1996. ISBN 3-7861-1731-4.
  • Susan L. Marchand. Down from Olympus. Archaeology and Philhellenism in Germany 1750-1970. Princeton University Press, Princeton 1996. ISBN 0-691-04393-0.
  • Conrad Preusser. Die Paläste in Assur. Gebr. Mann, Berlin 1955, 1996. ISBN 3-7861-2004-8.
  • Friedhelm Pedde. The Assur-Project. An old excavation newly analyzed. V J.M. Córdoba in drugi (urednik). Proceedings of the 5th International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, Madrid, 3.-8. april 2006. Universidad Autónoma de Madrid Ediciones, Madrid 2008, Vol. II, str. 743-752.
  • Steven Lundström. From six to seven Royal Tombs. The documentation of the Deutsche Orient-Gesellschaft excavation at Assur (1903-1914) – Possibilities and limits of its reexamination. V J.M. Córdoba in drugi (urednik). Proceedings of the 5th International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, Madrid, 3.-8. april 2006. Universidad Autónoma de Madrid Ediciones, Madrid 2008, Vol. II, str. 445-463.
  • Friedhelm Pedde. The Assur-Project: A new Analysis of the Middle- and Neo-Assyrian Graves and Tombs. V P. Matthiae – F. Pinnock – L. Nigro – N. Marchetti (Ed.). Proceedings of the 6th International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, 5.-10. maj 2008. “Sapienza” – Università di Roma. Harrassowitz, Wiesbaden 2010, Vol. 1, str. 913-923.
  • Barbara Feller. Seal Images and Social Status: Sealings on Middle Assyrian Tablets from Ashur. V P. Matthiae – F. Pinnock – L. Nigro – N. Marchetti (uredniki). Proceedings of the 6th International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, 5.-10. maj 2008, “Sapienza” – Università di Roma. Harrassowitz, Wiesbaden 2010, Vol. 1, str. 721-729.
  • Friedhelm Pedde. The Assur Project: The Middle and Neo-Assyrian Graves and Tombs. V R. Matthews – J. Curtis (urednika). Proceedings of the 7th International Congress on the Archaeology of the Ancient Near East, London 2010. Harrassowitz, Wiesbaden 2012, Vol. 1, str. 93-108.
  • Friedhelm Pedde. The Assyrian heartland. V D.T. Potts (urednik). A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Wiley-Blackwell, Chichester 2012, Vol. II, str. 851-866.