Jonci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jonski vojak[1] v ahemenidski vojski; relief v grobnici Kserksa I.

Jonci (grško Ἴωνες, latinizirano: Íōnes, ednina Ἴων, Íōn) so bili eno od štirih večjih antičnih grških plemen. Druga tri so bili Dorci, Eolci in Ahajci.[2] Jonsko narečje je bilo skupaj z dorskim in eolskim eno od treh glavnih narečij helenskega sveta.

V klasični Grčiji se je naziv Jonci v najožjem pomenu nanašal na prebivalce Jonije v Mali Aziji. V širšem smislu bi lahko pomenil vse govorce jonskega narečja, se pravi tudi prebivalce Evbeje, Kikladov in številnih mest, ki so jih ustanovili jonski kolonisti. V najširšem smislu bi ga lahko uporabili za opis vseh tistih, ki so govorili jezike vzhodnogrške skupine, kamor sodi tudi Atika.

Mit, aktualen v klasičnem obdobju, je razlagal, da so Jonci dobili ime po Jonu, sinu princa Ksuta iz severne peloponeške pokrajine Ejalije, ki je kasneje postal kralj Peloponeza. Ko so na Peloponez vdrli Dorci, so izgnali Ahajce iz Argolide in Lakedemonije. Razseljeni Ahajci so se preselili v Ejalijo, od takrat znano kot Ahaja, in nato izgnali Jonce iz Ejalije.[3] Jonci so se preselili v Atiko in se pomešali z lokalnim prebivalstvom. Mnogo let kasneje so se izselili na obalo Male Azije in ustanovili zgodovinsko regijo Jonijo.

Za razliko od strogih in militantnih Dorcev so Jonci znani po svoji ljubezni do filozofije, umetnosti, demokracije in užitkov – jonskih lastnostih, ki so jih najbolj poznali Atenci.[4] Jonsko filozofsko šolo s središčem v Miletu je zaznamovala osredotočenost na nenadnaravne razlage naravnih pojavov in iskanje racionalnih razlag vesolja, s čimer so postavili temelje za znanstveno raziskovanje in racionalno misel v zahodni filozofiji.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Etimologija besed Ἴωνες ali Ἰᾱ́ϝoνες je negotova,[5] vendar obstaja nekaj teorij. Beseda bi lahko izhajala

  • Iz protoindoevropskega onomatopejskega korena *wi- ali *woi-, ki izraža krik, ki ga izgovorijo osebe, ki tečejo drugim na pomoč.[6]
  • Iz neznanega zgodnjega imena otoškega prebivalstva v vzhodnem Sredozemlju, ki ga predstavlja ḥꜣw-nbwt, staroegipčansko ime za tam živeče ljudi.[7]
  • Iz staroegipčanskega jwn - steber, drevesno deblo, ki se je razširil v jwnt - lok (iz lesa) in jwntjw – lokostrelci.[8] Ta izpeljava je po eni strani analogna možni izpeljavi Dorcev in po drugi strani ustreza egipčanskemu konceptu "devetih lokov" v povezavi z Ljudstvi z morja.
  • Iz proto-indoevropskega korena *uiH-, ki pomeni moč ali oblast.[9]

Zgodovina imena[uredi | uredi kodo]

Za razliko od Eolcev in Dorcev se Jonci pojavljajo v jezikih različnih civilizacij okoli vzhodnega Sredozemlja in vse do kitajske dinastije Han. Jonci niso najzgodnejši Grki, omenjeni v teh zapisih. To mesto pripada Danajcem in Ahajcem. Omembe Joncev se začnejo v mikenskih grških zapisih o Kreti.

Mikenski zapisi[uredi | uredi kodo]

Na fragmentirani tablici iz Knososa, pisani v linearni pisavi B (tablica Xd 146) je beseda i-ja-wo-ne, ki sta jo Ventris in Chadwick[10] tolmačila kot morebitni dajalnik ali imenovalnik množine etničnega imena *Iāwones. Knosoške tablice so datirane v leto 1400 ali 1200 pr. n. št., torej v obdobje pred dorsko prevlado na Kreti, če se ime nanaša na Krečane.

Ime se v grški literaturi prvič pojavi pri Homeru kot Ἰάονες, iāones.[11] Pojavi se samo enkrat za nekaj Grkov v dolgih haljah, ki jih je napadel Hektor in so se očitno identificirali z Atenci. Zdi se, da je ta homerska oblika imena enaka mikenski, vendar brez *-w-. To ime se pojavi tudi v fragmentu drugega zgodnjega pesnika Hezioda v ednini kot Ἰάων, iāōn.[12]

Sveto pismo[uredi | uredi kodo]

V Prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 10,2) je Javan Jafetov sin. Svetopisemski učenjaki verjamejo, da Javan skoraj zanesljivo predstavlja Jonce. Javan, hebrejsko Jāwān, množina Jəwānīm, je torej Jon.[13]

Svetopisemski Jafet bi lahko bil jezikovno povezan z grško mitološko osebnostjo Japetom, vendar je povezava manj zanesljiva.[14]

Lokacije svetopisemskih plemenskih držav so bile predmet stoletnih razprav, vendar ostajajo v različni meri odprta vprašanja. V Izaijevi knjigi (Iz 66,19) bi lahko bil namig v seznamu "[...] bom poslal k narodom: [...] in Javán, oddaljena obrežja, ki še niso slišala mojega oznanila [...]". Med njimi so Javani za "otoki daleč". Ime bi lahko pomenilo prebivalce otokov v Egejskem morju.

Izaijeva knjiga ni mogla biti napisana pred njim samim, se pravi pred 8. stoletjem pr. n. št.

Asirski zapisi[uredi | uredi kodo]

Nekaj pisem iz Novoasirskega cesarstva iz 8. stoletja pr. n. št. poroča o napadih na mesta v Feniciji, ki so videti kot jonski. O napadu Joncev (ia-u-na-a-a) na feničansko obalo poroča Tiglat-Pileser III. v pismu iz leta 730 pr. n. št., odkritem v Nimrudu.[15]

Asirska beseda, pred katero je determinativ države, je bila rekonstruirana kot *Iaunaia.[16] Pogostejše besede z določilom države so ia-a-ma-nu, ia-ma-nu in ia-am-na-a-a, rekonstruirane kot Iamānu.[17] Sargon II. pripoveduje, da so se slednji "vzeli iz morja kot ribe" in da so bili iz "morja zahajajočega sonca".[18] Če je tolmačenje asirskih imen pravilno, so vsaj nekateri jonski roparji prišli s Cipra.[19]

Zapis v Sargonovih analih za leto 709, ki omenja, da mu je davek poslalo sedem kraljev Jaja (ya-a'), okrožja Jadnana, "katerih oddaljena bivališča se nahajajo sedem dni potovanja po morju zahajajočega sonca", potrjuje stela, postavljena v Citiumu na Cipru "ob vznožju gorske grape ... Jadnana".

Iran[uredi | uredi kodo]

Jonci se kot Jaunā (𐎹𐎢𐎴𐎠) pojavljajo v številnih staroperzijskih napisih Ahemenidskega cesarstva.[20] Omenjeni so na primer v Darejevem napisu na južni steni palače v Perzepolisu, ki se glasi: "Jonci, ki so s celine in (tisti), ki so ob morju, in dežele, ki je čez morje..."[21] Darejev imperij se je do takrat verjetno že razširil okoli Egejskega morja do severne Grčije.

Indija[uredi | uredi kodo]

Selevkidski kralj Antioh II. Teos (Aṃtijako Jona radža) je v Ašokovih ediktih (približno 250 pr. n. št.) skupaj s svojimi helenističnimi sosedi omenjen kot prejemnik Ašokovega zdravljenja[22]
"Aṃtijako Jona radža" (grški kralj Antioh II. Teos), omenjen v Velikem skalnem ediktu št. 2 v Girnarju[23]

Po navdihu ahemenidskih Irancev se Jonci v indijski literaturi in dokumentih pojavljajo kot Javana in Jona. V dokumentih se ta imena nanašajo na indo-grška kraljestva, ki so jih ustanovili Aleksander Veliki in njegovi nasledniki na indijski podcelini. Najstarejši takšen dokument je Ašokov edikt. Trinajsti edikt je datiran v leta 260–258 pr. n. št. in se neposredno nanaša na "Jone".[22]

Drugi jeziki[uredi | uredi kodo]

Večina sodobnih bližnjevzhodnih jezikov uporablja izraza Jonija in Jonci za Grčijo in Grke. To velja za hebrejščino (Javan, 'Grčija'/Jevani, fem. Jevania. 'Grkinja'),[24] armenščino (Hunastan, 'Grčija'[25]/Hujn 'Grk' in klasično arabščino (al-Jūnān 'Grčija'/Jūnānī, fem.Jūnāniyya, mn. Jūnān 'Grk').[26] Nazivi so verjetno privzeti iz aramejskega Jawnānā[27] in se uporabljajo v večini sodobnih arabskih narečij, vključno z egiptovščino in palestinščino.[28] V sodobni perzijščini se uporabljajo izrazi Jūnānestān 'Grčija'/Jūnānī, mn. Jūnānīhā/Jūnānīyān 'Grk'[29] in v sodobni turščini Junanlar, 'grško ljudstvo'.[30]

Jonski jezik[uredi | uredi kodo]

Jonska grščina je bila narečje atiško-jonske ali vzhodne skupine stare grščine.

Jonska filozofska šola[uredi | uredi kodo]

V 6. stoletju pr. n. št. so jonska obalna mesta, kot sta Milet in Efez, postala žarišče revolucije v tradicionalnem razmišljanju o naravi. Namesto razlag naravnih pojavov s pomočjo tradicionalne religije/mita je bilo kulturno ozračje takšno, da so ljudje začeli oblikovati hipoteze o naravnem svetu na podlagi idej, pridobljenih iz osebnih izkušenj in globokega razmišljanja.[31] Ti možje – Tales in njegovi nasledniki – so bili imenovani physiologoi – tisti, ki razpravljajo o naravi. Bili so skeptični do verskih razlag naravnih pojavov in so namesto tega iskali povsem mehanske in fizikalne razlage. Veljajo za ključne za razvoj "znanstvenega odnosa" do preučevanja narave. Po besedah fizika Carla Rovellija je jonska šola povzročila "prvo veliko znanstveno revolucijo" in je najzgodnejši primer kritičnega razmišljanja, ki je definiralo grško in pozneje moderno misel.[31]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Darius I, DNa inscription, Line 28
  2. ↑ Pseudo-Apollodorus I, 7.3
  3. ↑ Pausanias, VII, 1.7
  4. ↑ Kōnstantinos D. Paparrēgopulos. Historikai Pragmateiai – Volume 1, 1858.
  5. ↑ Robert S. P. Beekes. Etymological Dictionary of Greek, Brill, 2009, str. 608 f.
  6. ↑ »Indo-European Etymological Dictionary«. Leiden University, the IEEE Project. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2006. In Pokorny's Indogermanisches etymologisches Wörterbuch]' (1959), str. 1176.
  7. ↑ Partridge, Eric (1983). Origins: A Short Etymological Dictionary of Modern English: Ionian. New York: Greenwich House. ISBN 0-517-41425-2.
  8. ↑ Bernal, Martin (1991). Black Athena: The Afroasiatic Roots of Classical Civilization: Volume I: The Fabrication of Ancient Greece 1785–1985. New Brunswick, N.J.: Rutgers University Press. str. 83–84. ISBN 0-8135-1277-8.
  9. ↑ Nikolaev, Alexander S. (2006), "Ἰάoνες" Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine., Acta Linguistica Petropolitana, 2 (1), str. 100–115.
  10. ↑ Ventris, Michael; John Chadwick (1973). Documents in Mycenaean Greek: Second Edition. Cambridge University Press. str. 547 in the "Glossary" under i-ja-wo-ne. ISBN 0-521-08558-6.
  11. ↑ Homer. Iliad, Book XIII, Line 685.
  12. ↑ Hes. fr. 10a.23 M-W: see Glare, P. G. W. (1996). Greek-English Leicon: Revised Supplement. Oxford University Press. str. 155.
  13. ↑ Bromiley, Geoffrey William, ur. (1994). The International Standard Bible Encyclopedia: Volume Two: Fully Revised: E-J: Javan. Grand Rapids, Michigan: Wm. B. Eerdmans Publishing. str. 971. ISBN 0-8028-3782-4.
  14. ↑ Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Iapetus« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 14 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 215.
  15. ↑ Malkin, Irad (1998). The Return of Odysseus: Colonization and Ethnicity. Berkeley: University of California Press. str. 148. ISBN 0-520-21185-5.
  16. ↑ Foley, John Miles (2005). A Companion to Ancient Epic. Malden, Ma.: Blackwell Publishing. str. 294. ISBN 1-4051-0524-0.
  17. ↑ Muss-Arnolt, William (1905). A Concise Dictionary of the Assyrian Language: Volume I: A-MUQQU: Iamānu. Berlin; London; New York: Reuther & Reichard; Williams & Morgate; Lemcke & Büchner. str. 360.
  18. ↑ Kearsley, R.A. (1999). »Greeks Overseas in the 8th Century B.C.: Euboeans, Al Mina and Assyrian Imperialism«. V Tsetskhladze, Gocha R. (ur.). Ancient Greeks West and East. Leiden, Boston, Köln: Brill. str. 109–134. ISBN 90-04-10230-2. See pages 120-121.
  19. ↑ Braun, T.F.R.G. (1925). »The Greeks in the Near East: IV. Assyrian Kings and the Greeks«. V Boardman, John; Hammond, N.G.L. (ur.). The Cambridge Ancient History: III Part 3: The Expansion of the Greek World Eighth to Sixth Centuries B.C. Cambridge University Press. str. 14–24. ISBN 0-521-23447-6.
  20. ↑ Waters, Matt (2014). Ancient Persia: A Concise History of the Achaemenid Empire, 550–330 BCE. Cambridge: Cambridge University Press. str. 173. ISBN 978-1-107-00960-8.
  21. ↑ Kent, str. 136.
  22. ↑ 22,0 22,1 Kosmin, Paul J. (2014). The Land of the Elephant Kings (v angleščini). Harvard University Press. str. 56–57. ISBN 978-0-674-72882-0.
  23. ↑ Inscriptions of Asoka. New Edition by E. Hultzsch (v sanskrt). 1925. str. 3.
  24. ↑ Dagut, M. (1990). Prof. Jerusalem: Kiryat-Sefer Ltd. str. 294. ISBN 9651701722.
  25. ↑ Bedrossian, Matthias (1985). New Dictionary Armenian-English. Beirut: Librairie du Liban. str. 515.
  26. ↑ Wehr, Hans (1971). Dictionary of Modern Written Arabic. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. str. 1110. ISBN 0-87950-001-8.
  27. ↑ Rosenthal, Franz (2007). Encyclopedia of Islam Vol XI (2. izd.). Leiden: Brill. str. 344. ISBN 9789004161214.
  28. ↑ Elihai, Yohanan (1985). Dictionnaire de l'arabe parlé palistinien Français-Arabe. Paris: Éditions Klincksieck. str. 203. ISBN 2252025115.
  29. ↑ Turner, Colin (2003). A Thematic Dictionary of Modern Persian. London: Routledge. str. 92. ISBN 978-0-7007-0458-3.
  30. ↑ Kornrumpf, H.-J. (1979). Langenscheidt's Universan Dictionary Turkish-English English-Turkish. Berlin: Langenscheidt. ISBN 0-340-00042-2.
  31. ↑ 31,0 31,1 Carlo Rovelli (28. februar 2023). Anaximander: And the Birth of Science. Penguin. str. 22. ISBN 978-0-593-54236-1. OCLC 1322366046.

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jonci&oldid=6080535«