Priena

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Priene)
Skoči na: navigacija, iskanje
Priena
Πριήνη
Prien
Temple of Athena at Priene.jpg
Atenin tempelj je ob vznožju Mikale zgradil Aleksander Veliki. Leta 1965, 1966 je bilo iz ruševin postavljenih pet stebrov in so 3 m nižji, kot so bili originalni
Priena is located in Turčija
Priena
Geografska lokacija: Turčija
Drugo ime Sampson
Lokacija Güllübahçe, Söke, provinca Aydın, Turčija
Regija Jonija
Koordinati 37°39′35″N 27°17′52″E / 37.65972°N 27.29778°E / 37.65972; 27.29778Koordinati: 37°39′35″N 27°17′52″E / 37.65972°N 27.29778°E / 37.65972; 27.29778
Tip naselje
Površina 37 ha
Zgodovina
Zgradil tebanski kolonisti
Material marmor, lokalni kamen
Ustanovljeno okoli 1000 pr. n. št.
Povezano z Bijant, Pitij
Druge informacije
Datumi izkopov Theodor Wiegand (1895–1899)
Javni dostop da

Priena (starogrško Πριήνη Priēnē, turško Prien) je bila starodavno grško mesto Jonije (in članica Jonske lige) v podnožju pečine Mikale, približno 6 km severno od takratnega poteka reke Maeander (zdaj imenovan Büyük Menderes ali Veliki Maeander), 67 kilometrov od antičnega Antea, 15 kilometrov od starega Aneona in 25 kilometrov od starega Mileta. Prej je bila zgrajena ob morski obali na strmih pobočjih in terasah s pogledom na morje, ki segajo od nivoja morja do višine 380 metrov na vrhu pečine.[1] Danes je po več stoletjih sprememb v pokrajini na celini. Leži proti zahodu nedaleč od sodobne vasi Güllübahçe Turun v okrožju Söke, province Aydın v Turčiji.

V Prieni je bilo veliko slavne helenistične umetnosti in arhitekture. Prvotni položaj mesta pod hribom Mikala še nikoli ni bil odkrit, vendar se domneva, da je bil to polotok z dvema pristaniščema. Priena nikoli ni imela velikega političnega pomena zaradi velikosti mesta, saj je v regiji živelo verjetno le okrog 4 do 5000 prebivalcev. Mesto je bilo urejeno v štiri okrožja, najprej v politično okrožje, ki je obsegalo bulevterij in pritanej, kulturno okrožje, ki je vsebovalo gledališče, komercialno mesto, v katerem je bila agora in končno religiozno okrožje, ki je obsegalo svetišča, posvečena Zevsu in Demetri in najpomembnejši Atenin tempelj.

Zgodovinska geografija[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejša mesta[uredi | uredi kodo]

Mesto, vidno na pobočjih in pečini Mikale, je bilo načrtovano v celoti v 4. stoletju pr. n. št. To ni bila prvotna Priena, ki je bila pristaniško mesto, in je bila v takratnem ustju reke Maeander. Ta lokacija je imela nepremostljive okoljske težave zaradi počasnega zasipavanja struge in napredovanja kopnega v smeri Egejskega morja. Ko se pristanišče zasipa, se prebivalstvo znajde v škodljivih močvirjih ali poplavljenih predelih. Osnovni vzrok je bil, da je reka Maeander tekla počasi skozi riftno dolino in jo dolbla ter z nanašanjem sedimenta ustvarjala potopljeno obalo. Človekovo izsekavanje prej gozdnih pobočij in izkoriščanje doline za poljedelstvo in pašništvo je pospešilo erozijo. Sedimenti so se postopoma nalagali v koritu ob izlivu reke, ki se je zato pomaknila proti zahodu.

Fizični ostanki prvotne Priene še niso bili najdeni, ker naj bi bili pod številnimi plastmi sedimentov, na katerih vrh so zdaj dragocena kmetijska zemljišča. Poznavanje povprečne stopnje napredka je osnova za ocenjevanje lege mesta, ki se je vsakih nekaj stoletij premaknilo, da bi obnovilo svojo uporabnost kot pristanišče. Grško mesto (morda so bili neznani ljudje drugih narodnosti kot pri Miletu) je ustanovila kolonija iz starodavnega grškega mesta Tebe v bližini starodavnega Aneona okoli leta 1000 pr. n. št. Približno 700 pr. n. št. je vrsta potresov povzročila, da se je lega mesta do 4. stoletja pr. n. št. spremenila za 8 km. Približno 500 pr. n. št. se je mesto preselilo še nekaj kilometrov stran v pristanišče Navloh. [2]

4. stoletje pred našim štetjem[uredi | uredi kodo]

Napis, ki ga je Ateni Polias namenil Aleksander Veliki, je v Britanskem muzeju (330–325 pr. n. št.)

Okoli 350 pr. n. št. je perzijski satrap Mavzol (Karijec) načrtoval veličastno novo mesto na strmih pobočjih Mikale, kjer bi bilo, je upal, stalno globoko pristanišče. Gradnja se je začela, ko so Makedonci prevzeli regijo od Ahemenidov in je Aleksander Veliki osebno prevzel odgovornost za gradnjo. On in Mavzol sta želela, da bi bila Priena vzorno mesto. Aleksander je ponudil plačilo za gradnjo Ateninega templja po zasnovi arhitekta Pitija, če bi mu ga posvetili, kar se je zgodilo 323 pr. n. št.; posvetitveni napis je v Britanskem muzeju. [3] Vodilni državljani so mu kmalu sledili in večina javnih stavb je bila zgrajena za zasebni račun in posvečena z imeni donatorjev.

Razvaline mesta so na splošno priznane kot najslikovitejša slika antičnega grškega mesta, ki je nedotaknjeno, razen razdejanj iz tistega časa. Proučevali so ga že od 18. stoletja in ga še vedno. Mesto je bilo zgrajeno iz marmorja iz bližnjih kamnolomov na Mikali in lesa za strehe in tla. Javno območje je postavljeno v mrežastem vzorcu navzgor po strmih pobočjih, ki jih drenira kanalizacijski sistem. Sistemi za distribucijo vode in kanalizacije je delno ohranjen. Temelji, tlakovane ulice, stopnišča, delni okviri vrat, spomeniki, stene, terase se lahko vidijo povsod med zloženimi stebri in bloki. Les ni ohranjen. Mesto se razteza navzgor do pečin, ki štrlijo iz Mikale. Ozka pot vodi do akropole zgoraj.

Poznejša leta[uredi | uredi kodo]

Atenin tempelj s klifom z akropolo v ozadju

Kljub pričakovanjem prebivalstva je Priena kot globokomorsko pristanišče obstajala le nekaj stoletij. V 2. stoletju n. št. Pavzanias poroča, da se je Maeander že utrdil nad ustjem, v katerem je bil kraj Miunt in da ga je prebivalstvo zapustilo ter odšlo v Milet. [4] Medtem ko je bil Milet očitno še vedno povezan z morjem, je po nedavnih geoarheoloških raziskavah Priena izgubila pristanišče in odprto povezavo z morjem že okoli 1. stoletja pr. n. št. [5]. Zelo verjetno so se trgovci iz Miunta preselili v Milet. Do leta 300 je bil zamuljen ves Miletski zaliv, razen jezera Bafa.

Danes je Milet več kilometrov od morja, Priena pa stoji ob robu rodovitne ravnice, posejane s polji. Grška vas je po upadu prebivalstva nazadovala, po 12. stoletju pa so se naselili turški prebivalci. V 13. stoletju je bila Priena znana kot Samson v grščini, po svetopisemskem junaku Samsonu (Samsun Kale, Samsonov grad v turščini). Leta 1204 se je Sabas Azidenos, lokalni magnat, uveljavil kot mestni vladar, kmalu pa je moral priznati vladavino Nikejskega cesarstva. Območje je ostalo pod Bizantinci do konca 13. stoletja.

Do leta 1923, ko je bilo preostalo grško prebivalstvo izgnano iz Turčije na podlagi Konvencije o izmenjavi grških in turških prebivalcev, ki sta jo 30. januarja 1923 podpisali vladi Grčije in Turčije v Švici, so se kmalu po tem turški prebivalci preselili na ugodnejšo lokacijo, ki so jo imenovali Güllü Bahçe, "rožni vrt", staro grško naselje pa je bilo delno še v uporabi, danes z imenom Gelebeç ali Kelebeş. Od tod je dostopna tudi turistična znamenitost Priena.

Sodobna geografija[uredi | uredi kodo]

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

Lega Priene v ustju reke Büyük Mender

V 4. stoletju pr. n. št. je bila Priena globokovodno pristanišče z dvema pristanoma nasproti Miletskega zaliva [6] in nekoliko bolj vzhodno od močvirja delte Maeandra. Med oceanom in strmo stopnjo Mikale so bili kmetijski viri omejeni, čeprav je Priena uporabljala verjetno del Maeanderove doline.

Priena je bila majhna mestna država s samo 6000 prebivalci, ki so živeli na omejenem prostoru samo 15 hektarjev. Območje obzidja je obsegalo 20 do 37 hektarov. Gostota prebivalstva v stanovanjskem območju je bila ocenjena na 166 oseb na hektar v približno 33 domovih na hektar, razporejenih v strnjenih mestnih četrtih [7]. Celoten prostor znotraj obzidja ni ponujal veliko prostora in zasebnosti: gostota je bila 108 oseb na hektar. Vse javne stavbe so bile dostopne peš, a pešec je moral biti atlet zaradi velikih vzponov.

Družba[uredi | uredi kodo]

Priena je bilo bogato mesto, kar je razvidno po ostankih finih urbanih domov v marmorju in javnih zgradb, ki so jih posvetili zasebniki, da ne omenjamo Mavzola in Aleksandra Velikega. Ena tretjina je imela notranje toaletne prostore, kar je bilo redko za družbo, ki je imela običajno javna stranišča na prostem v urbanih okoljih. Notranja vodovodna napeljava je zahtevala obsežen sistem oskrbe z vodo in kanalizacijo. Vodo so zajemali vodo iz izvirov in potokov na Mikali, jo pripeljali z akvaduktom v cisterne in od tam napeljali v hiše in vodnjake. Večina grških mest je zahtevala dostop do javnega vodnjaka (delo služabnikov), vendar je zgornja tretjina prienske družbe imela dostop do svoje vode v notranjosti zgradb.

Vir jonskega bogastva je bila pomorska dejavnost. Jonija je imela med preostalimi Grki velik ugled, ker je bila razkošna, čemur so se nekateri intelektualci, kot je Heraklit, posmehovali.

Vlada[uredi | uredi kodo]

Bulevterij

Čeprav je bil stereotip izenačitve bogastva aristokracije morda v zgodovini Priene zgodaj, je bila v 4. stoletju pr. n. št. to demokracija. Državni organ se je imenoval Πριηνείς (Priēneis – 'priensko ljudstvo'), ki je v svojem imenu izdajal vse uredbe in druge javne listine. Kovanci, kovani v Prieni, so imeli glavo Atene s čelado zgoraj in meandrski vzorec na hrbtni strani, en kovanec pa je prikazoval tudi delfina in legendo ΠΡΙΗ za ΠΡΙΗΝΕΩΝ (Priēneōn – 'Prienčani'). [8] Ti simboli izražajo njihov pogled na Prienčane kot pomorsko demokracijo, ki je bila taka kot v Atenah, a je bila v Aziji.

Mehanizem demokracije je bil podoben, a enostavnejši od atenskega (kjer so imeli mnogo več prebivalcev). Skupščina državljanov se je občasno sestajala, da bi pred sprejela večje odločitve. Vsakodnevno zakonodajno in izvršilno poslovanje je vodil bulē ali mestni svet, ki se je srečeval v bulevteriju, ki je bilo kot majhno gledališče z leseno streho. Uradni vodja države je bil pritan. On in sodniki so bili izvoljeni. Niso pa imeli vsi tako kot v Atenah vseh pravic, na deželi so morali plačevati davke.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Theatre

Čeprav natančna resnica ni znana, so bili prvi naseljenci Priene Jonci pod Egiptom, sinom Belom in vnukom kralja Kodra, v 11. stoletju pred našim štetjem. Po zaporednih napadih Kimerijcev, Lidijcev pod Ardisom II. in Perzijcev, je sredi 6. stoletja pred našim štetjem mesto preživelo in napredovalo pod vodstvom Bijanta, sredi 6. stoletja pred našim štetjem. Kir II. Veliki je mesto zasedel leta 545 pr. n. št. Poslal je 12 ladij, da so se pridružile jonski vstaji (499 pr. n. št.—494 pr. n. št.).

Priena je bila v 15. stoletju pred našim štetjem članica Atenske zveze, v letu 387 pr. n. št. pa je prišlo do perzijske prevlade, dokler je ni osvojil Aleksander Veliki. [9] Spori s Samosom in težave po Aleksandrovi smrti so povzročile propad mesta, Rim pa ga je leta 155 predal kraljem Pergamona in Kapadokije.

Orofern, uporniški brat kapadokijskega kralja, ki je tukaj odložil zaklad in ga dobil z rimskim posredovanjem, je obnovil Atenin tempelj kot zahvalni dar. Pod rimsko in bizantinsko oblastjo je Priena imela bogato zgodovino. V muslimanske roke je mesto prešlo pozno v 13. stoletju.[10]

Arheološka izkopavanja in trenutno stanje[uredi | uredi kodo]

Razvaline, ki ležijo na zaporednih terasah, je raziskovalo angleško društvo Dilettanti leta 1765 in 1868, izkopaval pa je Theodor Wiegand (1895–1899) za muzej v Berlinu. Mesto, kot je bilo obnovljeno na novem mestu v 4. stoletju, je bilo postavljeno na pravokotni shemi. Strmo območje gleda proti jugu, akropola se dviga skoraj 200 metrov nad njim. Mesto je bilo obdano z obzidjem debeline 2 metra s stolpi v razmikih in tremi glavnimi vrati.

Na spodnjih pobočjih akropole je bilo svetišče posvečeno boginji Demetri. Mesto je imelo šest glavnih ulic, širokih približno 6 metrov, ki so potekale v smeri vzhod in zahod ter 15 ulic, širokih približno 3 metre pod pravimi koti, vse enakomerno razporejene; tako je bilo razdeljeno na približno 80 otokov. Zasebne hiše so zasedale osem takih kvadratov. Sistem za oskrbo z vodo in kanalizacijo je mogoče enostavno prepoznati. Hiše so zelo podobne najzgodnejšim v Pompejih. V zahodni polovici mesta, na visoki terasi severno od glavne ulice, dostopen po lepem stopnišču, je bil tempelj Atene Polias, heksastilni peripter v jonskem slogu, ki ga je zgradil Pitij, arhitekt Mavzolovega mavzoleja v Halikarnasu, eno izmed sedmih čudes starega sveta. Pod bazo kipa Atene so leta 1870 našli srebrne tetradrahme Oroferna in nekaj nakita, verjetno spravljene med kapadokijsko obnovo.

Prav tako je bila odkrita starodavna prienska sinagoga z rezbarskimi podobami menore (svečnik). [11]

Okoli agore, glavnega trga, ki ga prečka glavna ulica, je vrsta dvoran. Občinske stavbe, bulevterij in pritanej ležijo severno od agore, nadalje na severu pa sta zgornji gimnazij z rimskimi kopelmi in dobro ohranjeno helenistično gledališče, vse pa kot vsi drugi javni objekti bolj ali manj v središču tlorisa. Odkriti so bili Asklepijev tempelj in egipčanski bogovi Izida, Serapis in Anubis. Na najnižji točki na jugu, znotraj obzidja, je bil velik stadion, povezan z gimnazijem iz helenističnega obdobja. [12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Grant, Michael (1986). A Guide to the Ancient World. New York: Barnes & Noble, Inc. str. 523–524. ISBN 0-7607-4134-4. 
  2. ^ Crouch (2004) pages 199-200.
  3. ^ British Museum Highlights
  4. ^ Description of Greece Book 7 Section 2.11.
  5. ^ Marc Müllenhoff Geoarchäologische, sedimentologische und morphodynamische Untersuchungen im Mündungsgebiet des Büyük Menderes (Mäander), Westtürkei Marburg/Lahn 2005
  6. ^ To poglavje uporablja ta izraz pred zalivom Latmus, ki je ostal kot jezero Bafa. V antičnih časih sta bila neprekinjena.
  7. ^ Hansen (2004), str. 14–16, ocenjuje območje z obzidjem od 1,33 do 2-kratno merjeno površino naselja 15 ha. Rubinstein (2004), str. 1091–1093, daje nekoliko večjo mero obzidanega območja: 37 ha. Hansen (2004), strani 14–16, ocenjuje 8 oseb na hišo za 500 hiš in razmerje 2 : 1 mestnega naselja nad podeželjem.
  8. ^ Rubinstein (2004), pages 1091–1093.
  9. ^ [1] Catholic Encyclopedia, Sofron Pétridès
  10. ^ [2] Priena v Enciklopediji Britanici
  11. ^ Nadin Burkhardt, Mark Wilson, "The Late Antique Synagogue in Priene: Its History, Architecture, and Context", Gephyra 10 (2013), pp.166-196
  12. ^ Rumscheid, Frank (1998). Priene: A Guide to the Pompeii of Asia Minor. Turkey: Ege Yayınları. ISBN 975-8070-16-9. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Friedrich Vincenz von Holbach: Die deutschen Ausgrabungen zu Priene und Milet. Mit zwölf Abbildungen nach Originalaufnahmen des Verfassers. In: Vom Fels zum Meer 22. Jg., Bd. 2, 1903, S. 1475-1482.
  • Hugo Weigold: Frühlingstage am Mäander. Mit sieben Illustrationen nach Aufnahmen des Verfassers. In: Reclams Universum: Moderne illustrierte Wochenschrift 29.2 (1913), S. 667-671.
  • Theodor Wiegand, Hans Schrader: Priene. Ergebnisse der Ausgrabungen und Untersuchungen in den Jahren 1895–1898. Reimer, Berlin 1904. Digitalisat
  • Friedrich Hiller von Gaertringen (Hrsg.): Inschriften von Priene. Reimer, Berlin 1906. Digitalisat
  • Armin von Gerkan: Das Theater von Priene als Einzelanlage und in seiner Bedeutung für das hellenistische Bühnenwesen. Verlag für Prakt. Kunstwiss., München, Leipzig 1921.
  • Kurt Regling: Die Münzen von Priene. Schoetz, Berlin 1927.
  • Martin Schede: Die Ruinen von Priene. Kurze Beschreibung. 2. durchges. und verb. Aufl. de Gruyter, Berlin 1964.
  • Frank Rumscheid: Priene. Führer durch das „Pompeji Kleinasiens“. Ege Yayınları, Istanbul 1998. ISBN 975-8070-15-0
  • Stephan Westphalen: Die Basilika von Priene. Architektur und liturgische Ausstattung. In: Istanbuler Mitteilungen 48, 1998, S. 279–340.
  • Wulf Raeck, mit Beiträgen von Hansgeorg Bankel, Henning Fahlbusch, Arnd Hennemeyer, Alexander von Kienlin, Armin Leibhammer, Elke Nagel, Frank Rumscheid und Carsten Schneider: Priene. Neue Forschungen an einem alten Grabungsort. In: Istanbuler Mitteilungen 53, 2003, S. 313–423.
  • Wulf Raeck: Priene, in: Wolfgang Radt (Hrsg.), Stadtgrabungen und Stadtforschung im westlichen Kleinasien. Internationales Symposion 6./7. August 2004 in Bergama, BYZAS 3 (2006) 315-324.
  • Carsten Schneider: „Poseidon und sein Urvolk“. Poseidon Helikonios Heiligtum, Priene (Türkei). In: Antike Welt, Heft 3/2004.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]