Hatščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hatščina
hattili
PodročjeMala Azija
EtničnostHati
Obdobje3. do 2. tisočletje pr. n. št.[1]
nedoločena
• severozahodno kavkaški ?
• hatsko-kaskijski ?
Jezikovne kode
ISO 639-3xht
Seznam Linguist
xht
Glottologhatt1246[2]

Hatščina (hattili) je bila neindoevropski aglutinativni jezik,[3][4] ki so ga v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. govorili Hati v Mali Aziji. Hatščina se razlikuje od hetitščine, ki je bila indoevropski jezik Hetitskega cesarstva.[5]

Ozemlje, na katerem se je govorilo najstarejši pisno izpričan jezik Anatolije pred prihodom hetitskih govorcev, se je raztezalo od Hatuše na jugu do Nerika na severu. Med hatsko govorečimi mesti sta omenjeni tudi Tuhumijara in Tisarulija. Hetitski govorci so Hate porazili iz v 18. stoletju pr. n. št. Hati so se postopoma zlili s hetitsko večino, regija pa je ohranila ime Hatti.

Korpus[uredi | uredi kodo]

Do zdaj ni bil odkrit noben dokument, pisan v hatskem jeziku. Znanstveniki se morajo zato naslanjati na sekundarne vire ali omembe njihovih sosedov in naslednikov, nešili govorečih Hetitov. Nekaj hatskih besed so odkrili v verskih tablicah hetitskih svečenikov iz 14. In 13. stoletja pr. n. št. Med vrsticami besedila so opombe, da »svečenik zdaj govori v hatskem jeziku«.[6]

Nekaj korenov hatskih besed je v imenih gora, rek, mest in bogov. Druge hatske besede so odkrili v nekaterih mitoloških besedilih. Najpomembnejše med njimi je mit Bog lune, ki je padel z neba, napisan v hatskem in hetitskem jeziku.

Vsi objavljeni hatski dokumenti so katalogizirani v Catalogue des Textes Hittites (CTH). Dokumenti iz Hatuše imajo oznake CTH 725-745. Dokumenti CTH 728, 729, 731, 733 in 736 so hatsko/hetitsko dvojezični. CTH 737 je hatsko zaklinjanje za Nerikovo praznovanje. Hatska besedila iz Sapinuve so bila objavljena šele leta 2004.

Konzervativen pogled na hatščino kot izoliran jezik, različen od sosednjih indoevropskih in semitskih jezikov, temelji na krajevnih in osebnih imenih. Hatščina bi lahko bila sorodna s sicer nedokazanim kaskijskim jezikom. Nekatere podobnosti s severozahodnimi (na primer z abhaškim) in južnimi kavkaškimi jeziki (na primer s kartvelskim) so nekatere znanstvenike privedle do sklepa, da je morda obstajal jezikovni blok, ki je segal od centralne Anatolije do Kavkaza.[7][8][9][10] Aleksej Kassian omenja tudi mogočo povezavi hatščine z jenisejskimi in burjaškimi jeziki. Beseda jezik se v hatščini glasi alef, v kotščini pa alup. Luna je v hatščini kap, v ketščini pa qīp, gora je v hatščini ziš, v burušaščini pa ćhiṣ.[11][12]

Slovar[uredi | uredi kodo]

Med znane hatske besede spadajo:

  • alef = jezik (organ)
  • ashaf = bog
  • fa-zari = človeštvo, prebivalstvo
  • fel = hiša
  • *findu = vino (najdena v sestavljenki findu-qqaram – delitev vina)
  • fur = dežela
  • Furun-Katte = Kralj dežele, hatski bog vojne
  • Furu-Semu = hatska boginja sonca
  • Hanfasuit = hatska prestolna boginja
  • hilamar = tempelj
  • Kasku = hatski bog lune
  • katte = kralj
  • -nifas = sedeti
  • pinu = otrok
  • zari = umrljiv
  • -zi = položiti

Slovnica[uredi | uredi kodo]

Hatščina je tvorila navadno množino s predpono le-: otroci = le-pinu, kolektivno množino pa s predpono fa-: fa-šaf = bogovi.

Rodilnik je imel obliko 'od' (koga ali česa). Tvoril se je s pripono –(u)n (fur = dežela, furun = od (ali iz) dežele). Nekateri jezikoslovci, na primer Polomé in Winter, trdijo, da se je tožilnik označeval z es-, na primer es-alep = beseda ali govor.[13]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Hatščina at MultiTree on the Linguist List
  2. Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Hattic". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  3. Kevin James. A Mystery in Clay: Codes, Languages, and a Journey Through Time to the Last Ice Age. str. 148.
  4. The New Encyclopædia Britannica, Vol. 22, str. 593.
  5. Hattian, Britannica Online Encyclopedia.
  6. Ekrem Akurgal. The Hattian and Hittite Civilizations. str. 4-5.
  7. Vyacheslav V. Ivanov. On the Relationship of Hattic to the Northwest Caucasian Languages . V B.B. Piotrovskij, Vyacheslav V. Ivanov, Vladislav G. Ardzinba, uredniki (1985). Anatoliya – Ancient Anatolia. Moskva, str. 26 – 59 (v ruščini).
  8. John Colarusso. Peoples of the Caucasus. V Introduction to the Worldmark Encyclopedia of Cultures and Daily Life (1997). Pepper Pike, Ohio: Eastword Publications.
  9. Ardzinba, V.G. (1979). Nekotorye sxodnye strukturnye priznaki xattskogo i abxazo-adygskix jazykov. Peredneasiatskij Sbornik III: i storija i filologija a tran drevnego vostoka, Moskva: Nauka, str. 26-37.
  10. Dunaevskaja, I. M., D´jakonov, I. M. (1979). Hattskij (protoxettskij) jazyk, Jazyki Azii i Afriki, III. Jazyki drevnej perednej Azii (nesemitskie), Iberijsko-Kavkazskie jazyki, Paleoaziatskie jazyki. Uredil G.D. Sanžeev, Moskva: Nauka, str. 79-83.
  11. Касьян А. С.. Хаттский язык. Языки мира: Древние реликтовые языки Передней Азии. РАН. Институт языкознания. Под ред. Н.Н. Казанского, А.А. Кибрика, Ю.Б. Корякова. М. Academia, 2010. (v ruščini).
  12. Kassian, A. Hattic as a Sino-Caucasian language. Ugarit-Forschungen. Internationales Jahrbuch für die Altertumskunde Syrien-Palästinas. Bd 41, 2009—2010. Str. 309—447.
  13. Polomé, Winter. Reconstructing languages and cultures. 1992. str. 455.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ekrem Akurgal – The Hattian and Hittite Civilizations; Publications of the Republic of Turkey; Ministry of Culture; 2001; 300 pages; ISBN 975-17-2756-1
  • Ardzinba, Vladislav. (1974): Some Notes on the Typological Affinity Between Hattian and North-West Caucasian (Abkhazo-Adygian) Languages. In: "Internationale Tagung der Keilschriftforscher der sozialistischen Länder", Budapest, 23.-25. April 1974. Zusammenfassung der Vorträge (Assyriologica 1), p. 10-15.
  • Ardzinba, V.G. (1979): “Nekotorye sxodnye strukturnye priznaki xattskogo i abxazo-adygskix jazykov”. Peredneasiatskij Sbornik III: istorija i filologija stran drevnego vostoka, 26-37. Moscow: Nauka
  • Chirikba, Viacheslav (1996): Common West Caucasian. The Reconstruction of its Phonological System and Parts of its Lexicon and Morphology. Leiden: CNWS Publications, 452 pp. [Chapter XI. The relation of West Caucasian to Hattic, p. 406-432].
  • Dunaevskaja, Irina. (1973): Bemerkungen zu einer neuen Darstellung altkleinasiatischer Sprachen. 2. Zum Hattischen. In: Orientalische Literaturzeitung 68, Leipzig, 1/2.
  • Дунаевская И. М. О структурном сходстве хаттского языка с языками северо-западного Кавказа. – Сборник в честь академика Н. А. Орбели. – М.-Л., 1960.
  • Dunaevskaja, I. M. & D´jakonov, I. M. 1979. “Xattskij (protoxettskij) jazyk”. In: Jazyki Azii i Afriki, III. Jazyki drevnej perednej Azii (nesemitskie), Iberijsko-Kavkazskie jazyki, Paleoaziatskie jazyki, ed. by G. D. Sanžeev, p. 79-83. Moskva. Nauka.
  • Girbal, Christian. (1986): Beiträge zur Grammatik des Hattischen (Europäische Hochschulschriften Reihe XXI, Bd. 50). Frankfurt am Main, Bern, New York: Verlag Peter Lang, V+201 pages.
  • Ivanov, Vyacheslav V., "On the Relationship of Hattic to the Northwest Caucasian Languages," in B. B. Piotrovskij, Vyacheslav V. Ivanov and Vladislav G. Ardzinba, eds., Drevnyaya Anatoliya – Ancient Anatolia, Moscow: Nauka (1985) 26-59. In Russian with English summary.
  • Kammenhuber, Annelis (1969): Das Hattische. In: Handbuch der Orientalistik, Abteilung I, Bd II, Abschn. 1/2.
  • Klinger, Jörg. (1996): (StBoT 37) Untersuchungen zur Rekonstruktion der hattischen Kultschicht. Wiesbaden: Harrassowitz, xx+916 p.
  • Rizza, Alfredo. (2007): I pronomi enclitici nei testi etei di traduzione dal Hattico. Pavia. (Studia Mediterranea 20).
  • Schuster, H.-S. (1974): Die hattisch-hethitischen Bilinguen. I. Einleitung, Texte und Kommentar. Teil 1. Leiden: E.J. Brill.
  • Soysal, Oğuz (2004): Hattischer Wortschatz in hethitischer Textüberlieferung, Leiden/Boston: Brill.
  • Taracha, P. (1995): Zum Stand der hattischen Studien: Mögliches und Unmögliches in der Erforschung des Hattischen. In: Atti del II Congresso Internaziomale di Hittitologia a curo di Onofrio Carruba – Mauro Giorgieri – Clelia Mora. Studia mediterranea. 9. Gianni Iuculano Editore. Pavia, p. 351-358.
  • Kevin Tuite (Université de Montréal): The rise and fall and revival of the Ibero-Caucasian hypothesis. text on line