Makedonske vojne
| Prva makedonska vojna | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del makedonskih vojn | |||||||
 Sredozemlje leta 218 pr. n. št. | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
 Rimska republika in zavezniki |
 Makedonsko kraljestvo in zavezniki | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
|
Mark Valerij Laevinus Publius Sulpicius Galba Titus Quinctius Flamininus Lucij Emilij Pavel Makedonik Publij Kornelij Scipion Afričan Quintus Metellus Macedonicus Eumen II. Pergamonski Atal I. Soter med drugimi |
Filip V. Makedonski Perzej Makedonski Antioh III. Veliki Andriscus Antioh III. Veliki hanibal med drugimi | ||||||
Makedonske vojne (214–148 pr. n. št.) so bile vrsta konfliktov med Rimsko republiko in njenimi grškimi zavezniki v vzhodnem Sredozemlju proti več različnim večjim grškim kraljestvom. Njihov rezultat je bil rimski nadzor ali vpliv nad Antično Grčijo in preostalim vzhodnim Sredozemljem, poleg njihove hegemonije v zahodnem Sredozemlju po punskih vojnah. Tradicionalno "makedonske vojne" vključujejo štiri vojne z Makedonijo (antično kraljestvo), eno vojno s Selevkidskim cesarstvom in zadnjo manjšo vojno z Ahejsko ligo (ki se pogosto šteje za zadnjo fazo zadnje makedonske vojne). Najpomembnejša vojna se je bila s Selevkidskim cesarstvom in tako ta kot vojna z Makedonijo sta dejansko zaznamovali konec teh imperijev kot velikih svetovnih sil, čeprav noben od njiju ni takoj privedel do očitne rimske prevlade.[1] Proti šibkejši sili Makedoniji so se zaradi njene geografske bližine Rimu bile štiri ločene vojne, čeprav sta bili zadnji dve od teh vojn proti naključnim uporom in ne proti močnim vojskam.[2] Rimski vpliv je postopoma razblinil makedonsko neodvisnost in jo prebavil v tisto, kar je postajalo vodilni imperij. Izid vojne z zdaj že propadajočim Selevkidskim cesarstvom je bil na koncu usoden tudi zanj, čeprav je naraščajoči vpliv Partije in Ponta preprečil morebitne nadaljnje konflikte med njim in Rimom.[2]
Od konca makedonskih vojn do zgodnjega Rimskega cesarstva je vzhodno Sredozemlje ostalo nenehno spreminjajoča se mreža političnih območij z različnimi stopnjami neodvisnosti od Rima, odvisnosti od njega ali njegovega popolnega vojaškega nadzora.[3] Po mnenju Polibija,[4], ki je želel izslediti, kako je Rim v manj kot stoletju prevladal nad grškim vzhodom, so se rimske vojne z Grčijo začele, potem ko je več grških mestnih držav zaprosilo za rimsko zaščito pred Makedonskim kraljestvom in Selevkidskim cesarstvom v soočen z destabilizirajočo situacijo, ki jo je povzročila oslabitev ptolemajskega Egipta.[5]
V nasprotju z zahodom je grški vzhod stoletja obvladovala velika cesarstva, rimski vpliv in iskanje zavezništev pa sta vodila do vojn s temi cesarstvi, ki so jih še dodatno oslabila in s tem ustvarila nestabilen vakuum moči, ki ga je lahko pomiril le Rim.[6] To je imelo nekaj pomembnih podobnosti (in nekaj pomembnih razlik) s tem, kar se je zgodilo v Italiji stoletja prej, vendar je bilo tokrat na celinski ravni. Zgodovinarji[7] vidijo naraščajoči rimski vpliv na vzhodu, tako kot na zahodu, ne kot namerno gradnjo cesarstva, temveč kot nenehno krizno upravljanje, ozko osredotočeno na doseganje kratkoročnih ciljev znotraj zelo nestabilne, nepredvidljive in medsebojno odvisne mreže zavezništev in odvisnosti.[8] Z nekaj večjimi izjemami popolne vojaške vladavine (kot so deli celinske Grčije) je vzhodnosredozemski svet vzdrževal zavezništvo neodvisnih mestnih držav in kraljestev (z različnimi stopnjami neodvisnosti, tako de jure kot de facto), dokler ni prešel v Rimsko cesarstvo.[9] Šele v času Rimskega cesarstva je bilo vzhodno Sredozemlje skupaj s celotnim rimskim svetom organizirano v province pod izrecno rimsko oblastjo. nadzor.[10]
Prva makedonska vojna (214 do 205 pr. n. št.)
[uredi | uredi kodo]
Med drugo punsko vojno se je Filip V. Makedonski povezal s Hanibalom.[11][12] Senat se je zaradi morebitne okrepitve Hanibala s strani Makedonije poslal Marka Valerija Laevina z vojsko čez Jadran. Rimski manipli (ki so jim po letu 211 pr. n. št. pomagali zavezniki iz Etolske lige in Pergamona) so storili le malo več kot manjše spopade z makedonskimi silami in zavzeli manjše ozemlje vzdolž jadranske obale, da bi se "borili proti piratstvu". Rimski interes ni bil v osvajanju, temveč v tem, da bi Makedonijo zaposlili, medtem ko se je Rim boril s Hanibalom. Vojna se je leta 205 pr. n. št. neodločno končala z Feniško pogodbo. Čeprav je bil manjši konflikt, je odprl pot rimskemu vojaškemu posredovanju v Makedoniji. Ta konflikt, čeprav se je odvijal med Rimom in Makedonijo, je bil v veliki meri neodvisen od rimsko-makedonskih vojn, ki so sledile (ki so se začele z drugo makedonsko vojno in so bile v veliki meri odvisne druga od druge) v naslednjem stoletju.[13]
Druga makedonska vojna (200 do 196 pr. n. št.)
[uredi | uredi kodo]
V preteklem stoletju so grškemu svetu prevladovala tri glavna nasledniška kraljestva Aleksandrovega cesarstva: Ptolemajsko kraljestvo, kraljestvo Makedonija in Selevkidsko cesarstvo. Cesarske ambicije Selevkidov po letu 230 pr. n. št. so bile še posebej destabilizirajoče. Selevkidi so se odpravili osvojiti Egipt, Egipt pa se je odzval z veliko mobilizacijsko kampanjo. Ta kampanja je privedla do vojaške zmage proti vpadom Selevkidov, toda leta 205 pr. n. št., ko je Ptolemaja IV. Filopatorja nasledil petletni Ptolemaj V. Epifan (pod regentstvom), je Egipt izbruhnil v veliko državljansko vojno med severom in jugom. Ko so videli, da je zdaj mogoče zlahka osvojiti ves Egipt, so Makedonci in Selevkidi sklenili zavezništvo, da bi si Egipt razdelili med seboj[14]
Ta pakt je predstavljal največjo grožnjo stoletnemu političnemu redu, ki je grški svet ohranjal v relativni stabilnosti in zlasti veliko grožnjo manjšim grškim kraljestvom, ki so ostala neodvisna. Ker sta bila Makedonija in Selevkidsko cesarstvo vir grožnje, Egipt pa je bil v nemirih, so se manjša grška kraljestva obrnila na Rim po pomoč. Ta diplomatski razvoj je predstavljal veliko spremembo, saj so Grki pred kratkim pokazali le malo več kot prezir do Rima, Rim pa le malo več kot apatijo do Grčije. Veleposlaniki iz Pergamona in Rodosa so pred rimskim senatom predložili dokaze, da sta Filip V. Makedonski in Antioh III. Veliki iz Selevkidskega cesarstva podpisala pakt o nenapadanju. Čeprav ni jasno, kakšna je bila natančna narava te pogodbe in natančen rimski razlog za vpletanje kljub desetletjem apatije do Grčije (ustrezni odlomki o tem iz našega primarnega vira Polibija, so izgubljeni), je grška delegacija uspešno pridobila rimsko pomoč.[15] Rim sprva ni nameraval vojskovati proti Makedoniji, temveč diplomatsko posredovati v njenem imenu.[15]
Rim je Filipu postavil ultimat, da mora prenehati s svojimi pohodi proti novim grškim zaveznikom Rima. Filip je dvomil v moč Rima (kar ni bilo neutemeljeno prepričanje glede na rimsko uspešnost v prvi makedonijski vojni), zato je prošnjo ignoriral, kar je Rimljane presenetilo. Rimljani so verjeli, da sta na kocki njihova čast in ugled, zato so konflikt stopnjevali s pošiljanjem vojske Rimljanov in grških zaveznikov, da bi prisilili k razrešitvi spora, s čimer se je začela druga makedonska vojna.[16] Presenetljivo (glede na njegove nedavne uspehe proti Grkom in prejšnje uspehe proti Rimu) se je Filipova vojska pod pritiskom rimsko-grške vojske vdala. Rimske čete pod vodstvom takratnega konzula Tita Kvincija Flaminija so do leta 198 pr. n. št. dosegle Tesalsko ravnino.[17] Leta 197 pr. n. št. so Rimljani v bitki pri Kinoskefalah odločno premagali Filipa, ki je nato zaprosil za mir.[18] V nastali Tempejski pogodbi je bilo Filipu V. prepovedano vmešavanje v zadeve zunaj njegovih meja in je moral opustiti svoja nedavna grška osvajanja. Na olimpijadi leta 196 pr. n. št. je Rim razglasil »svobodo Grkov«, kar je predstavljalo (verjetno zgrešeno) novo rimsko politiko do Grčije. Grčija je bila zdaj stabilna in Rim se je lahko popolnoma umaknil iz grških zadev, ne da bi tvegal večjo nestabilnost.[19] Zdelo se je, da Rim v regiji ni imel več interesa, saj je umaknil vse vojaške sile, ne da bi sploh poskušal utrditi kakršne koli pridobitve in se nato vrnil k svoji prejšnji apatiji, tudi ko so njihovi grški zavezniki ignorirali poznejše rimske prošnje.[19]
Selevkidska vojna (192 do 188 pr. n. št.)
[uredi | uredi kodo]
Z oslabljenim Egiptom in Makedonijo je Selevkidsko cesarstvo postajalo vse bolj agresivno in uspešno v svojih poskusih osvojitve celotnega grškega sveta.[20] Ko se je Rim ob koncu druge makedonske vojne umaknil iz Grčije, so mislili (in tudi njihovi zavezniki), da so za seboj pustili stabilen mir. Vendar so z oslabitvijo zadnje preostale prepreke za širitev Selevkidov za seboj pustili ravno nasprotno. Ne le, da so rimski zavezniki proti Filipu iskali rimsko zavezništvo proti Selevkidom, ampak je Filip sam iskal zavezništvo z Rimom.[21] Razmere je še poslabšalo dejstvo, da je bil Hanibal zdaj glavni vojaški svetovalec selevkidskega cesarja in verjeli so, da načrtujeta popolno osvojitev ne le Grčije, ampak tudi Rima.[22] Selevkidi so bili veliko močnejši od Makedoncev, saj so nadzorovali velik del nekdanjega Ahemenidskega cesarstva in so do takrat skoraj v celoti ponovno sestavili nekdanji imperij Aleksandra Velikega.[22] Rimljani so se bali najhujšega in začeli veliko mobilizacijo, skorajda so se umaknili iz nedavno pomirjene Iberije in Galije.[22] Na Siciliji so celo ustanovili večjo garnizijo za primer, da bi Selevkidi kdaj napadli Italijo.[22] Ta strah so delili tudi rimski grški zavezniki, ki so v letih po drugi makedonski vojni večinoma ignorirali Rim, zdaj pa so prvič po tej vojni spet sledili Rimu.[22] Pod poveljstvom velikega junaka druge punske vojne Scipiona Afriškega, so bile mobilizirane večje rimsko-grške sile, ki so se odpravile proti Grčiji, s čimer se je začela rimsko-selevkidska vojna. Po začetnih bojih, ki so razkrili resne slabosti Selevkidov, so Selevkidi v bitki pri Termopilah (191 pr. n. št.) poskušali obrniti rimsko moč proti sebi (kot so verjeli, da je 300 Špartancev stoletja prej storilo mogočnemu Perzijskemu cesarstvu).[21]
Tako kot Špartanci so tudi Selevkidi bitko izgubili in bili prisiljeni zapustiti Grčijo.[21] Rimljani so Selevkide zasledovali s prečkanjem Helesponta, kar je bil prvi vstop rimske vojske v Malo Azijo.[21] Odločilni spopad se je zgodil v bitki pri Magneziji, kar je povzročilo popolno zmago Rimljanov. [21][23] Selevkidi so prosili za mir, Rim pa jih je prisilil, da so se odpovedali svojim nedavnim grškim osvojitvam. Čeprav so še vedno nadzorovali veliko ozemlja, je ta poraz pomenil začetek konca Selevkidskega cesarstva, saj so se začeli soočati z vse bolj agresivnimi podložniki na vzhodu (Parti) in zahodu (Grki), pa tudi z Judejo na jugu. Njihov imperij se je v naslednjem stoletju razpadel v ostanke, ko ga je zasenčilo Pontsko kraljestvo. Po Magneziji se je Rim znova umaknil iz Grčije, v predpostavki (ali upanju), da bo pomanjkanje večje grške sile zagotovilo stabilen mir, čeprav se je zgodilo ravno nasprotno.[24]
Tretja makedonska vojna (172 do 168 pr. n. št.)
[uredi | uredi kodo]
Po Filipovi smrti v Makedoniji (179 pr. n. št.) je njegov sin, Perzej Makedonski poskušal obnoviti mednarodni vpliv Makedonije in agresivno ukrepal proti svojim sosedom.[25] Ko je bil Perzej vpleten v zaroto za atentat na rimskega zaveznika, je senat razglasil tretjo makedonsko vojno. Sprva Rimu ni dobro kazalo proti makedonskim silam, toda leta 168 pr. n. št. so rimske legije v bitki pri Pidni razbile makedonsko falango.[26] Prepričan, da Grki (in s tem preostali svet) ne bodo nikoli imeli miru, če bo Grčija spet ostala sama, se je Rim odločil, da bo vzpostavil svojo prvo stalno oporišče v grškem svetu. Rimljani so Makedonsko kraljestvo razdelili na štiri republike. Tudi to se je izkazalo za nezadostno za zagotovitev miru, saj so se makedonski nemiri nadaljevali.
Četrta makedonska vojna (150 do 148 pr. n. št.) in Ahajska vojna
[uredi | uredi kodo]Četrta makedonska vojna od 150 pr. n. št. do 148 pr. n. št., se je bojevala proti makedonskemu pretendentu na prestol, po imenu Andrisk, ki je poskušal ponovno vzpostaviti staro kraljestvo.[27] Rimljani so Makedonce hitro premagali v drugi bitki pri Pidni (148 pr. n. št.).
V odgovor se je Ahajska zveza leta 146 pr. n. št. mobilizirala za novo vojno proti Rimu. To se včasih imenuje Ahajska vojna in je bila znana po svojem kratkem trajanju in času takoj po padcu Makedonije. Do takrat je Rim v Grčiji vodil vojne le zato, da bi se boril proti makedonskim utrdbam, zaveznikom ali strankam. Rimska vojaška premoč je bila dobro uveljavljena, saj je že trikrat premagal Makedonijo in njeno hvaljeno falango ter premagal številčno premoč Selevkidov v Aziji. Ahajski voditelji so skoraj zagotovo vedeli, da je ta napoved vojne Rimu brezupna, saj je Rim zmagal proti veliko močnejšim in večjim nasprotnikom, rimska legija pa je dokazala svojo premoč nad makedonsko falango. Polibij krivi demagoge mest lige, da so prebivalstvo navdihnili k samomorilski vojni. Nacionalistični vzgibi in ideja o zmagi proti večjim silam so ligo spodbudili k tej prenagljeni odločitvi. Ahajska liga je bila hitro poražena in kot nazoren primer je Rim leta 146 pr. n. št. popolnoma uničil mesto antični Korint, istega leta, ko je bila uničena tudi antična Kartagina.[28] Po skoraj stoletju nenehnega kriznega upravljanja v Grčiji, ki je vedno vodilo v notranjo nestabilnost in vojno, ko se je Rim umaknil, se je Rim odločil razdeliti Makedonijo na dve novi rimski provinci, Ahajo in Epir.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Eckstein 2008, str. 61.
- ↑ 2,0 2,1 Eckstein 2008, str. 62.
- ↑ Eckstein 2008, str. 78.
- ↑ Eckstein 2008, str. 12.
- ↑ Eckstein 2008, str. 40.
- ↑ Eckstein 2008, str. 45.
- ↑ Goldsworthy 2003, str. 36.
- ↑ Eckstein 2008, str. 38.
- ↑ Madden 2008, str. 62.
- ↑ Madden 2008, str. 64.
- ↑ Matyszak 2004, str. 47.
- ↑ Grant 1978, str. 115.
- ↑ Eckstein 2008, str. 41.
- ↑ Eckstein 2008, str. 42.
- ↑ 15,0 15,1 Eckstein 2008, str. 43.
- ↑ Matyszak 2004, str. 49.
- ↑ Boatwright 2012, str. 118.
- ↑ Grant 1978, str. 117.
- ↑ 19,0 19,1 Eckstein 2008, str. 48.
- ↑ Eckstein 2008, str. 51.
- ↑ 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 Grant 1978, str. 119.
- ↑ 22,0 22,1 22,2 22,3 22,4 Eckstein 2008, str. 52.
- ↑ Lane Fox 2005, str. 326.
- ↑ Eckstein 2008, str. 55.
- ↑ Grant 1978, str. 120.
- ↑ Matyszak 2004, str. 53.
- ↑ Boatwright 2012, str. 120.
- ↑ Zgodovina Rima – Republika, Isaac Asimov.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Boatwright, Mary T. (2012). The Romans: From Village to Empire. New York, New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-973057-5.
- Eckstein, Arthur M. (2008) [2007]. Rome Enters the Greek East-from Anarchy to Hierarchy in the Hellenistic Mediterranean, 230-170 BC. Oxford: Blackwell Publishing.
- Goldsworthy, Adrian (2003). In the Name of Rome: The Men Who Won the Roman Empire.
- Grant, Michael (1978). History of Rome. Faber.
- Lane Fox, Robin (2005). The Classical World.
- Madden, Thomas F. (2008). Empires of Trust: How Rome Built—and America Is Building—a New World. Dutton Adult. ISBN 9780525950745.
- Matyszak, Philip (2004). The Enemies of Rome: From Hannibal to Attila the Hun. Thames Hudson. ISBN 9780500251249.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]| Knjižni viri o Macedonian Wars |
- Erskine, Andrew (2003). A Companion to the Hellenistic World. Oxford: Blackwell Publishing.
- Ginouvès, René in Hatzopoulos, Miltiades B., ur. (1993). Macedonia: From Philip II to the Roman conquest. Prevod: David Hardy. Athens, Greece: Ekdotike Athenon.
- Howe, Timothy; Müller, Sabine in Stoneman, Richard (2017). Ancient Historiography On War and Empire. Havertown, PA: Oxbow Books.
- Lane Fox, Robin (2011). Brill's Companion to Ancient Macedon: Studies In the Archaeology and History of Macedon, 650 BC–300 AD. Leiden: Brill.
- Roisman, Joseph in Worthington, Ian (2011). A Companion to Ancient Macedonia. Somerset, UK: Wiley.
- Waterfield, Robin (2014). Taken At the Flood: The Roman Conquest of Greece. New York: Oxford University Press.
- ———— (2018). Creators, Conquerors, and Citizens: A History of Ancient Greece. New York: Oxford University Press.
Če vas je sem pripeljala notranja povezava, jo lahko popravite tako, da bo usmerjena neposredno na pomensko ustrezni članek.
