Hati (Anatolija)
Hati so bili staroveško ljudstvo iz osrednje Anatolije v sedanji Turčiji. Omenjeni so že v obdobju Sargona Akadskega (okoli 2300 pr. n. št.),[1] potem pa so jih do okoli 2000-1700 pr. n. št. postopoma absorbirali indoevropski Hetiti.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]"Dežela Hati" je najstarejše znano ime osrednje Anatolije. Na asirskih klinopisnih tablicah iz obdobja Sargona Akadskega (okoli 2350-2150 pr. n. št.), odkritih v Mezopotamiji, je Hati omenjen kot hatti matu. Na tablicah je zapis, da asirsko-akadski trgovci prosijo za pomoč kralja Sargona. V asirskih kronikah se je naziv hatti matu uporabljal približno 1500 let do leta 630 pr. n. št. Po kasnejših hetitskih zapisih se je Sargon Veliki vojskoval z luvijskim kraljem Nurdagalom iz Burušande, njegov naslednik Naram-Sin pa s hatskim kraljem Pambo in šestnajst drugimi kralji iz anatolske konfederacije.
Uporaba izraza Prahetiti za Hate je nepravilna. Hetiti so bili takrat znani kot Nešili – tisti, ki govorijo jezik neše. Hetitski jezik je bil indoevropski in se je razlikoval od hatskega. Hetiti so za svoje novoustanovljeno kraljestvo privzeli naziv Dežela Hati. Hati so se nazadnje zlili z ljudstvi, ki so govorila indoevropske jezike, kot so hetitski, luvijski in palajski.
Hati so bili organizirani v mestne države in majhna kraljestva ali kneževine. Mesta so bila dobro organizirana in vodena po teokratskih načelih.
Jezik
[uredi | uredi kodo]Hati so govorili neindoevropski hatski jezik. Nekateri sodobni jezikoslovci so prepričani, da je bila hatščina sorodna s severozahodnokavkaškimi jeziki.[2][3]
Do zdaj je bilo odkritih približno 150 kratkih hatskih besedil, pisanih na glinaste tablice s hetitskim klinopisom. Hatski voditelji so morda zaposlovali pisarje, ki so pisali v stari asirščini. Ekrem Akurgal o tem pravi: "Anatolski knezi so za trgovanje z Mezopotamijo, na primer s Kanešem (Kültepe), uporabljali pisarje, ki so obvladovali asirščino".[4] Od 21. stoletja pr. n. št. do sredine 18. stoletja pr. n. št. je imela Asirija v Hatiju, na primer v Hatumu in Zalpi, organizirane trgovske postaje.
Znanstveniki so bili dolgo časa prepričani, da je v osrednji Anatoliji v 3. tisočletju pr. n. št. prevladovalo domorodno predindoevropsko ljudstvo Hati.[5] Povsem mogoče je, da so bili takrat tam naseljeni tudi indoevropsko govoreči prebivalci. Jezikoslovka Petra Goedegebuure trdi, da se je v osrednji Anatoliji pred prihodom Hetitov razen hatskega že dolgo govoril tudi indoevropski jezik, verjetno luvijski.[6]
Hatščina je proti koncu novohetistkega obdobja postala manjšinski jezik, vendar se je ohranila najmanj do konca 14. stoletja pr. n. št.[7]
Religija
[uredi | uredi kodo]
Hatska religija je segala v kameno dobo. Vključevala je čaščenje zemlje, ki jo je poosebljala boginja mati. Hati so jo častili, da bi jim zagotovila obilen pridelek in dobro počutje.[8] V hatskem panteonu so bili še bog groma Taru v podobi bika, boginja sonca Furušemu ali Vurunšemu v podobi leoparda in več drugih elementarnih bogov. Na reliefih v Çatalhöyüku je upodobljena ženska, ki rojeva bika, se pravi boginja-mati Kataha ali Hanahana, mati boga groma Taruja.
Hetiti so velik del hatskega panteona vključii v svoja verska prepričanja.[9] James Mellaart trdi, da se je avtohtona anatolska religija vrtela okoli koncepta vode in zemlje. Slikovni in pisni viri kažejo, da je bil za prebivalce Anatolije najpomembnejši zemeljski bog vode. Z vodo in zemljo so bili povezani tudi številni drugi bogovi. Zemeljski bog vode se je s hetitskim klinopisom na splošno pisal z dIM. Anatolski bogovi groma so se pisali s približno sto različicami dU, povezanimi ali s Hati ali s krajevnimi imeni.[10][11]
Hetitske legende o Telipinuju in kačastem zmaju Ilujanki imajo svoj izvor v hatski civilizaciji.[12]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Trevor Bryce. The Kingdom of the Hittites. New Edition, Oxford University Press, 2005. str. 12.
- ↑ Charles Burney. Historical dictionary of the Hittites. Scarecrow Press, 2004. str. 106.
- ↑ Bryce 2005, str. 12.
- ↑ Akurgal 2001, str. 5.
- ↑ Bryce 2005, str. 12-13.
- ↑ Petra Goedegebuure (2008). Central Anatolian Languages and Language Communities in the Colony Period: A Luwian-Hattian Symbiosis and the independent Hittites. OAAS, volume 3. Leiden.
- ↑ Proceedings of the 53e Rencontre Assyriologique Internationale Vol. 1: Language in the Ancient Near East (2010).
- ↑ C. Scott Littleton (2005). Gods, Goddesses, and Mythology. Marshall Cavendish. str. 692–. ISBN 978-0-7614-7559-0. Pridobljeno 26. marca 2013.
- ↑ Charles Burney (19. april 2004). Historical Dictionary of the Hittites. Scarecrow Press. str. 19–. ISBN 978-0-8108-6564-8. Pridobljeno 26. marca 2013.
- ↑ Hutter, Manfred (1997). "Religion in Hittite Anatolia. Some Comments on "Volkert Haas: Geschichte der hethitischen Religion"". Numen 44 (1): 74–90. doi:10.2307/3270383. JSTOR 3270383.
- ↑ Green, Alberto. R.W. (2003). The Storm-God in the Ancient Near East. Wioana Lake: Eisenbrauns. str. 89–103. ISBN 978-1-57506-069-9.
- ↑ Ekrem Akurgal. The Hattian and Hittite Civilizations. Publications of the Republic of Turkey: Ministry of Culture, 2001, str. 8.