Delfi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Delfi je ime mesta v Fokidi, v Grčiji. Mesto je znano predvsem po Apolonovem templju, kjer so njegove svečenice prerokovale prihodnost.

To mestece ob vznožju Parnasa so v času Homerja imenovali Pitó.

V grški klasični dobi je veljalo za središče zemlje, popek sveta ali omphalós.

Apolonov in njegov tempelj[uredi | uredi kodo]

Apolonov tempelj v Delfih

Bog Apolon (Ἀπόλλων) je kot najbolj značilno grški med vsemi bogovi poosebljal mladostno, vendar zelo moško lepoto in moralno čistost. Grška kultura je po njem razvila svoj ideal lepega, krepostnega, atletskega in omikanega mladeniča. Apolon je bil bog kuge, a tudi zdravilstva, glasbe (zlasti igranja na liro), lokostrelstva (vendar ne v vojni ali na lovu) in preroštva. V helenizmu so ga počasi poistovetili s soncem. Pripisovali so mu tudi skrb za ovce in živino.

Prvo Apolonovo junaško dejanje je bilo, da je zavzel Delfe (Δελϕοί) za svoje bivališče; pri tem je pokončal njihovega božanskega varuha Pitona, ki je poosebljal temne sile podzemlja. V Apolonovo čast so v Delfih vsaka štiri leta prirejali Pitijske igre. To so bile druge najpomembnejše igre v Grčiji. Od samega začetka so vključevale glasbeno tekmovanje v himnah, posvečenih bogu. Šele kasneje so po zgledu olimpijskih iger dodali atletske tekme in konjske dirke. Nagrada je bil venec, spleten iz lovorja, ki so ga nabrali v dolini Tempe.

V delfskem preročišču je Apolonova svečenica Pitija (Πυϑία) govorila po domnevno Apolonovem navdihu ter ljudem, ki so prišli iskat nasvet, izrekala prerokbe. Med prerokovanjem je Pitija sedela na visokem trinožniku, ki je bil podoben kuhinjski posodi. Zgodovinar Plutarh poroča, da je v zgodnji dobi Pitija izrekala prerokbe samo en dan v letu, zgodaj spomladi; pozneje morda enkrat mesečno. Vsak poizvedovalec je prišel po morju pod Delfe, se povzpel po dolini in najprej prišel do Ateninega svetišča in tolosa pod skalama Fedriadama. Tu blizu je bil tudi gimnazij. Nato se je moral najprej očistiti v vodah studenca Kastalije. Pred vstopom v svetišče, ki je bilo obzidano, je moral najprej pri zunanjem oltarju darovati sveto pogačo, pri notranjem oltarju pa kozo ali ovco. Povzpel se je po ovinkasti poti mimo zakladnic, kjer so posamezne polis puščale svoje darove delfskemu Apolonu. Šele tedaj je vstopil v notranje svetišče ali aditon, kjer je sedela Pitija.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Joël Schmidt: Slovar grške in rimske mitologije; Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997.