Milet

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Milet
Μίλητος
Milet
The Theater of Miletus.jpg
Antično grško gledališče na Miletu
Milet is located in Turčija
Milet
Geografska lokacija: Turčija
Lokacija Balat, Didim, provinca Aydın, Turčija
Regija Caria
Koordinati 37°31′49″N 27°16′42″E / 37.53028°N 27.27833°E / 37.53028; 27.27833Koordinati: 37°31′49″N 27°16′42″E / 37.53028°N 27.27833°E / 37.53028; 27.27833
Tip Settlement
Površina 90 ha
Zgodovina
Zgradil Minojska civilizacija (pozna Mikenska civilizacija]) na lokaciji mest Luvijcev ali Karijcev[1][2][3]
Druge informacije
Javni dostop Yes
Spletna stran Miletus Archaeological Site

Milet (stara grščina: Μίλητος Milētos; hetitščina prepis Millawanda ali Milawata (eksonimi); latin: Miletus; turščina: Milet) je bilo antično mesto na zahodni obali Anatolije, blizu ustja reke Maeander v antični Kariji. [3][4][5] Njegove ruševine se nahajajo v bližini današnje vasi Balat v provinci Aydin, Turčija. Pred perzijskim vdorom v sredini 6. stoletja pred našim štetjem, je Milet veljal za največje in najbogatejše grško mesto. [6][7] V drugih virih pa je potrebno omeniti, da je bilo mesto precej bolj skromno do peloponeške vojne ( 431-404 pred našim štetjem), ko je bila mestna državica Samos na otoku Samos, nasprotni Mileta, veljala za večje in bolj pomembno mesto in pristanišče v tistem času. Milet je dosegel največje bogastvo in sijaj v helenističnem obdobju (323-30 pr. n. št.) in kasnejših rimskih časih.

Dokaz o prvem naselju na tem mestu je nedostopen zaradi dviga morske gladine in odlaganjem usedlin iz reke Maeander. Prvi razpoložljivi dokazi so iz neolitika. V zgodnji in srednji bronasti dobi je naselje prišlo pod minojski vpliv. Po legendi so prišli Kretčani in izpodrinili avtohtone Lelege. Mesto je bilo preimenovano v Milet po mestu na Kreti.

Pozna bronasta doba, 13. stoletje pred našim štetjem, je videla prihod Luvijsko govorečega ljudstva iz južne osrednje Anatolije, ki so sebe imenovali Karijci. Kasneje v tem stoletju so prišli drugi Grki. Mesto se je v tem času uprlo Hetitom. Po njihovem padcu je mesto propadlo v 12. stoletju pred našim štetjem. Okoli 1000 pred našim štetjem so v veliki meri sem preselili Jonski Grki. Legenda ponuja Jonski ustanovni dogodek, ki ga je sponzoriral ustanovitelj z imenom Neleus iz Peloponeza.

Grško temno obdobje je čas Jonskega naselja in konsolidacije v zavezništvu, imenovanem Jonska zveza. Arhaično obdobje se je začelo z nenadnim in briljantnim prebliskom umetnosti in filozofije na obali Anatolije. V 6. stoletju pred našim štetjem je bil Mileta mesto izvora grške filozofske (in znanstvene) tradicije, ki se je začela s Talesom, sledila sta Anaksimander in Anaksimen (skupaj znana sodobnim znanstvenikom kot Miletska šola), ki sta začela razmišljati o materialni ustavi sveta in predlagala teorijo naturalistične (v nasprotju s tradicionalnimi, nadnaravne) razlage za različne naravne pojave.

Milet je rojstno mesto arhitekta Hagije Sofije (in izumitelja zunanjega opornika) Izidorja iz Mileta. Tales pa je bil pred-sokratov grški filozof in eden sedmih grških modrecev okoli 624 pred našim štetjem.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Antična lokacija Mileta pri ustju reke Meander

Ruševine se vidijo na satelitskih zemljevidih pri (37°53′01″N 27°27′49″E / 37.88361°N 27.46361°E / 37.88361; 27.46361), približno 3 km severno od vasi Balat in 3 km vzhodno od Batıköy v provinci Aydin, Turčija.

V antiki je mesto imelo pristanišče na južnem vstopu v velik zaliv, ob katerem sta stali še dve dvanajstih tradicionalnih jonskih mest: Priene in Mius. Pristanišče Milet je bilo dodatno zaščiteno z bližnjim majhnim otokom Lade. Skozi stoletja se je zaliv zamuljil z naplavinami reke Meander. Priene in Mius sta izgubila svoje pristanišče že v rimski dobi, Milet sam je postal rečno mesto v začetku krščanske dobe; vsa tri so bila zapuščena in propadla, saj je njihovo gospodarstvo propadlo s pomanjkanjem dostopa do morja. Obstaja velik spomenik, kjer se je, po pisanju Nove zaveze, apostol Pavel ustavil na poti nazaj v Jeruzalem z ladjo. Srečal je Efeške starešine, nato pa se odpravila na plažo in se poslovil, je zabeleženo v Apostolskih delih 20,17-38 [[1]].

Geologija[uredi | uredi kodo]

V pleistocenski epohi je bila regija Mileta potopljena v Egejskem morju. Kasneje se je morje počasi znižalo in doseglo raven približno 130 metrov pod sedanjo ravnijo okoli 18.000 pred sedanjostjo. Lokacija Mileta je bila del kopnega.

Postopen dvig morja je prinesel raven približno 1,75 m pod trenutno okoli 5500 pred sedanjostjo, kar je ustvarilo več kraških otokov iz apnenca, lokacije prvih naselbin okoli Mileta. Približno 1500 pred sedanjostjo se je kraški rob premaknil zaradi majhnega premika zemeljske skorje in otoki so se združili v polotok. Od takrat je morje naraslo za 1,75 m vendar je bil polotok obdan z sedimenti iz reke Maeander in zdaj področje predstavlja kopno. Zamuljevanje pristanišča se je začelo okoli 1000 pred našim štetjem in okoli 300 pred našim štetjem je nastalo jezero Bafa. [8]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Neolitk[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejši arheološki dokazi, ki so na voljo kažejo, da so otoke, na katerih je Milet prvotno nastal, naseljevale neolitske populacije že 3500-3000 pr. n. št. [9] Cvetni prah v osnovnih vzorcih iz jezera Bafa v regiji Latmus, kopnem pri Miletu kažejo, da ga je rahlo oplazil vrhunec gozda, ki je prevladoval v dolini reke Maeander. Redke neolitske naselbine so bile narejene ob izvirih, številni in včasih geotermalni v tem krasu, topografije riftne doline. Otoki na morju so bili naseljeni morda zaradi svojega strateškega pomena pri ustju reke Maeander, poti na kopnem pa zaščitene z brežinami. Pašništvo v dolini bi bilo možno, vendar lokacija gleda proti morju.

Bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Pisna zgodovina Mileta se začne z zapisi Hetitov in Mikenskimi zapisi Pilosa in Knososa, v pozni bronasti dobi. Prazgodovinska arheologija zgodnje in srednje bronaste dobe prikazuje mesto, močno pod vplivom družbe in dogodkov drugod v Egejskem morju, bolj kot na celini.

Minojska doba[uredi | uredi kodo]

Artefakti iz približno okoli 1900 pr. n. št. iz minojske civilizacije so s trgovino prispeli na Milet. Kar nekaj stoletij je lokacija prejela močan impulz te civilizacije, arheološko dejstvo, ki se nagiba k prilivu prebivalstva s Krete. Po Strabonu: [10]

Efor pravi: Milet je bil prvič ustanovljen in utrjen nad morjem s Kretčani, kjer se sedaj nahaja Milet iz starih časov, naseljen Sarpedonom, ki je pripeljal koloniste iz kretskega Mileta in ga po njem tudi poimenoval Milet, kraj prej v posesti Lelezov'.

Legende, ki jih antični zgodovinarji in geografi pripovedujejo kot zgodovino, so morda najmočnejše; pozni mitografi nimajo nič zgodovinsko pomembnega za povezovanje. [11]

Mikenska doba[uredi | uredi kodo]

Milet je bil Mikenska trdnjava na obali Male Azije od ca. 1450 do 1100 pred našim štetjem [12]. V 1320 pred našim štetjem, je mesto podprl anti-hetitski upor Uhha-Ziti iz bližnje Arzave. Mursili je odredil svojima generaloma Mala-Ziti in Gulla da napadeta Milavanda in ga požgeta; poškodovane tablice LHIIIA najdene na kraju samem, so bile povezane s tem napadom. V nadaljevanju je bilo mesto utrjeno v skladu s hetitskim načrtom.[13]

Milet je nato omenjen v "Tawagalawa pismu", ki je del serije, vključno s pismom Manapa-Tarhunta in Milawata, vsa ki so manj varno datirana. V Tawagalawa pismu piše, da je imel Milawata guvernerja Atpa, ki je bil pod jurisdikcijo »Ahhiyawa« (rastoča državna verjetno v LHIIIB mikenska Grčija); in da je bilo mesto Atriya pod Milesijsko pristojnostjo. V Manapa-Tarhunta pismu je tudi omenjen Atpa. Skupaj dve pismi govorita, da je pustolovca Piyama-Radu ponižal Manapa-Tarhunta pred Atpom (poleg drugih nesreč); hetitski kralj je nato ulovil Piyama-Radu v Millawandi in v Tawagalawa pismu zahteval izročitev Piyama-Radu Hetitom. V Milawata pismu je omenjena skupni pohod hetitskega kralja in luvijskega vazala (verjetno Kupanta-Kurunta iz Mira) proti Miletu in ugotavlja, da je bilo mesto (skupaj z Atrijo) pod nadzorom Hetitov.

Homer omenja, da je bil v času trojanske vojne Milet zaveznik Troje in je bilo mesto Karijcev pod Nasterjem in Amfimahom. [14]

V zadnji fazi LHIIIB, je trdnjava bronaste dobe Pilos štela med svoje ženske sužnje tiste iz mi-ra-ti-ja, v mikenski grščini za »ženske iz Mileta«, napisana v linearni B pisavi. [15] V času razpada civilizacije bronaste dobe je Milet spet pogorel, verjetno zaradi prihoda »morskih ljudstev«

Temno obdobje[uredi | uredi kodo]

Mitografi pravijo, da je Neleus, sin Kodra, po legendi zadnjega kralja v Atenah, prišel do Mileta po "Vrnitvi Heraklida" (med grškim temnim obdobjem). Jonci so ubili može z Mileta in poročili njihove vdove. To je mitski začetek trajnega zavezništva med Atenami in Miletom, ki je igralo pomembno vlogo v nadaljnjih perzijskih vojnah.

Arhaično obdobje[uredi | uredi kodo]

Karta Mileta in drugih mest znotraj Lidijskega kraljestva

Mesto Milet je postalo eno od dvanajstih jonskih mest v Mali Aziji.

Milet je eno od mest, vključenih v Lelantinski vojni v 8. stoletju pred našim štetjem.

Zveza z Megaro[uredi | uredi kodo]

Milet je znan, da je imel zgodnje vezi z Megaro v Grčiji. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, sta ti dve mesti zgradili »kolonizacijsko zavezništvo«. V sedmem / šestem stoletju pr. n. št. so delovali skupaj. [16]

Obe mesti sta delovali pod vodstvom in sankcijami Apolonovega preročišča. Megara je sodelovala s tistim v Delfih. Milet je imel svoje Apolonovo preročišče Didymeus Milesios v Didimi. Prav tako obstajajo številne vzporednice v politični organizaciji obeh mesti. [17]

Glede na Pavzaniasa so Megarijci dejali, da njihovo mesto dolguje svoj izvor Karu, sin Foroneja, ki je zgradil mestno trdnjavo, imenovano »Karija«. [18] Ta "Kar iz Megare" je lahko ali pa ne ena in ista kot »Kar iz Karije«, znan tudi kot Kar (kralj Karije).

V poznem 7. stoletju pred našim štetjem, je tiran Trazibul ohranil neodvisnost Mileta med 12-letno vojno Lidijskim kraljestvom. [19] Trasibul je bil zaveznik slavnega korintskega tirana Perijandra.

Milet je bil pomembno središče filozofije in znanosti, ki vzgojil take može kot so bili Tales, Anaksimander in Anaksimen. Sklicujoč se na to obdobje, so verske študije profesorja F. E. Petersa opisale pan-deizem kot »zapuščino Miletijcev«. [20]

V 6. stoletju pred našim štetjem je Milet razširil pomorski imperij s številnimi kolonijami, vendar se boril proti močnim Lidijcem doma in tiran Polikrat s svojim sosedom na zahodu, Samosom.

Ko Kir Perzijski porazil Kreza iz Lidijw sredi 6. stoletja pred našim štetjem, je Milet padel pod perzijsko oblast. Leta 499 pred našim štetjem je miletski tiran Aristagor postal vodja Jonskega upora proti Perzijcem. Perzija je upor zatrla in kaznovala Milet s prodajo vseh žensk in otrok v suženjstvo, ubijanjem moških in izgnala vse mlade moške kot evnuhe, s čimer se zagotovila, da se ne bi noben Miletčan ponovno rodil. Leto kasneje Frinih uprizori tragedijo »Zajem Mileta« v Atenah. Atenci so ga kaznovali da jih je opomnil na njihovo izgubo.

Klasično obdobje[uredi | uredi kodo]

Jonska stoa na Sveti poti
Tloris Mileta v klasičnem obdobju

Njegova rastrska zasnova je postala osnovna postavitev za rimska mesta.

Leta 479 pred našim štetjem so Grki odločno premagali Perzijce na grški celini in tudi Milet je bil osvobojen perzijske oblasti. V tem času je nastalo več drugih mestih z miletskimi naseljenci, ki so segala v današnjo Turčijo in celo tako daleč, kot je Krim.

Tam je učil tudi Istoimenski ustanovitelj žgečkljive Miletske šole literature, Arístejd iz Mileta (2. st. pr. n. št.).

Helenistično obdobje[uredi | uredi kodo]

Leta 334 pred našim štetjem je mesto izpod perzijske oblasti, skupaj z večino Anatolije, prevzel Aleksander Veliki. V helenističnem obdobju je mesto doseglo svoj največji obseg. Znotraj njenih zidov je zasedalo površino približno 90 hektarov. [21]

Rimsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Nova zaveza omenja Milet kot mesto, kjer je apostol Pavel v leta 57 srečal s starešine cerkve iz Efeza ob koncu svojega tretjega misijonarskega potovanja, kot je zapisano v Apostolskih delih (Apd 20: 15-38). Menijo, da se je Pavel ustavil ob velikem pristaniškem spomeniku in sedel na njegove stopnice. Morda je tam srečal Efeški starešine in se nato od njih poslovil na bližnji plaži. Milet je tudi mesto, kjer je Pavel zapustil Trofima, enega od njegovih sopotnikov, da si opomore od bolezni (2 Timotej 4:20). Ker to ne more biti enak obisk kot Apd 20 (v katerem Trofima spremlja Pavla vse do Jeruzalema, v skladu z akti, 21:29), mora Pavel vsaj še enkrat obiskati Milet, morda šele leta 65 ali 66. Prejšnje uspešno triletno ministrovanje Pavla v najbližjem Efezu je povzročilo evangelizacijo celotne azijske province (glej Apd 19:10, 20; 1 Kor 16: 9). Zato je varno predpostaviti, da je vsaj do takrat ob drugem obisku apostola v Miletu, že bila ustanovljena novonastala krščanska skupnost.

Bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Med bizantinskim obdobjem je bila metropolija v Miletu dvignjena v nadškofijo in kasneje metropolitansko škofijo. Majhen bizantinski grad, imenovan Palation, se nahaja na hribu zraven mesta in je bil zgrajena v tem času. Milet je vodil curator bonis’’. [22][23]

Turška nadvlada[uredi | uredi kodo]

Ilustracija Mileta

Seldžuški Turki so osvojili mesto v 14. stoletju in Milet uporabljali pristanišče za trgovino z Benetkami.

Končno so otomanski Turki izkoriščali mesto kot pristanišče v času vladavine v Anatoliji. Kot je pristanišče postalo zamuljeno, je bilo mesto opuščeno.

Zaradi starodavnega in kasnejšega krčenja gozdov, paše (predvsem po kozjih čred), erozije in degradacije tal, ruševine mesta ležijo nekaj 10 km od morja s sedimenti napolnjenem gladkem in golem griču brez zemlje in dreves, le z makij.

Kompleksu İlyas Bey iz leta 1403, z njegovo mošejo, je Europa Nostra podelila status kulturne dediščine v Miletu.

Arheološka izkopavanja[uredi | uredi kodo]

Prva izkopavanja v Miletu je izvajal francoski arheolog Olivier Rayetove leta 1873, sledila sta nemška arheologa Julius Hülsen in Theodor Wiegand med letoma 1899 in 1931. Zemeljska dela so bila večkrat prekinjene po vojnah in raznih drugih razlogov. Carl Weickart je kopali kratko sezono leta 1938 in ponovno med 1955 in 1957. Sledil je Gerhard Kleiner in nato Wolfgang Müller-Wiener. Danes izkopavanja organizira Univerza Ruhr iz Bochuma, Nemčija.

Omembe vreden artefakt odkrit v mestu v prvih izkopavanjih v 19. stoletju, so Tržna vrata Mileta, in so bila prepeljana kos za kosom v Nemčijo in tam ponovno sestavljena. Trenutno so na ogled v Pergamonskem muzeju v Berlinu. Glavna zbirka artefaktov se hrani v Muzeju Mileta v Didimi, kjer je od leta 1973.

Stadiom Milet
Stadiom Milet

Raziskovalne prioritete[uredi | uredi kodo]

Bronasta doba[uredi | uredi kodo]

Izkopavanja iz bronaste dobe so se izvajala od leta 1994 pod vodstvom Wolf-Dietricha Niemeirja. Preiskave Mileta I do V so prinesle nova odkritja in spoznanja. Med drugim je bil v minojskem opečnem svetišču v Milet IV a najden zoglenel lesen prestol. Najdbe lesenega pohištva iz bronaste dobe so izredno redka. Kultni prestol je še posebej znan predstavnik Minojcev. Na prestolu je sedela svečenica in sprejemala darove. Tri minojske pečate so našli, med njimi tudi Lentoid iz roza kremena. Ima vgraviranega krilatega grifina, ki se bori v značilnem galopu z levom. Podobna predstavitev Levinje je bila najdena na kupu z ritonom; dragocen primer iz kamene strele, verjetno daritev. Odkrili so tipične minojske freske. Več lončenine z napisi v Linear A, kar je edinstveno za minojsko prisotnost, glede na lokalno prebivalstvo, saj bi morali pričakovati luvianske like ali hetitski klinopis. Končno, ploščata marmornata utež z oznako šestih krogov, kalibriran po sistemu minojske teže. Milet IV je zato še en dokaz za prevlado minojske mornarice v trgovskih mestih na Kikladih in v vzhodnem Sredozemlju.

To obdobje se konča okoli 1500 pr. n. št. z uničenjem, katerega vzrok je še vedno sporen. Druga najdba je bila zgodnejša plast datirana na osnovi pepela in uničenja po izbruhu vulkana na otoku Tera. Tradicionalno datiran v zadnjo tretjino 16. st. pr. n. št., a po znanstvenem datiranju v zadnjih dveh desetletjih tudi veliko prej, proti v drugi polovici 17. stoletja pr. n. št.. Potem je bila plast pepela odstranjena in mesto obnovljeno, kot na Kreti in drugih vzhodnih otokih. Uničenje je bila morda tudi posledica gospodarskih težav in krize v vodstvu verske in politične elite, ki je prispevala k padcu Minojcev. [24] Milet V ima po uvoženem blagu mikenski značaj. Imel je veliko proizvodnjo keramike, saj je bilo najdenih v zaprtem prostoru sedem lončenih peči iz žgane opeke. Delež anatolskega prebivalstva se še vedno zdi, da je bil le majhen. Prav tako je bil Mileta V zasut s 40 cm debelo plastjo ostankov požara. V zadnji bronastodobni plasti Milet VI niso našli nobene nove najdbe, ker je bila plast motena zaradi rimskih stavb zgrajenih na tem območju. Obdobje se je končalo okoli leta 1100 pr. n. št.

Arhaična doba[uredi | uredi kodo]

Izkopavanja v Miletu so se začela leta 1899 z namenom, da se poveča poznavanje tega mesta v arhaičnem obdobju, ko je Milet igral pomembno vlogo kot rojstni kraj jonske filozofije narave ali zaradi usode mesta na predvečer perzijskih vojn.

V resnici so predvojna izkopavanja prinesla predvsem rezultate za kasnejša obdobja. Arhaične najdbe in ugotovitve so izkopali le na Kalabak-Tepe in Ateninem templju in na samotnih krajih v okolici mesta. Armin von Gerkan domneva zaradi teh precej skromnih najdb, da se arhaični Milet nahaja na istem mestu kot poznejše mesto. Raziskava po vojni je bila je želela ovreči Gerkanove teze. Zato so temeljiteje kopali v Ateninem templju.

Novejša raziskava je bila posvečena mestnemu okrožju na Kalabak-Tepe, kjer je bil znan del mestnega obzidja. Na južnem pobočju hriba so bile stanovanjske površine, kjer so odkrili več peči. Poleg tega bi bilo treba razmere na vzhodni terasi hriba pojasniti, kjer je Artemidino svetišče. Tudi problemi zgodnje klasičnega doseljevanja po 494 pr. n. št. so bila očitna v teh izkopavanjih. Poleg tega je bilo odkrito Afroditino svetišče iz Oikous, prej znano le iz virov. V skladu z najdbami votivnega templja so lahko ocenili široko trgovalno povezavo Mileta: veliko pobarvanih pivskih posod iz Grčije, zlasti Korinta, Šparte in Aten; Etrurijski črn bucchero vrč; velika glinasta figura iz Cipra, obdelane školjke tridacnidae‘‘ iz severne Sirije in številni kosi nakita, amuleti, skarabeji in votivne figurice iz Egipta.

K ozemlju (chōra) Mileta sodijo bližnja naselja Assesos, Pyrrha in Teichioussa. Teichioussa se nahaja v zalivu Akbük. Assesos je bil odkrit leta 1992 na Mengerev Tepe. Po mnenju [12] Herodota, je bilo svetišče Atene Assesia po nesreči lidijskega kralja Alijata II. leta 600 pr. n. št. požgano. Glede na trenutno stanje raziskav so prepričani, da je na istem mestu, kot je bil arhaični Mileta, nastalo poznejše mesto.

Velika Tržna vrata v Pergamonskem muzeju v Berlinu

Helenistična in rimska doba[uredi | uredi kodo]

Theodor Wiegand je z velikimi površinskimi izkopavanji odkril pomembne najdbe iz helenistične in rimske dobe: Mesto je imelo ortogonalno cestno omrežje, kar je odkritelj imenoval hipodamos Mileta. Potek helenističnega in kasnejših mestnega obzidja je bil obnovljen. Pomembne zgradbe so:

  • Gledališče
  • Bouleuterion je zbirališče Bule (Svet).
  • Severni trg, skladišče.
  • Južni trg, katerega reprezentančna vrata je Theodor Wiegand odnesel v Berlin, kjer je zdaj razstavljen v Pergamonskem muzeju.
  • nimfej, večnadstropni vodnjak s kiparsko dekoracijo.
  • Faustina terme, rimsko kopališče.
  • Zahodni trg, trg ob Ateninem templju.
  • Stadion
  • Delfinion, svetišče Apolona Delfinija, glavnega boga Miletčanov.
  • Preročišče svetišča Apolona iz Didime. Svetišče je povezano s 15 kilometrov dolgo Sveto potjo s Svetimi vrati Mileta. Apolonovo svetišče je bilo s 118 metri tretje največje v arhaičnem grškem obdobju in največje svetišče v helenističnem obdobju.
  • Procesijska pot s svojimi sedmimi postajami. Od 7. stoletja »do konca poganske antike leta 400 je procesijska pot služila že več kot tisoč let kot os miletskega ozemlja in povezovala dve glavni svetišči, mestni Delfinion in izvenmestno svetišče v Didimi, kot nasprotujoča pola drug nasproti drugega.« [25]

Kolonije[uredi | uredi kodo]

Milet je postal znan po ustanavljanju velikega števila kolonij. Ustanovili so jih več, kot katero koli drugo grško mesto. Plinij starejši omenja v svoji Natural History (5.112) 90 kolonij, ki naj bi jih Milet ustanovil, med njimi: Miletus became known for the great number of colonies it founded. It was considered the greatest Greek metropolis and founded more colonies than any other Greek city.[31] Pliny the Elder mentions 90 colonies founded by Miletus in his Natural History (5.112), among them:

Pomembni prebivalci[uredi | uredi kodo]

  • Tales (c. 624 – c, 546 pr. n. št.), pred-Sokratov filozof
  • Anaksimander (c. 610 – c. 546 pr. n. št.), pred-Sokratov filozof
  • Kadmos Miletski (fl c. 550 pr. n. št.), pisatelj
  • Anaksimen (c. 585 – c. 525 pr. n. št.), pred-Sokratov filozof
  • Hipodam iz Mileta (c. 498-408 pr. n. št.), urbanist
  • Aspazija (c. 470-400 pr. n. št.) kurtizana in gospodarica Perikleja, se je rodila v Miletu
  • Aristid iz Mileta, pisatelj
  • Hekatej, zgodovinar
  • Hesihij iz Mileta (fl 6. stoletje), grški kronist in biograf
  • Izidor iz Mileta (fl 4.-5. stoletje), grški arhitekt
  • Aristagora (fl. 5.-6. stoletje), tiran Mileta
  • Levkip (fl. prva polovica 5. stoletja pred našim štetjem), filozof in začetnik atomizma (njegova zveza s Mileta je tradicionalna, vendar sporna

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Alice Mouton; Ian Rutherford; Ilya Yakubovich (7 June 2013). Luwian Identities: Culture, Language and Religion Between Anatolia and the Aegean. BRILL. str. 435–. ISBN 978-90-04-25341-4. 
  2. ^ Alan M. Greaves (25 April 2002). Miletos: A History. Taylor & Francis. str. 71–. ISBN 978-0-203-99393-4. "The political history of Miletos/Millawanda, as it can be reconstructed from limited sources, shows that despite having a material culture dominated by Aegean influences it was more often associated with Anatolian powers such as Arzawa and the Hittites than it was with the presumed Aegean power of Ahhijawa" 
  3. ^ 3,0 3,1 Sharon R. Steadman; Gregory McMahon; John Gregory McMahon (15 September 2011). The Oxford Handbook of Ancient Anatolia: (10,000-323 BCE). Oxford University Press. str. 369 and 608. ISBN 978-0-19-537614-2. 
  4. ^ Urban world history: an economic and geographical perspective By Luc-Normand Tellier page79
  5. ^ Carlos Ramirez-Faria (1 January 2007). Concise Encyclopeida Of World History. Atlantic Publishers & Dist. str. 305–. ISBN 978-81-269-0775-5. 
  6. ^ A Short History of Greek Philosophy By John Marshall page 11
  7. ^ Ancient Greek civilization By David Sansone page 79
  8. ^ Crouch (2004) page 180.
  9. ^ Crouch (2004) page 183.
  10. ^ Book 14 Section 1.6.
  11. ^ The late fantasy fiction of Antoninus Liberalis, Metamorphoses XXX 1–2 after Nicander, can be safely disregarded as being in any way history. His entertaining tales have the imaginary character named Miletus fleeing Crete to avoid being forced to become the eromenos of King Minos. He founds the city only after slaying a giant named Asterius, son of Anax, after whom the region known as Miletus was called 'Anactoria', "place of Anax." Anax in Greek means "the king" and Asterius is "starry."
  12. ^ Hajnal, Ivo. "Graeco-Anatolian Contacts in the Mycenaean Period". University of Innsbruck. Pridobljeno dne 22 September 2013. 
  13. ^ Christopher Mee, Anatolia and the Aegean in the Late Bronze Age, p. 139, 142
  14. ^ Iliad, book II
  15. ^ Palaeolexicon, Word study tool of ancient languages
  16. ^ Alexander Herda (2015), Megara and Miletos: Colonising with Apollo. A Structural Comparison of Religious and Political Institutions in Two Archaic Greek Polis States; see Abstract at Alexander Herda research
  17. ^ Alexander Herda (2015), Megara and Miletos: Colonising with Apollo. A Structural Comparison of Religious and Political Institutions in Two Archaic Greek Polis States; see Abstract at Alexander Herda research
  18. ^ Paus. i. 39. § 5, i. 40. § 6
  19. ^ Miletos, the ornament of Ionia: history of the city to 400 BCE by Vanessa B. Gorman (University of Michigan Press) 2001 – pg 123
  20. ^ Francis Edwards Peters (1967). Greek Philosophical Terms: A Historical Lexicon. NYU Press. str. 169. ISBN 0814765521. 
  21. ^ Chant, Colin (1999). "Greece". V: Chant, Colin; Goodman, David. Pre-industrial Cities and Technology. London: Routledge. str. 61. ISBN 9780415200752. 
  22. ^ The Byzantine aristocracy and its military function, Volume 859 of the Variorum collected studies series, Jean-Claude Cheynet, Ashgate Pub., 2006. ISBN 978-0-7546-5902-0
  23. ^ Studies in Byzantine Sigillography, Volume 10, Jean-Claude Cheynet, Claudia Sode, published by Walter de Gruyter, 2010. ISBN 978-3-11-022704-8
  24. ^ Carl Knappelt, Ray Rivers, Tim Evans: The Theran eruption and Minoan palatian collaps – new interpretations gained from modelling the maritime network. In: Antiquity. 85, 329, S. 1008–1023.
  25. ^ Alexander Herda: Der Apollon-Delphinios-Kult in Milet und die Neujahrsprozession nach Didyma. In: Milesische Forschungen. Band 4, Zabern, Mainz 2006.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Greaves, Alan M. (2002). Miletos: A History. London: Routledge. ISBN 9780415238465. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]