Judeja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bližnji vzhod v 1. stoletju

Judeja (hebrejsko יהודה [standardno hebrejsko Yəhuda, tiberijsko Yəhûḏāh], grško Ἰουδαία [Ioudaía], latinsko Ivdæa, arabsko يهودية‎ [Yahudia]) je svetopisemsko, rimsko in sodobno ime goratega južnega dela Zemlje Izraela ( ארץ ישראל [Eretz Yisrael]). Pokrajina je od leta 1948 znana tudi kot Zahodni breg (Jordanskega kraljestva).[1][2]

Ime izvira iz novobabilonskega in perzijskega imena Yehud, s katerim so poimenovali svetopisemsko pleme Juda (Yehudah) in njihovo Kraljestvo Juda, ki je po podatkih v Judovski enciklopediji obstajajo od leta 934 do 586 pr. n. št..[3] Pokrajina se je med babilonsko, perzijsko, helenistično in rimsko okupacijo imenovala Babilonska, Perzijska, Hasmonejska, Herodska oziroma Rimska Judeja. Po neuspeli Bar Kohbovi vstaji je zmagoviti cesar Hadrijan leta 135 regijo preimenoval in združil z rimsko provinco Sirijo v provinco Sirijo Palestino. Izraz Judeja kot geografski pojem je v 20. stoletju oživila izraelska vlada kot del imena upravne enote Judeja in Samarija, ki se običajno imenuje Zahodni breg.[4]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime Judea je grška in rimska adaptacija imena pokrajine, ki je prvotno obsegala ozemlje plemena Izraelitov in kasneje ozemlje starodavnega Kraljestva Juda. Prvi znani zapis imena Juda je na Nimrudski ploščici K.3751 približno iz leta 733 pr. n. št., ki je v asirskem klinopisu zapisano kot Jaudaja ali KUR.ia-U-da-aa).

Ime Judeja se je včasih uporabljalo za celo regijo, vključno z deli na levem bregu reke Jordan.[5] Leta 200 je Sekst Julij Afričan, ki se je skliceval na Evzebija Cezarejskega,[6] zapisal, da je »Nazara (Nazaret) vas v Judeji«.

Jordanci imenujejo ozemlje Judeje in Samarije ad-difa’a al-gharbiya, kar pomeni Zahodni breg.[7] Izraelci jo imenujejo Yehuda, ker je že od leta 1967 pod njihovo okupacijo.[8]

Zgodovinske meje[uredi | uredi kodo]

Judejsko hribovje

Klasični rimski zgodovinar judovskega porekla Jožef Flavij piše:

V Samariji in Judeji je vas Anuat, ki se imenuje tudi Borceos, in je hkrati severna meja Judeje. Južna meja Judeje, če se meri po dolžini, so vasi na meji z Arabijo. Tamkajšnji Judje jo imenujejo Jordanija. Če se jo meri po širini, se razteza od reke Jordan do Jope. Mesto Jeruzalem se nahaja v samem središču. Tisti, ki imajo dovolj modrosti, ga imenujejo Popek dežele. Judeja nikakor ni prikrajšana za užitke, ki priajajo iz morja, saj njeni obmorski kraji segajo do Ptolemaje. Razdeljena je bila na enajst delov, od katerih je bil najpomembnejši kraljevsko mesto Jeruzalem, ki je imelo kot glava na telesu oblast nad vsemi sosednjimi pokrajinami. Ker so bila vsa druga mesta podrejena Jeruzalemu, je mesto vladalo več njihovim toparhijam. Drugo od teh mest je bila Gofna, za njo Akrabata, za njima pa Tamna, Lida, Emavs, Pela, Idumeja, Engadi, Herodij in Jeriho, potem pa še Jamnija in Jopa. V Judejo so spadale tudi pokrajine Gamala, Golan, Bataneja in Ladžat, ki so bile tudi del Agripovega kraljestva. Slednje se je začelo na Libanonskem gorovju in izviru Jordana in segalo po širini do Galilejskega jezera, po dolžini pa od vasi Arfa do Julije. Njeni prebivalci so bili mešanica Judov in Sircev. In tako sem na kratko, kolikor se je dalo, opisal pokrajino Judejo in tiste, ki ležijo okoli nje.[9]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Sredozemski hrast in palestinske pistacije v dolini Elah v jugozahodni Judeji

Judeja je gorata in delno puščavska pokrajina. Je zelo razgibana, saj najvišji vrhovi na jugu gorovja Hebron 30 km južno od Jeruzalema dosežejo nadmorsko višino 1020 m, in se proti vzhodu spustijo do 400 m pod morsko gladino. Zelo različna je tudi količina padavin. Na zahodnih gričih dosežejo 400-500 mm letno in se v osrednji Judeji zahodno od Jeruzalema povečajo na 600 mm. Vzhodno od Jeruzalema padejo nazaj na 400 mm in na skrajnem vzhodu v Judejski puščavi na samo 100 mm letno. Podnebje je zato na zahodu sredozemsko, v osrednjem delu stepsko, na vzhodu pa puščavsko.

Večja naselja so Jeruzalem, Betlehem, Kuljati Etzion, Jeriho in Hebron.[10]

Geografsko je razdeljena na več regij: hribovje Hebron, Jeruzalemsko sedlo, hribovje Bethel in Judejsko puščavo vzhodno od Jeruzalema, ki se v več stopnjah spusti proti Mrtvemu morju. Hribi imajo značilno antiklinalno obliko in so bili nekoč gozdnati. V Svetem pismu piše, da so se na njih ukvarjali s kmetijstvom in ovčerejo. Drobnico še vedno pasejo nomadski pastirji, ki se pozimi zadržujejo v nižinah in se nato pomikajo proti vrhovom. Na pobočjih so še vedno vidne več stoletij stare podzidane terase. Obsežen del judejskega podeželja so po neuspelih judovskih uporih opustošili Rimljani.[11]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Južni Levant okrog leta 830 pr. n. št.
  Judejsko kraljestvo

Zgodnja železna doba[uredi | uredi kodo]

Južni Levant je okoli leta 1020 pr. n. št. prišel pod oblast Izraelskega kraljestva in njegovih naslednikov, severni pa pod oblast Judejskega kraljestva. Severno kraljestvo je leta 720 pr. n. št. osvojilo Novoasirsko cesarstvo. Judejsko kraljestvo je ostalo uradno neodvisno, vendar je moralo po letu 715 pr. n. št. in celo prvo polovico 7. stoletja pr. n. št. Asircem plačevati davek. Med propadanjem Asirskega cesarstva po letu 640 pr. n. št. je ponovno postalo neodvisno, vendar je že leta 609 pr. n. št. ponovno prišlo pod tujo oblast in je moralo plačevati davke najprej Egipčanom in od leta 601 do 586 pr. n. št. Babiloncem. Leta 586 pr. n. št. so kraljestvo dokončno osvojili Babilonci.

Judeja je bila središče dogajanj v več pripovedih v Tori, ki pravi, da so bili patriarhi Abraham, Izak in Jakob pokopani v grobnici patriarhov v Hebronu.

Perzijsko in helenistično obdobje[uredi | uredi kodo]

Babilonsko cesarstvo je leta 539 pr. n. št. osvojil perzijski vladar Kir Veliki.[12] Judeja je ostala pod perzijsko oblastjo do prihoda Aleksandra Velikega leta 539 pr. n. št.. Po njegovi smrti je pripadla helenističnemu Selevkidskemu cesarstvu. Po uporu Jude Makabejca se je osamosvojila pod hasmonejskimi kralji, ki so ji vladali več kot sto let.[13]

Rimska zasedba[uredi | uredi kodo]

Judejo so v 1. stoletju pr. n. št. zasedli Rimljani in je izgubila svojo neodvisnost. Sprva je bila od Rima odvisno kraljestvo, potem pa rimska provinca.

Rimljani so se ponovno vmešali v dogajanja v Judeji proti koncu tretje mitridatske vojne leta 63 pr. n. št., ko je prokonzul Pompej Veliki poskusil zavarovati rimsko zaledje. Kraljica Saloma Aleksandra je malo pred tem umrla in med njenima sinovoma Hirkanom II. in Aristobulom II. je izbruhnila državljanska vojna, v kateri je zmagal Aristobul. Pompeju je bil ljubši Hirkan, ker je bil šibkejši in zato bolj zanesljiv rimski zaveznik, zato je Aristobula po vdaji negove vojske odstavil in odpeljal v Rim in na njegovo mesto postavil Hirkana. Leta 40 pr. n. št. se je Aristobulov sin Antigon II. Matatija s podporo Partov razglasil za kralja in visokega svečenika,[14] aretiral in pohabil Hirkana in mu za vedno odvzel svečeništvo. Kmalu po prevzemu oblasti se je uprl Rimljanom, ki so ga leta 37 pr. n. št. porazili in ubili.

Politična oblast v Judeji je prešla na Herodovo rodbino, ki je vladala pod rimsko nadoblastjo. Leta 6 n. št. je pokrajina prešla pod neposredno rimsko oblast kot južni del province Judeje. Judovsko prebivalstvo se je leta 66 uprlo, kar je imelo za posledico uničenje Jeruzalema leta 70 in poboja in zasužnjenja velikega dela prebivalstva.[15]

Bar Kohbova vstaja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bar Kohbova vstaja.

Leta 132 se je judovsko prebivalstvo ponovno uprlo pod vodstvom Simona Bar Kohba in ustanovilo zadnje izraelsko kraljestvo. Po treh letih vojne so Rimljanji z velikimi človeškimi izgubami in stroški dokončno porazili Jude.

Rimski cesar Hadrijan se je po vojni odločil, da bo za vedno izbrisal identiteto Izraela in Judeje in je pokrajino, ki se je do takrat imenovala Rimska Judeja, preimenoval v Palestinsko Sirijo.[16] Istočasno je Jeruzalem preimenoval v Aelio Capitolino. Rimljani so mnogo Judov pobili, še več pa so jih prodali v suženjstvo. Veliko se jih je tudi izselilo, vendar niso nikoli povsem zapustili Judeje in so tam ostali pomembna, včasih tudi preganjana manjšina.[17]

Časovnica[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Mark A. Tessler, A History of the Israeli-Palestinian Conflict, Google Books. Pridobljeno dne 31. decembra 2012.
  2. ^ Middle East, The New York Times.
  3. ^ Judah, Kingdom of, Jewish Encyclopedia. Pridobljeno dne 10. aprila 2014.
  4. ^ Neil Caplan (19. september 2011), The Israel-Palestine Conflict: Contested Histories, John Wiley & Sons. str. 8, ISBN 978-1405175395.
  5. ^ J.S. Riggs (1894), Studies in Palestinian Geography, Auburn Theological Seminary, JSTOR The Biblical World.
  6. ^ Evzebij, Cerkvena zgodovina, 1.7.14.
  7. ^ This Side of the River Jordan; On Language, Philologos, 22. september 2010.
  8. ^ Judaea, Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 31. decembra 2012.
  9. ^ Ancient History Sourcebook: Josephus (37 – after 93 CE): Galilee, Samaria, and Judea in the First Century CE, Fordham.edu. Pridobljeno dne 31. 12. 2012.
  10. ^ Picturesque Palestine I: Jerusalem, Judah, Ephraim, Lifeintheholyland.com. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  11. ^ Unlikely A Tale of Two Conquests: The Unlikely Numismatic Association Between the Fall of New France (AD 1760) and the Fall of Judaea (AD 70), Ansmagazine.com. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  12. ^ The Persians, Jewish Virtual Library. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  13. ^ The Hasmonean Dynasty, Jewish Virtual Library. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  14. ^ Hicarnus II, International Standard Bible Encyclopedia: E-J. Pridobljeno dne 11. septembra 2014.
  15. ^ Roman Rule, Jewish Virtual Library. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  16. ^ The Name Palestine, Jewish Virtual Library. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.
  17. ^ Shimon Bar-Kokhba, Jewish Virtual Library. Pridobljeno dne 10. septembra 2014.