Hermopolis

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hermopolis
AshmuneinBasilica.jpg
Hermopolis
Hermopolis is located in Egipt
Hermopolis
Geografska lokacija: Egipt
Lokacija El Ašmunein, Governorat Minya,
Egipt Egipt
Regija Gornji Egipt
Koordinati 27°46′53″N 30°48′14″E / 27.78139°N 30.80389°E / 27.78139; 30.80389
Tip naselje
Druge informacije
Stanje v ruševinah

Hermopolis[1] (egipčansko ḫmnw χaˈmaːnaw Hemenu, koptsko Ϣⲙⲟⲩⲛ Šmun, starogrško Ἑρμοῦ πόλις Hermoû pólis ali Ἑρμοῦ πόλις μεγάλη Hermoû pólis megálẽ, slovensko Hermesovo mesto ali Veliko Hermesovo mesto[2]) je bilo veliko staroveško mesto na meji med Gornjim in Spodnjim Egiptom.

V Starem egipčanskem kraljestvu je bil upravno središče province (nom), v rimskem in zgodnjekrščanskem obdobju pa se je razvil v eno najpomembnejših mest rimskega Egipta. Po muslimanski osvojitvi Egipta je bilo mesto zapuščeno, ostalo pa je naslovna škofija latinske katoliške in pravoslavne koptske cerkve.

Ostanki mesta so blizu sodobnega mesta Mallawi[3] v egiptovski provinci Minya.

Ime[uredi | uredi kodo]

Hemenu (Ḫmnw)[4] v egipčanščini pomeni "Osem mest". Ime je dobilo po ogdoadi, skupini osmih prvobitnih božanstev, ki so imela v mestu svoje glavno kultno središče. Ime mesta se je ohranilo v koptski obliki Šmun, iz katerega izhaja ime sodobnega mesta Ašmunein (arabsko الأشمونين‎).[3]

V stari grščini se je mesto imenovalo Hermesovo mesto. Hermesovo zato, ker so Grki Hermesa enačili z egipčanskim bogom magije, zdravilstva in modrosti in pokroviteljem pisarjev Totom, ki je imel kultno središče v Hemenu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Obelisk Nektaneba II. in črnega glenovca, ki je stal verjetno na vratih v Totov tempelj; Britanski muzej, London.

Hemenu je bil glavno mesto Zajčjega noma (15. nom Gornjega Egipta) na meji med Gornjim in Spodnjim Egiptom. Tebansko ozemlje je takrat segalo mnogo bolj proti severu kot v kasnejših obdobjih. Kot mejno mesto je bil Hemenu zelo obiskovano in rzakošno mesto, na drugem mestu za Tebami. Malo južno od mesta je stala utrdba, v kateri so prevozniki po Nilu plačevali takse.[5] Za mestno pokopališče so služile jame Beni Hasan pri Antinopolisu na nasprotnem bregu Nila, ker so bile zaradi hribov v zaledju mesta bolj dostopne od hribov samih.

Hermopolis je postal pomembno mesto v rimski Prvi tebanski provinci in škofiji Egipt.

Glavni egipčanski božanstvi, ki sta se častili v mestu, sta bila Set (Tifon) in Tot. Seta so upodabljali kot nilskega konja, na katerem je sedel sokol v boju s kačo.[6] Upodabljali so ga kot ibisa.

Ostanki mesta[uredi | uredi kodo]

Predmeti iz grobnice nomarha Džehutjnakta (10A) iz obdobja Srednjega egipčanskega kraljestva

Hermopolis je dokaj dobro prestal pogoste vojne v faraonskem in rimskem obdobju, velike spremembe pa je doživel pod islamskimi vladarji. Apnenec iz njegovih zgradb so uporabili za žganje apna ali ga kot gradivo odpeljali iz mesta. Ohranjeni Oksirinški papirus iz 3. stoletja n. št. pravi, da so v mestu stale tudi sedemnatstropne zgradbe.[7] Veliko podatkov o mestu iz 2. do 4. stoletja po hidžri je tudi v zbirki papirusov Knjižnice Johna Rylandsa v Manchesterju.[8]

Zgradbe[uredi | uredi kodo]

Najbolj impozanten kip na portiku templja v Hermopolisu je bil kip boga Tota z glavo ibisa in spremljajočimi emblemi. Ne njem je bil napis "Gospodar Ešmoona". Portik je bil iz faraonskega obdobja, vandar so ga kasneje dogradili grški vladarji Egipta. Edini ostenek templja je pilon z dvema kolonadama po šest stebrov. Stebri so bili pobarvani v več rumeno-rdeče-modrih pasovih. Baze stebrov imajo obliko spodnjih lotosovih listov. Visoki so približno 12 m in imajo na višini približno meter in pol od tal obseg približno 8,5 m. Proti vhu se ožijo. Največja razdalja med kolonama je približno 5 m, med stebri pa približno 4 m.

Muzej[uredi | uredi kodo]

Na arheološkem najdišču je majhem muzej na prostem, v katerem sta masivna kipa Tota kot pavijana, ki časti sonce, in nekaj izklesanih gradbenih blokov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Amijan Marcelin, II 16-
  2. Stephanus of Byzantium s.v. Ἑρμοῦ πόλις; Ptolemy IV 5. § 60. Antonine Itinerary str. 154f.
  3. 3,0 3,1 Mussies v Matthieu Sybrand Huibert, Gerard Heerma van Voss, ur. (1982). Studies in Egyptian Religion: Dedicated to Professor Jan Zandee. str. 92.
  4. Ian Shaw; Paul Nicholson. The Dictionary of Ancient Egypt. British Museum Press. 1995. str. 125.
  5. Strabon xvii. str. 813.
  6. Plutarh. Is. et Osir. str. 371, D.
  7. Papyrus Oxyrhynchus 2719. V Katja Lembke; Cäcilia Fluck; Günter Vittmann. Ägyptens späte Blüte. Die Römer am Nil. Mainz 2004. str. 29. ISBN 3-8053-3276-9.
  8. Margoliouth, D.S. (1933). Catalogue of Arabic Papyri in the John Rylands Library, Manchester. Manchester: the John Rylands Library.