Simon Bar Kohba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Simon Bar Kohba
Portret
Rojstvo
Smrt 135[1]
Betar[d]
Poklic član odporniškega gibanja

Simon Bar Kohba (hebrejsko שמעון בר כוכבא‎) je bil vodja judovske vstaje proti Rimskemu imperiju leta 132-135 in ustanovitelj neodvisne judovske države, v kateri je do njenega uničenja vladal kot nasi (knez),[2] * ni znano, † 135.

Ime[uredi | uredi kodo]

Dokumenti, ki so jih odkrili v sodobnem času, kažejo, da je bilo njegovo prvotno ime Simon Ben Kosiba (hebrejsko שמעון בן כוסבא).[3] Priimek Bar Kohba, ki v aramejščini pomeni »sin zvezde«, je dobil kasneje. Kasnejši priimek izhaja iz ene od zadnjih Bileámovih prerokb, ki pravi: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela, strl bo senca Moábcev in lobanjo vsem Setovim sinovom«.[4] Po neuspelem uporu so v rabinskih spisih njegov priimek spremenili v Bar Koziba (hebrejsko בר כוזיבא), ki pomeni »sin razočaranja«.

Bar Kohbova vstaja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Bar Kohbova vstaja.
Bar Kohbov srebrni šekel (tetradrahma); na prednji strani je upodobljen jeruzalemski tempelj z vzhajajočo zvezdo in napisom »Simon«, na zadnji pa palmin list (lulav) in napis »za svobodo Jeruzalema«
Bar Kohbov srebrni zuz (denarij); na prednji strani sta trobenti, obdani z napisom »za svobodo Jeruzalema«, na zadnji pa lira in napis »drugo leto svobode Izraela«

Prebivalstvo Judeje je kljub opustošenju, ki so ga Rimljani povzročili med prvo judovsko-rimsko vojno (66-73), po vrsti zakonov, ki so jih sprejeli rimski cesarji,[5] zbralo dovolj volje in moči za nov upor. Upor se je začel med upravo guvernerja Kvinta Tineja Rufa in cesar Hadrijan je takoj poslal vojsko, da bi upor zatrla. Bar Kohba je kot vodja upora kaznoval vse Jude, ki se niso hoteli pridružiti uporu.[6] Po dveh in pol letih so Rimljani upor zatrli. Hadrijan je po uporu Judom prepovedal vstop v Jeruzalem in na njegovem mestu začel graditi novo rimsko mesto Aelia Capitolina.

Uporniki so med vojno ustanovili svojo neodvisno državo, ki je trajala tri leta. Za mnoge Jude je razvoj dogodkov pomenil napoved dolgo pričakovane mesijanske dobe. Navdušenje je bilo kratkotrajno, saj so po kratkem obdobju slave upor zlomile rimske legije.

Rimljani so se v primerjavi s prvo judovsko-rimsko vojno na začetku upora slabo odrezali v bojih z enotno judovsko vojsko. Jožef Flavij piše, da so se v prvi vojni tri tedne potem, ko so Rimljani prebili jeruzalemsko obzidje in začeli prodirati proti središču mesta, za nadzor nad Tempeljskim gričem z njim vojskovale tri ločene judovske vojske. Rimljani so zaradi premoči, politike požgane zemlje in velikega števila žrtev demoralizirali judovsko prebivalstvo in zlomili njihovo voljo po nadaljevanju vojne.

Bar Kohba se je umaknil v trdnjavo Betar, katero so Rimljani po več let trajajočem obleganju osvojili. Bar Kohba je med obleganjem konec leta 135 umrl. Rimljani so po osvojitvi trdnjave pobili vse branilce, razen mladeniča Simeona Ben Gamliela.[7] Rabin Johanan pravi,[8] da so v Betarju našli možgane tristo otrok skupaj s tristo košarami ostankov filakterij. Vsaka košara je merila tri mernike (približno 28 L). Raban (Simon) Gamliel pravi, da je bilo v Betarju petsto šol in da je bilo v najmanjši najmanj tristo otrok. Kasij Dion trdi, da je bilo med vojno po celi državi ubitih 580.000 Judov. Do tal je bilo prušenih 50 utrjenih mest in 985 vasi, števila od lakote, bolezni in ognja umrlih prebivalcev pa ni bilo mogoče ugotoviti.[9] Kako velike so bile rimske izgube zgovorno pove podatek, da se Hadrijanu ni zdelo primerno, da bi svoje poročanje v senatu začel z običajnim pozdravom »Če ste vi in vaši otroci dobro, je vse dobro, kajti jaz in vojska smo pri dobrem zdravju«.[10]

Hadrijan je po vojni Judejo, Galilejo in Samarijo združil v novo provinco Palestinsko Sirijo, kar se običajno razlaga kot poskus dokončne pozabe Judeje.[11]

V zadnjih nekaj desetletjih so v Jami pisem nad Mrtvim morjem odkrili nekaj zbirk pisem, ki osvetljujejo dogajanja med Bar Kohbovo vstajo. Med njimi so morda tudi Bar Kohbova.[12][13] Pisma so razstavljana v Izraelskem muzeju.[14]

Po mnenju izraelskega arheologa Yigaeal Yadina je Bar Kohba poskušal kot del svoje mesijanske ideologije oživiti hebrejščino in jo uveljaviti kot uradni jezik Judov.[15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Record #118637789 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Palestinski Talmud, Taanit 4:5 (24a) in Midrash Rabba 2:5.
  3. ^ Zapisi, ki so jih leta 1951 in kasneje odkrili v jamah ob Mrtvem morju, kažejo, da je bil njegov pravi priimek Ben Kosba, kar pomeni »sin Kosbe« ali »mož iz Kosbe«.
  4. ^ Četrta Mojzesova knjiga (Numeri) 24, 17, Biblija.net. Pridobljeno dne 11. septembra 2014.
  5. ^ Cesar Hadrijan je prepovedal obrezovanje, Historia Augusta, Hadrian 14.2, drugi cesarji pa so Judom prepovedali imenovanje svojih sodnikov, ki bi razsojali o odškodninah in kaznih, Babilonski Talmud, Avodah Zarah 8b in Sanhedrin 14a.
  6. ^ Hieronimova kronika, Hadrian; Yigael Yadin, Bar-Kokhba, Random House New York 1971, str. 258.
  7. ^ Palestinski Talmud, Taanit 4:5 (24a-b).
  8. ^ Midrash Rabba 2:5.
  9. ^ Kasij Dion, Rimska zgodovina, povzetek knjige LXIX, 14:1-2, str. 447-451 v Loeb Classical Series.
  10. ^ E.M. Blaiklock, The Archaeology of the New Testament, Zondervan Publishing House, Grand Rapids MI, str. 186.
  11. ^ Moshe Sharon (1998), Eager to obliterate the name of the rebellious Judaea, str. 4.
  12. ^ Diggers, Time magazine, 5. maj 1961. Pridobljeno dne 7. avgusta 2011.
  13. ^ Texts on Bar Kochba: Bar Kochba's letters, Livius.org. Pridobljeno dne 7. avgusta 2011.
  14. ^ Bar Kokhba, Izraelski muzej, Jeruzalem. Pridobljeno dne 7. avgusta 2011.
  15. ^ Sigalit Ben-Zion, A Roadmap to the Heavens: An Anthropological Study of Hegemony among Priests, Sages, and Laymen, Judaism and Jewish Life, str. 155.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • W. Eck, The Bar Kokhba Revolt: the Roman point of view, Journal of Roman Studies 89 (1999), str. 76ff.
  • David Goodblatt, Avital Pinnick inDaniel Schwartz, Historical Perspectives: From the Hasmoneans to the Bar Kohkba Revolt In Light of the Dead Sea Scrolls, Boston, Brill, 2001, ISBN 90-04-12007-6.
  • Richard Marks, The Image of Bar Kokhba in Traditional Jewish Literature: False Messiah and National Hero, University Park, Pennsylvania State University Press, 1994, ISBN 0-271-00939-X.
  • Leibel Reznick, The Mystery of Bar Kokhba, Northvale, J.Aronson, 1996, ISBN 1-56821-502-9.
  • Peter Schafer, The Bar Kokhba War Reconsidered, Tübingen, Mohr, 2003, ISBN 3-16-148076-7.
  • David Ussishkin, Archaeological Soundings at Betar, Bar-Kochba's Last Stronghold, Journal of the Institute of Archaeology of Tel Aviv University 20 (1993), str. 66ff.
  • Yigael Yadin, Bar Kokhba: The Rediscovery of the Legendary Hero of the Last Jewish Revolt Against Imperial Rome, London, Weidenfeld and Nicolson (1971), ISBN 0-297-00345-3.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]