Bunene

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Bunene (klinopisno dḪAR, fonetično dbu-ne-ne) je bil mezopotamsko božanstvo, vezir (sukkul) in voznik sončnega boga Šamaša, katerega je vsak dan vozil od vzhodnega obzorja ob jutranji zori do vrat v nebesa na zahodu ob večernem mraku.[1] Tako kot njegov gospodar Šamaš je imel tudi Bunene svoje svetišče é.kur.ra ali "Hiša gora" v Siparju, sedanjem Abu Habbahu, ki ga je obnovil Nabonid, zadnji kralj Novobabilonskega cesarstva.[2] Spadal je tudi v panteone Uruka in Larse, kjer so častili njegovega gospodarja.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zdi se, da je bil Bunene sprva manjše sončno božanstvo, in bil kasneje kot Šamašev spremljevalec vključen v Šamašev kult.[4] V tej vlogi se je prvič pojavil v starobabilonskem obdobju v akadski molitvi, ki poveličuje Šamaša, in v napisu marijskega kralja Jahdun-Lima.[5] V darilni listini kasitskega kralja Marduk-apla-iddine II. na Munnabittujevem kudurruju, s katero je Munnabittuju podaril 750 oralov zemlje, je na seznamu Ajinih božjih zaščitnikov omenjen tudi Bunene. Do pozne bronaste dobe je nastopal kot priprošnjik pri obredih in prerokbah, usmerjenih k Šamašu. Na Tablici boga sonca kralja Nabu-apla-iddina (okoli 850 pr. n. št.) je Bunene prikazan kot darovalec oblačil in hrane, podarjene bogu Šamašu. Zgleda, da je s Šamašem in njegovo ženo Ajo tvoril sveto trojico.[6] V poznejšem novobabilonskem obdobju so ga častili v okolici Siparja. Nabopolasar in Nebukadnezar II. sta ga običajno uvrščala na peto mesto v babilonskem panteonu.[7]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Jeremy Black; Graham Cunningham; Eleanor Robson; Gábor Zólyomi (2006). The Literature of Ancient Sumer. Oxford University Press. str. 126.
  2. A.R. George (1993). House Most High: The Temples of Ancient Mesopotamia. Eisenbrauns. str. 118.
  3. Paul-Alain Beaulieu (2003). The Pantheon of Uruk During the Neo-Babylonian Period. Brill. str. 371.
  4. A. Leo Oppenheim (1969). "Babylonian and Assyrian Historical Texts". V James B. Pritchard (ur.). Ancient Near Eastern Texts Relating to the Old Testament (ANET) 3rd Edition with Supplement. Princeton University Press. str. 557.
  5. Jennie Myers (2002). The Sippar Pantheon: A Diachronic Study (Harvard thesis). unpublished. str. 78–79.
  6. Christopher E. Woods (2004). "The Sun-God Tablet of Nabû-apla-iddina Revisited". Journal of Cuneiform Studies. 37: 43.
  7. Ira Spar, Michael Jursa (2014). Cuneiform Texts in the Metropolitan Museum of Art: Volume IV: The Ebabbar Temple Archive. Metropolitan Museum of Art. str. 76–83.