Priene

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Priene
Πριήνη
Prien
Temple of Athena at Priene.jpg
Atenin tempelj je zgradil Aleksander Veliki, ob vznožju Mikale. Pet stebrov je bilo postavljenih leta 1965–66 iz ruševin in so 3 m nižji kot so bili originalni
Priene is located in Turčija
Priene
Geografska lokacija: Turčija
Drugo ime Sampson
Lokacija Güllübahçe, Söke, provinca Aydın, Turčija
Regija Jonija
Koordinati 37°39′35″N 27°17′52″E / 37.65972°N 27.29778°E / 37.65972; 27.29778Koordinati: 37°39′35″N 27°17′52″E / 37.65972°N 27.29778°E / 37.65972; 27.29778
Tip naselje
Površina 37 ha
Zgodovina
Zgradil Tebanski kolonisti
Material marmor, lokalni kamen
Ustanovljeno okoli 1000 pr. n. št.
Povezano z Bijant, Pitij
Druge informacije
Datumi izkopov Theodor Wiegand (1895-1899)
Javni dostop da

Priene (starogrško Πριήνη Priēnē, turško Prien) je bila starodavno grško mesto [[Jonija|Jonije (in članica Jonske lige) v podnožju pečine Mikale, približno 6 km severno od takratnega poteka reke Maeander (zdaj imenovan Büyük Menderes ali "Veliki Maeander"), 67 kilometrov od antičnega Antea, 15 kilometrov od starega Aneona in 25 kilometrov od starega Mileta. Prej je bila na morski obali, zgrajena na strmih pobočjih in terasah s pogledom na morje, ki segajo od nivoja morja do višine 380 metrov na vrhu pečine.[1] Danes, po več stoletjih sprememb v pokrajini, je na celini. Leži proti zahodu nedaleč od sodobne vasi Güllübahçe Turun v okrožju Söke, province Aydın, v Turčiji.

V Prieni je bilo veliko slavne helenistične umetnosti in arhitekture. Prvotni položaj mesta pod hribom Mikale še nikoli ni bil odkrit, vendar se domneva, da je bil to polotok z dvema pristaniščema. Priene nikoli ni imela velikega političnega pomena zaradi velikosti mesta, saj se je verjetno le okrog 4 do 5 tisoč prebivalcev zbralo v regiji. Mesto je bilo urejeno v štiri okrožja, najprej v politično okrožje, ki je obsegalo bulevterij in pritanej, kulturno okrožje, ki je vsebovalo gledališče, komercialno mesto, v katerem je bila agora in končno religiozno okrožje, ki je obsegalo svetišča, posvečena Zevsu in Demetri in najpomembnejši Atenin tempelj.

Zgodovinska geografija[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejša mesta[uredi | uredi kodo]

Mesto, vidno na pobočjih in pečini Mikale, je bilo načrtovano v celoti v 4. stoletju pr. n. št.. To ni bila prvotna Priena, ki je bila pristaniško mesto, in se je nahajala v takratnem ustju reke Maeander. Ta lokacija je imela nepremostljive okoljske težave zaradi počasnega zasipavanja struge in napredovanja kopnega v smeri Egejskega morja. Običajno je, ko se pristanišče zasipa, da se prebivalstvo znajde v škodljivih močvirjih ali poplavljenih predelih. Osnovni vzrok je bil, da je reka Maeander tekla počasi skozi riftno dolino in jo dolbla ter z nanašanjem sedimenta ustvarjala potopljeno obalo. Človekovo izsekavanje prej gozdnih pobočij in izkoriščanje doline za poljedelstvo in pašništvo je pospešilo erozijo. Sedimenti so se postopoma nalagali v koritu ob izlivu reke, ki se je zato pomaknila proti zahodu.

Fizični ostanki prvotne Priene še niso bili najdeni, ker naj bi bili pod številnimi plastmi sedimentov, katerih vrh so trenutno dragocena kmetijska zemljišča. Poznavanje povprečne stopnje progresije je osnova za ocenjevanje lokacije mesta, ki se je vsakih nekaj stoletij premaknilo, da bi obnovilo svojo uporabnost kot pristanišče. Grško mesto (morda so bili neznani ljudje drugih narodnosti, kot pri Miletu) je ustanovila kolonija iz starodavnega grškega mesta Tebe v bližini starodavnega Aneona okoli leta 1000 pr. n. št.. Približno 700 pr. n. št. je vrsta potresov ponudila priložnost, da se lokacija mesta do 4. stoletja pr. n. št. premakne znotraj 8 km. Približno 500 pr. n. št. se je mesto preselilo še nekaj kilometrov stran v pristanišče Naulochos. [2]

4. stoletje pred našim štetjem[uredi | uredi kodo]

Slika:Priene inscription - Alexander the Great (British Museum).jpg
Posvetitveni napis Ateni Polias od Aleksandra Velikega je sedaj v Britanskem muzeju (330-325 pr. n. št.)

Okoli 350 pr. n. št. je perzijski satrap Mavzol (Karijec) načrtoval veličastno novo mesto na strmih pobočjih Mikale, kjer bi bilo, je upal, stalno globoko pristanišče. Gradnja se je začela, ko so Makedonci prevzeli regijo od Ahemenidov in je Aleksander Veliki osebno prevzeli odgovornost za izgradnjo. Oba, on in Mavzol sta želela, da bi Priene predstavljale vzorno mesto. Aleksander je ponudil je plačilo za gradnjo Ateninega templja po zasnovi arhitekta Pitija, če bi mu ga posvetili, kar se je zgodilo 323 pr. n. št.; posvetitveni napis je v Britanskem muzeju. [3] Vodilni državljani so mu kmalu sledili in večina javnih stavb je bila zgrajena na zasebni račun in posvečena z imeni donatorjev.

Razvaline mesta so na splošno priznane kot najspektakularnejši ohranjeni primer celotnega antičnega grškega mesta, nedotaknjenega, razen razbitin iz tistega časa. Preučevali so ga že od 18. stoletja in še vedno ga. Mesto je bilo zgrajeno iz marmorja iz bližnjih kamnolomov na Mikale in lesa za strehe in tla. Javno območje je postavljeno v mrežastem vzorcu navzgor po strmih pobočjih, ki jih drenira kanalizacijski sistem. Sistemi za distribucijo vode in kanalizacije je delno ohranjen. Temelji, tlakovane ulice, stopnišča, delni okviri vrat, spomeniki, stene, terase se lahko vidijo povsod med zloženimi stebri in bloki. Noben les ni ohranjen. Mesto se razteza navzgor do pečin, ki štrlijo iz Mikala. Ozka pot vodi do akropole zgoraj.

Poznejša leta[uredi | uredi kodo]

Atenin tempelj s klifom z akropolo v ozadju.

Kljub pričakovanjem prebivalstva je Priena kot globokomorsko pristanišče obstajala le nekaj stoletij. V 2. stoletju n. št. Pavzanias poroča, da se je Maeander že utrdil nad ustjem, v katerem je stal Myus in da ga je prebivalstvo zapustilo ter odšlo v Milet. [4] Medtem ko je bil Milet očitno še vedno odprt, je po nedavnih geoarheoloških raziskavah Priene že izgubila pristanišče in odprto povezavo z morjem okoli 1. stoletja pr. n. št.. [5]. Zelo verjetno so se trgovci pred ljudmi Myusa preselili v Milet. Do leta 300 je bil zamuljen ves Miletski zaliv, razen jezera Bafa.

Danes je Milet več kilometrov od morja, Priene pa stoji ob robu rodovitne ravnice posejane s polji. Grška vas je po upadu prebivalstva nazadovala, po 12. stoletju pa so se naselili turški prebivalec. V 13. stoletju je bila Priene znana kot Samson v grščini, po svetopisemskem junaku Samsonu (Samsun Kale, Samsonov grad v turščini). Leta 1204 se je Sabas Asidenos, lokalni magnat, uveljavil kot mestni vladar, kmalu pa je moral priznati vladavino Nikejskega cesarstva. Območje je ostalo pod bizantinsko kontrolo do konca 13. stoletja.

Do leta 1923, ko je bilo preostalo grško prebivalstvo izgnano iz Turčije na osnovi Konvencije o izmenjavi grških in turških prebivalstva, ki so jo 30. januarja 1923 podpisale vlade Grčije in Turčije v Švici, so se kmalu po tem turški prebivalci preselili na ugodnejšo lokacijo, ki so jo imenovali Güllü Bahçe, "rožni vrt", staro grško naselje pa je bilo delno še v uporabi, danes z imenom Gelebeç ali Kelebeş. Od tod je dostopna tudi turistična znamenitost Priene.

Sodobna geografija[uredi | uredi kodo]

Ozemlje[uredi | uredi kodo]

Lokacija Priene v ustju reke Büyük Mender.

V 4. stoletju pr. n. št. je bila Priene globokovodno pristanišče z dvema pristanoma nasproti Miletskega zaliva [6] in nekoliko bolj vzhodno od močvirja delte Maeandra. Med oceanom in strmo stopnjo Mikala so bili kmetijski viri omejeni, čeprav je Priene uporabljala verjetno del Maeanderove doline.

Priene je bila majhna mestna država s samo 6000 prebivalci, ki so živeli na omejenem prostoru samo 15 hektarjev. Območje obzidja je obsegalo 20 do 37 hektarov. Gostota prebivalstva v stanovanjskem območju je bila ocenjena na 166 oseb na hektar v približno 33 domovih na hektar, razporejenih v strnjenih mestnih kvartih [7]. Celoten prostor znotraj obzidja ni nudil veliko prostora in zasebnosti: gostota je znašala 108 oseb na hektar. Vse javne stavbe so bile dostopne peš, razen da je pešec moral biti atlet zaradi velikih vzponov.

Družba[uredi | uredi kodo]

Priene je bilo bogato mesto, kar je razvidno iz ostankov finih urbanih domov v marmorju in posvetitev javnih zgradb po zasebnikih, da ne omenjamo osebne pozornosti Mavzola in Aleksandra Velikega. Ena tretjina jih je imela notranje toaletne prostore, redkost v družbi, ki ima običajno javna stranišča na prostem v urbanih okoljih. Notranja vodovodna napeljava je zahtevala obsežen sistem oskrbe z vodo in kanalizacijo. Mesto Priene je zajemalo vodo iz izvirov in potokov na Mikalu, jih pripeljalo z akvaduktom v cisterne in jih od tam vodilo ali kanaliziralo v hiše in vodnjake. Večina grških mest je zahtevala dostop do javnega vodnjaka (delo služabnikov), vendar je zgornja tretjina prienske družbe imela dostop do svoje vode v notranjosti zgradb.

Vir jonskega bogastva je bila pomorska dejavnost. Jonija je med ostalimi Grki imela ugled, ker je bila razkošna, proti nekaterim praksam intelektualcev, kot je Heraklit, ki se je pogosto pritoževal.

Vlada[uredi | uredi kodo]

Bulevterij

Čeprav se je stereotipna enačba bogastva aristokracije morda zgodila zgodaj v zgodovini Priene, je bila v 4. stoletju pr. n. št. to demokracija. Državni organ se je imenoval Πριηνείς (Priēneis – 'priensko ljudstvo'), ki je v svojem imenu izdajal vse uredbe in druge javne listine. Kovanci kovani v Prieni so imeli glavo Atene s čelado zgoraj in meandrski vzorec na hrbtni strani, en kovanec pa je prikazoval tudi delfina in legendo ΠΡΙΗ za ΠΡΙΗΝΕΩΝ (Priēneōn - 'Prienčani'). [8] Ti simboli izražajo njihov pogled na Prienčane kot pomorsko demokracijo, ki je bila poravnana z Atenami, a se je nahajala v Aziji.

Mehanizem demokracije je bil podoben, a enostavnejši od atenskega (kjer so imeli mnogo večjo populacijo). Skupščina državljanov se je občasno sestajala, da bi pred sprejela večje odločitve. Vsakodnevno zakonodajno in izvršilno poslovanje je vodil boulē ali mestni svet, ki se je srečal v bulevteriju kot majhno gledališče z leseno streho. Uradni vodja države je bil prytane. Redno je bil izvoljen in specializiran sodnik. In vendar, kot v Atenah, ni bilo vse prebivalstvo vključeno. Na primer, lastninske pravice in davčne odgovornosti ne Prienčanov, ki so živeli na podeželju, pedies, 'ravninci'. Morda je bila to dediščina iz dni, ko je bila Priene v dolini.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Theatre

Čeprav natančna resnica ni znana, so bili prvi naseljenci v Priene Jonci pod Egiptom, sinom Belom in vnukom kralja Kodra, v 11. stoletju pred našim štetjem. Po zaporednih napadih Kimerijcev, Lidijcev pod Ardisom II. in Perzijcev, je sredi 6. stoletja pred našim štetjem mesto preživelo in napredovalo pod vodstvom, Bijanta, sredi 6. stoletja pred našim štetjem. Kir II. Veliki ga je zasedel leta 545 pr. n. št.. Poslal je dvanajst ladij, da so se pridružile jonski vstaji (499 pr. n. št. — 494 pr. n. št.).

Priene je bila v petnajstem stoletju pred našim štetjem član Atenske lige, v letu 387 pr. n. št. pa je prišlo do perzijske prevlade, dokler je ni osvojil Aleksander Veliki. [9] Spori s Samosom in težave po Aleksandrovi smrti so povzročile propad mesta, Rim pa ga je leta 155 predal kraljem Pergamona in Kapadokije.

Orofern, uporniški brat kapadokijskega kralja, ki je tukaj odložil zaklad in ga dobil z rimsko intervencijo, je obnovil Atenin tempelj kot zahvalni dar. Pod rimsko in bizantinsko oblastjo je Priene imela bogato zgodovino. V muslimanske roke je mesto prešlo pozno v 13. stoletju.[10]

Arheološka izkopavanja in trenutno stanje[uredi | uredi kodo]

Razvaline, ki ležijo na zaporednih terasah, so bile predmet obiska Angleškega društva Dilettanti v letu 1765 in 1868, izkopal pa jo je Theodor Wiegand (1895-1899) za muzej v Berlinu. Mesto, kot je bilo obnovljeno na novem mestu v 4. stoletju, je bilo postavljeno na pravokotni shemi. Strmo območje gleda proti jugu, akropola se dviga skoraj 200 metrov nad njim. Mesto je bilo obdano z obzidjem debeline 2 metra s stolpi v razmikih in tremi glavnimi vrati.

Na spodnjih pobočjih akropole je bilo svetišče posvečeno boginji Demetri. Mesto je imelo šest glavnih ulic, širokih približno 6 metrov, ki so potekale v smeri vzhod in zahod in petnajst ulic širokih približno 3 metre pod pravimi koti, vse enakomerno razporejene; tako je bilo razdeljeno na približno 80 otokov. Zasebne hiše so zasedale osem takih kvadratov. Sistem za oskrbo z vodo in kanalizacijo je mogoče enostavno prepoznati. Hiše so zelo podobne najzgodnejšim v Pompejih. V zahodni polovici mesta, na visoki terasi severno od glavne ulice, dostopen po lepem stopnišču, je bil tempelj Atene Polias, heksastilni peripter v jonskem slogu, ki ga je zgradil Pitij, arhitekt Mavzolovega mavzoleja v Halikarnasu, eno izmed sedmih čudes starega sveta. Pod bazo kipa Atene so leta 1870 našli srebrne tetradrahme Oroferna in nekaj nakita, verjetno spravljene v času kapadokijske obnove.

Prav tako je bila odkrita starodavna prienska sinagoga z rezbarskimi podobami menore (svečnik). [11]

Okoli agore, glavnega trga, ki ga prečka glavna ulica, je serija dvoran. Občinske stavbe, bulevterij in pritanej ležijo severno od agore, nadalje na severu pa sta zgornja gimnazij z rimskimi kopelmi in dobro ohranjeno helenistično gledališče, vse pa kot vsi drugi javni objekti bolj ali manj v središču tlorisa. Odkriti so bili Asklepijev tempelj in egipčanskih bogovi Izida, Serapis in Anubis. Na najnižji točki na jugu, znotraj obzidja, je bil velik stadion, povezan z gimnazijo iz helenističnega obdobja. [12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Grant, Michael (1986). A Guide to the Ancient World. New York: Barnes & Noble, Inc. str. 523–524. ISBN 0-7607-4134-4. 
  2. ^ Crouch (2004) pages 199-200.
  3. ^ British Museum Highlights
  4. ^ Description of Greece Book 7 Section 2.11.
  5. ^ Marc Müllenhoff Geoarchäologische, sedimentologische und morphodynamische Untersuchungen im Mündungsgebiet des Büyük Menderes (Mäander), Westtürkei Marburg/Lahn 2005
  6. ^ To poglavje uporablja ta izraz pred zalivom Latmus, ki je ostal kot jezero Bafa. V antičnih časih sta bila neprekinjena.
  7. ^ Hansen (2004), pages 14–16, ocenjuje območje z obzidjem od 1,33 do 2 -kratno merjeno površino naselja 15 ha. Rubinstein (2004), pages 1091–1093, daje nekoliko večjo mero obzidanega območja: 37 ha. Hansen (2004), pages 14–16, ocenjuje 8 oseb na hišo za 500 hiš in razmerje 2:1 mestnega naselja nad podeželjem.
  8. ^ Rubinstein (2004), pages 1091–1093.
  9. ^ [1] Catholic Encyclopedia, Sofron Pétridès
  10. ^ [2] Priene v Enciklopediji Britanici
  11. ^ Nadin Burkhardt, Mark Wilson, "The Late Antique Synagogue in Priene: Its History, Architecture, and Context", Gephyra 10 (2013), pp.166-196
  12. ^ Rumscheid, Frank (1998). Priene: A Guide to the Pompeii of Asia Minor. Turkey: Ege Yayınları. ISBN 975-8070-16-9. 

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Friedrich Vincenz von Holbach: Die deutschen Ausgrabungen zu Priene und Milet. Mit zwölf Abbildungen nach Originalaufnahmen des Verfassers. In: Vom Fels zum Meer 22. Jg., Bd. 2, 1903, S. 1475-1482.
  • Hugo Weigold: Frühlingstage am Mäander. Mit sieben Illustrationen nach Aufnahmen des Verfassers. In: Reclams Universum: Moderne illustrierte Wochenschrift 29.2 (1913), S. 667-671.
  • Theodor Wiegand, Hans Schrader: Priene. Ergebnisse der Ausgrabungen und Untersuchungen in den Jahren 1895–1898. Reimer, Berlin 1904. Digitalisat
  • Friedrich Hiller von Gaertringen (Hrsg.): Inschriften von Priene. Reimer, Berlin 1906. Digitalisat
  • Armin von Gerkan: Das Theater von Priene als Einzelanlage und in seiner Bedeutung für das hellenistische Bühnenwesen. Verlag für Prakt. Kunstwiss., München, Leipzig 1921.
  • Kurt Regling: Die Münzen von Priene. Schoetz, Berlin 1927.
  • Martin Schede: Die Ruinen von Priene. Kurze Beschreibung. 2. durchges. und verb. Aufl. de Gruyter, Berlin 1964.
  • Frank Rumscheid: Priene. Führer durch das „Pompeji Kleinasiens“. Ege Yayınları, Istanbul 1998. ISBN 975-8070-15-0
  • Stephan Westphalen: Die Basilika von Priene. Architektur und liturgische Ausstattung. In: Istanbuler Mitteilungen 48, 1998, S. 279–340.
  • Wulf Raeck, mit Beiträgen von Hansgeorg Bankel, Henning Fahlbusch, Arnd Hennemeyer, Alexander von Kienlin, Armin Leibhammer, Elke Nagel, Frank Rumscheid und Carsten Schneider: Priene. Neue Forschungen an einem alten Grabungsort. In: Istanbuler Mitteilungen 53, 2003, S. 313–423.
  • Wulf Raeck: Priene, in: Wolfgang Radt (Hrsg.), Stadtgrabungen und Stadtforschung im westlichen Kleinasien. Internationales Symposion 6./7. August 2004 in Bergama, BYZAS 3 (2006) 315-324.
  • Carsten Schneider: „Poseidon und sein Urvolk“. Poseidon Helikonios Heiligtum, Priene (Türkei). In: Antike Welt, Heft 3/2004.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]