Esagila

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 32°32′2″N 44°25′17″E / 32.53389°N 44.42139°E / 32.53389; 44.42139

Babilonski glinasti zidak iz 6. stoletja pr. n. št. z napisom: Nebukadnezar podpira Esagilo in tempelj A-Zida (Borsipa). Najstarejši sin Nabopolazarja, kralja Babilonije; Hechtov muzej, Haifa, Izrael

Ésagila (sumersko 𒂍𒊕𒅍𒆷 É-SAǦ-ÍL.LA, tempelj z veličastnim vrhom)[1] je bil tempelj, posvečen bogu Marduku, zaščitniku Babilona. Tempelj stoji južno od zigurata Etemenanki.

V templju je bila kultna podoba Marduka, obdana s kultnimi podobami mest, ki so od 18. stoletja pr. n. št. padla pod babilonsko oblast. V templju je bilo tudi majhno jezero, katero so svečeniki imenovali Abzu. Predstavljalo je Mardukovega očeta in boga voda Enkija. Enki je prebival v Abzuju, ki je bi vir vseh sladkih voda.

Kompleks Esagila, kateremu je dal končno podobo Nebukadnezar II. (604–562 pr. n. št.), je bil središče Babilona. Obsegal je veliko dvorišče (približno 40×70 m), manjše dvorišče (približno 25×40 m) in osrednje svetišče, sestavljeno iz predsobe in notranjega svetišča s kipoma Marduka in njegove žene Sarpanit.

Po Herodotu je Kserkses po osvojitvi Babilonije leta 483 pr. n. št. iz Esagile odstranil kipe, oskrunil svetišče in oplenil mesto. Aleksander Veliki je ukazal obnovo svetišča. Tempelj se je kot ena od zadnjih trdnjav babilonske kulture, v katero je, med drugim, spadala babilonska kniževnost, pisana s klinopisom, vzdrževal celo 2. stoletje pr. n. št. Med partsko vladavino so prebivalci postopoma zapustili mesto in tempelj je v 1. stoletju pr. n. št. začel propadati.

Esagilo je pod ogromnim kupom razvalin odkril nemški arheolog Robert Koldewey novembra 1900. Resne raziskave najdišča so se začele leta 1910. Visoke vode so zabrisale napise na večini na soncu sušenih zidakov in druga najstarejša gradiva. Večina najdb je iz novobabilonskega in kasnejših obdobij. Podatki z Esagilske tablice,[2] ki je prepis besedila iz leta 229 pr. n. št., v vrsticah 1-15 opisujejo Esagilo preden je prešel na zigurat Etemenaki, kar je olajšalo rekonstrukcijo templja. Tablica, ki jo je leta 1872 opisal angleški asirolog George Smith, se je za nekaj časa izgubila v zasebnih rokah, potem pa se je našla in začela prevajati.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ W. F. Albright. Das Hauptheiligtum des Marduk in Babylon: Esagila und Etemenanki. American Journal of Archaeology 48 (3, julij 1944): 305f.
  2. ^ Schmid jo imenuje Anubelshunska tablica. Hansjörg Schmid. Der Tempelturm Etemenanki in Babylon 1995.
  3. ^ A.R. George. Babylonian Topographical Texts (Louvain) 1992, str. 418.

Zunanji povezavi[uredi | uredi kodo]