Šamši-Adad I.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Šamši-Adad I.
Išši’ak Aššur
Vladanjeokoli 1809 pr. n. št. – okoli 1776 pr. n. št.
PredhodnikErišum II.
NaslednikIšme-Dagan I.
Rojstvocca. 1860 pr. n. št.
Smrtcca. 1776 pr. n. št.
Šubat-Enlil
OtrociIšme-Dagan I.
Jašman-Adad
AkadskoŠamši-Adad I
AmorejskoŠamshi-Addu I
OčeIla-kabkabu

Šamši-Adad I. (akadsko Šamši-Adad I, amorejsko Šamši-Addu I) je bil amorejski plemenski poglavar, ki je za Staro asirsko cesarstvo osvojil večino Sirije, Anatolije in gornje Mezopotamije in od okoli 1809 pr. n. št. do okoli 1776 pr. n. št. (srednje kronologija) vladal kot asirski kralj,[1] * okoli 1860 pr. n. št., † okoli 1776 pr. n. št.

Vzpon[uredi | uredi kodo]

Šamši-Adad I. je prestol v Terki nasledil od Ila-kabkabuja (vladal okoli 1836 pr. n. št.-1833 pr. n. št.). Ila-kabkabu ja na Seznamu asirskih kraljev (SAK) omenjen kot Šamši-Adadov oče.[2] Podobno ime, ki morda ne pomeni iste osebe, je na seznamu v prvem delu SAK med »kralji, katerih očetje so znani«.[2] Šamši Adad I. asirskega prestola ni nasledil od svojega očeta, ampak kot osvajalec, ker je bil Ila-kabkabu amorejski in ne asirski kralj. Po Marijski eponimski kroniki je Ila-kabkabu okoli 1790 pr. n. št. zasedel Šuprum, potem pa je »v očetovo hišo vstopil Šamši-Adad«. Naslednje leto je nasledil očeta kot kralj Terke.[3]

Ko je Narām-Sîn Ešnunski (vladal okoli 1850-okoli 1816 pr. n. št.) napadel Ekallatum, je bil Šamši-Adad prisiljen pobegniti v Babilon in ostal v izgnanstvu do Narām-Sînove smrti okoli 1816 pr. n. št. Po vrnitvi je osvojil Ekallatum, strmoglavil kralja Erišuma II. Asirskega (vladal okoli 1815-okoli 1809 pr. n. št.), osvojil Ašur in se okoli leta 1808 pr. n. št. razglasil za prvega amorejskega kralja Asirije.[4] Svoj položaj na asirskem prestolu je poskušal legitimirati tako, da se je razglasil za potomca zgodnjega domorodnega asirskega kralja Ušpije, ki je vladal okoli 2050-okoli 2030 pr. n. št.

Kasnejše asirsko izročilo je imelo Šamši Adada I. za Amorejca, zgodnji arheologi pa so ga klub temu imeli za rojenega Asirca. Ušpija je bil na ASK predzadnji v nizu »kraljev, ki so živeli v šotorih«, vendar ni potrjen s primarnimi arheološkimi najdbami. Ušpijo je po ASK nasledil njegov sin Apiašal (okoli 2030-okoli 2027 pr. n. št.),[5] ki je opisan kot monarh iz zgodnjega asirskega obdobja.[2] Na enem od seznamov je zapisan tudi kot zadnji od »skupaj sedemnajstih kraljev, ki so prebivali v šotorih«.[2][6] Ta del seznama kaže nekaj podobnosti s seznamom predhodnikov Prve babilonske dinastije.[6]

Apiašal je na SAK tudi prvi od desetih »kraljev, katerih očetje so znani«. Zanimivo je, da so bili vladarji v tem delu seznama zapisani v obratnem zaporedju njihovega vladanja. Prvi na seznamu je Aminu, ki je vladal zadnji (okoli 2003 pr. n. št.-okoli 2000 pr. n. št.), zadnji pa Apiašal, ki je vladal prvi. Pripis »skupaj deset kraljev, ki so predniki« se pogosto tolmači, da so bili ti vladarji predniki Šamši-Adada I. Če je tolmačenje točno, je bil seznam narejen morda zato, da bi legitimirali Šamši-Adadovo oblast v mestni državi Ašur. To tolmačenje ni splošno sprejeto. Cambridge Ancient History namesto tega tolmačenja trdi, da so bili omenjeni kralji predniki kralja Sulilija (vladal okoli 2000 pr. n. št.).[7]

V mestni državi Ašur so Šamši-Adada I. naslavljali z »guverner Ašurja«. Arheološke najdbe to trditev podpirajo, saj so med izkopavanji v Ašurju odkrili mnogo opek in drugih predmetov z napisom »Šamši-Adad I., graditelj templja v Ašurju«. Na teh napisih ga naslavljajo s »kralj vesoljnega sveta« in »združitelj dežel med Tigrisom in Evfratom«. Omenjajo tudi, da mu je kralj Gornje dežele plačeval davek in da je zgradil Enlilov tempelj. Šamši-Adad je predpisal tržne cene, tako da se je za en šekel srebra lahko kupilo dva kora ječmena, petnajst min volne ali dva seaha olja.

Osvajanja[uredi | uredi kodo]

Geopolitična karta staroveškega Bližnjega vzhoda: Staroasirsko cesarstvo (svetlo rjavo), Ešnuna (svetlo modro), Jamhad (temno modro), Katna (temno rjavo), Prva babilonska dinastija (rumeno) in Tretje marijsko kraljestvo (zeleno)

Šamshi-Adad je zasedel dolgo zapuščeno mesto Šehna, danes znano kot Tell Leilan, ga pretvoril v glavno mesto Gornje Mezopotamije in ga okoli leta 1808 pr. n. št.[8] preimenovali v Šubat-Enlil – Bivališče boga Enlila[9] Kraljestvo Gornja Mezopotamija je tekmovala za oblast v Spodnji Mesopotamiji z ešnunskim kraljem Naram-Sinom (umrl 1816 pr. n. št.), njegovimi nasledniki in marijskem kraljem Jahdun-Limom.[10] Glavni cilj širjenja kraljestva je bilo mesto Mari, ki je nadziralo karavansko pot med Mezopotamijo in Anatolijo. Marijskega kralja Jahdum-Lima je njegov služabnik umoril, morda na Šamši-Adadov ukaz. Njegov naslednik Zimri-Lim je bil prisiljen na beg v Jamhad. Šamši-Adad je izkoristil priložnost in okoli 1795 pr. n. št. zasedel Mari. Najstarejšemu sinu Išme-Daganu I. je prepustil prestol v Ekallatumu, drugemu sinu Jašman-Adadu prestol v Mariju,[4] sam pa je ostal v Šubat-Enlilu. S priključitvijo Marija je ustvaril veliko cesarstvo,[1] ki je obsegalo večino Sirije in Anatolije in celo Gornjo Mezopozamijo. Cesarstvo se pogosto omenja kot Kraljestvo ali Cesarstvo Gornja Mezopotamija. Razglasil se je za »kralja vseh«. Enak naslov je uporabljal Sargon kot vladar Akadskega cesarstva (okoli 2334 pr. n. št.-okoli 2279 pr. n.št.).

Ešnunski kralj Daduša (vladal okoli 1800 pr. n. št.–1779 pr. n. št.) je okoli leta 1781 pr. n. št. sklenil zavezništvo s Šamši-Adadom I., da bi osvojil ozemlje med rekama Zab. Vojni pohod njune združene vojske je dokumentiran na steli zmage in pravi, da je Daduša ozemlje prepustil Šamši-Adadu I. Slednji se je kasneje obrnil proti Daduši in napadel njegova mesta, med njimi tudi Šaduppum in Nerebtum. Svoje zmage je ovekovečil na steli na obali Sredozemskega morja. Njegov pohod je bil verjetno kratek in ne osvajalski. Vse njegove vojaške operacije so bile natančno načrtovane. Njegova vojska je obvladovala vse klasične metode vojskovanja in obleganja, tudi oblegovalnega ovna.

Družina[uredi | uredi kodo]

Šamši-Adad I. je imel dva sinova. Starejši sin in njegov naslednik Išme-Dagan I. je bil sposoben vladar, mlajši sin Jašman-Adad pa je bil bolj šibkega značaja. Očetovo razočaranje nad njim je razvidno iz njegovih očitkov:

Ali si otrok ali mož? Ali nimaš brade na svoji bradi?

in

Medtem ko tvoj brat zmaguje, ti tam doli poležavaš med ženskami.

Iz Šamši-Adadovih pisem je razvidno, da je trdno nadziral njuna dejanja. Organiziral je Jašman-Adadovo politično poroko z Beltum, princeso iz zavezniške Katne. Ker je Jašman-Adad že imel vodilno ženo, je Beltum postavil v njej podrejen položaj. Šamši-Adad tega ni dovolil in je prisilil sina, da je postavil Beltum na vodilni položaj.[4]

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Politična karta Bližnjega vzhoda po Hamurabijevih osvajanjih okoli leta 1750 pr. n. št.: Jamhad (temno modra) in Katna (temno rjava), babilonska Prva dinastija (zelene)

Šamši-Adad I. je bil odličen organizator in v svojih rokah držal vse ključne državne zadeve, od visoke politike do imenovanja uradnikov in preskrbe z živili. V rivalska mesta je pogosto pošiljal svoje vohune in na osvojenih ozemljih dovolil nekaj samouprave. V Ninivah je na državne stroške obnovil Ištarin tempelj. Lokalni vladarji v Katari so obdžali svoj položaj, vendar kot njegovi vazali. V celi Gornji Metopotamiji je uvedel eponimski sistem datiranja, v katerem je vsako leto dobilo ime po limmuju – dvornem uradniku ki je predsedoval novoletnemu praznovanju v prestolnici.[4]

Propad[uredi | uredi kodo]

Šamši-Adad I. je celo življenje utrjeval svoje cesarstvo, na stara leta pa je postalo ranljivo. Napadati sta ga začela močna soseda Jamhad in Ešnuna. Po njegovi smrti je Ešnuna zasedla mesta okoli Ašurja.[4] Ko se je razširila novica o njegovi smrti, so vsi njegovi stari rivali poskušali vreči s prestola njegovega sina Jašman-Adada. Zimri-Lim (vladal okoli 1775 pr. n. št.–okoli 1761 pr. n. št.) ga je kmalu izgnal iz Marija, ostanek ozemlja pa je med Išme-Daganovo in Mut-Aškurjevo vladavino (okoli 1730 pr. n. št.-okoli 1720 pr. n. št.) osvojil babilonski kralj Hamurabi (okoli 1810 pr. n. št.-okoli 1750 pr. n. št.).

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Shaika Haya Ali Al Khalifa, Michael Rice (1986): Bahrain through the Ages, KPI, ISBN 0-7103-0112-X.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Jean-Jacques Glassner (2004): Mesopotamian Chronicles, Society of Biblical Literature, str. 137. ISBN 1589830903.
  3. Glassner 2004, str. 163.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Marc Van De Mieroop (2004): A History of the Ancient Near East ca. 3000-323 BC (2nd ed.), Blackwell Publishing, str. 107. ISBN 9781405149112.
  5. Georges Roux (27. avgust 1992): Ancient Iraq, Penguin Books Limited, ISBN 978-0140125238.
  6. 6,0 6,1 Bruno Meissner (1990): Reallexikon der Assyriologie 6, Berlin: Walter de Gruyter, str. 103. ISBN 3110100517.
  7. Hildegard Levy: Assyria c. 2600-1816 BC, Cambridge Ancient History, Volume 1, Part 2: Early History of the Middle East, 729-770, str. 745-746.
  8. Harvey Weiss in drugi: The genesis and collapse of Third Millennium north Mesopotamian Civilization, Science 291 (1993): 995-1088.
  9. Harvey Weiss: Tell Leilan and Shubat Enlil, Mari, Annales de Recherches Interdisciplinaires, vol. 4, 1985, str. 269-292.
  10. Mark W. Chavalas (2006): The Ancient Near East: Historical Sources in Translation, Blackwell Publishing Ltd., str. 95. ISBN 0-631-23581-7.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • OBO (Orbis Biblicus et Orientalis) 160/4
  • Nelson, Glueck (1959). Rivers in the Desert. HUC.
  • McNeil, William H.; Jean W. Sedlar (1962). The Ancient Near East. OUP.
  • George, Andrew (2000). The Epic of Gillgamesh. Penguin. No14-044721-0.
  • Pritchard, James B. (1968). The Ancient Near East. OUP. ISBN 0-691-03532-6.
  • Al Khalifa, Shaika Haya Ali; Michael Rice (1986). Bahrain through the Ages. KPI. ISBN 0-7103-0112-X.
  • Nayeem, Muhammed Abdul (1990). Prehistory and Protohistory of the Arabian Peninsula. Hyderabad.
  • Roaf, Michael (1990). Cultural Atlas of Mesopotamia and the Ancient Near East. Equinox. ISBN 0-8160-2218-6.
  • Awde, Nicholas; Putros Samano (1986). The Arabic Alphabet. Billing & Sons Ltd. ISBN 0-86356-035-0.
  • Herm, Gerard (1975). The Phoenicians. William Morrow & Co. Inc. ISBN 0-688-02908-6.
  • Pedersén, Olof (1998). Archives and Libraries in the Ancient Near East: 1500-300 B.C. Bethesda, Maryland: CDL Press.
  • Shiloh, Y. (1980). "The Population of Iron Age Palestine in the Light of a Sample Analysis of Urban Plans, Areas and Population Density". Bulletin of the American Schools of Oriental Research (239): 25–35.
  • Van De Mieroop, Marc (2004). A History of the Ancient Near East ca 3000-323 BC (2nd izd.). Malden: Blackwell Publishing. str. 89, 99, 104, 106–11. ISBN 9781405149112.
  • Chavalas, Mark W. (2006). The Ancient Near East: Historical Sources in Translation. Malden: Blackwell Publishing. str. 93, 95–6, 103, 116, 102–3, 115–6, 118–20, 370. ISBN 0631235817.
Šamši-Adad I.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Erišum II.
Asirski kralj
okoli 1809 pr. n. št.-okoli 1781 pr. n. št.
Naslednik: 
Išme-Dagan I.