Dinastija Han

Dinastija Han
漢朝
	Dinastija Han ; 漢朝
	Dinastija Han leta 87 pr. n. št. Osrednji del dežele je obarvan rjavo, prikazana so še komandirstva (rdeče pike) in protektorati (zelene pike)
Glavno mesto	Čangan; (206 pr. n. št.– 9 n. št., 190–195 n. št.); Luojang; (25–190 n. št., 196 n. št.); Šučang; (196–220 n.št.)
Jeziki	stara kitajščina
Religija	daoizem, konfucionizem, kitajska ljudska verstva
Vlada	Monarhija
	Cesar
Kancler
Zgodovina
	Površina
	Prebivalstvo
Valuta	kovanci Ban liang in wu zhu

Dinastija Han (poenostavljeno kitajsko: 汉朝; tradicionalno kitajsko: 漢朝; pinjin: Hàn Cháo; Wade–Giles: Han Ch'ao; 206 pr.n.št. – 220 n.št.) je bila kitajska cesarska dinastija, ki je nasledila dinastijo Čin in se končala z obdobjem treh držav. Ustanovil jo je vodja upornikov Liu Bang, po smrti znan kot Cesar Gaodzu. Kratek čas je njeno vladavino prekinila dinastija Šin (221–207 pr. n. št.), ki jo je vodil nekdanji regent Vang Mang. To medvladje deli obdobje dinastije Han v dve obdobji: Zahodni Han (206 pr. n. št.–9 n. št.) in Vzhodni Han (25–220 n. št.). Štiri stoletja trajajoče obdobje dinastije Han velja za zlato dobo kitajske zgodovine.^[3] Še danes se prevladujoča etnična skupina na Kitajskem imenuje »Han« in kitajski pisavi pravimo »hanzi«.^[4]

Cesarstvo je bilo razdeljeno na območja, imenovana komandirstva, pod neposrednim nadzorom centralne vlade, in več polavtonomnih kraljestev. Ta kraljestva so sčasoma izgubila vse ostanke avtonomije, predvsem po t. i. vstaji sedmih držav leta 154 pr. n. št. Nomadska konfederacija Šiongnu, ki je obvladovala vzhod evrazijske stepe,^[5] je leta 200 pr. n. št. premagala vojsko Hanov v bitki, po kateri je bila vzpostavljena politična zveza z dinastijo Han kot de facto podrejenim partnerjem. Ker se so kljub zvezi napadi nomadov na mejna ozemlja nadaljevali, je cesar Vu (vladal 141–87 pr. n. št.) sprožil proti njim več vojaških kampanj. Po porazu v tej vojni je bila konfederacija prisiljena sprejeti vazalski položaj. Kampanje so razširile območje vladavine dinastije Han do Tarimske kotline v Srednji Aziji in pripomogle k vzpostavitvi obsežnega omrežja trgovskih poti, znanega kot svilna cesta.

Po letu 92 so evnuhi na dvoru pričeli vedno aktivneje sodelovati v politiki. Nasilni boji za premoč med različnimi klani spremljevalcev cesaric in cesaric-vdov so bistveno pripomogli k propadu dinastije. Avtoriteto cesarstva so pomembneje načele tudi velike daoistične združbe, ki so organizirale več uporov. Po smrti cesarja Linga (vladal 168–189) so vojaški oficirji izvedli pokol med evnuhi in prevzeli politično moč, ob tem pa razdelili cesarstvo na več delov - pričelo se je obdobje treh držav. Cao Pi je prisilil zadnjega cesarja dinastije Han, da mu je prepustil prestol, kar je formalno pomenilo konec dinastije.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Kovanec wushu (五銖), izdan v obdobju vladavine cesarja Wuja, takšni kovanci so na Kitajskem ostali v veljavi še nadaljnjih 700 let

Obdobje dinastije Han je bilo obdobje blaginje na Kitajskem, v tem času se je zelo okrepilo denarno gospodarstvo. Kovanci, ki jih je izdala vladna kovnica leta 119 pr. n. št., so bili razširjeno denarno sredstvo vse do obdobja dinastije Tang (618–907 n.št.). Da bi zagotovila sredstva za vojaške kampanje in naseljevanje osvojenih ozemelj na mejah, je vlada leta 117 pr. n. št. nacionalizirala zasebni industriji soli in železa. Vladni monopol je bil ukinjen v obdobju Vzhodni Han, izpad dohodka pa so nadomestili z močnim obdavčenjem zasebnih podjetnikov.

Družba in kultura[uredi | uredi kodo]

Kitajski cesar je imel v obdobju dinastije Han vodilni položaj v družbi. Predsedoval je vladi cesarstva, dejansko pa je delil moč s plemstvom in ministri, ki so večinoma prihajali iz razreda učene gospode. Poleg tega je mnogo cesarjev prišlo na oblast, ko so bili še otroci, in so jih nadzorovali regenti, npr. cesarice-vdove ali njihovi sorodniki.^[6] Od obdobja vladavine cesarja Vuja je dvor uradno podpiral konfucianizem, podkrepljen s kozmologijo sodobnih učenjakov, v šolstvu in dvorni politiki. Ta ureditev je trajala vse do padca dinastije Čing leta 1911.

Iz tega obdobja je znanih več pomembnih odkritij v znanosti in tehniki, med njimi izdelovanje papirja, navtično krmilo, uporaba negativnih števil v matematiki, zemljevidi z dvignjenim reliefom, hidravlična armilarna sfera v astronomiji in seizmometer z obrnjenim nihalom.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D (december 2006). "East-West Orientation of Historical Empires" (PDF). Journal of world-systems research. Zv. 12, št. 2. str. 219–229. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2007-02-22. Pridobljeno 2013-06-30.
↑ Nishijima (1986), 595–596.
↑ Zhou (2003), 34.
↑ Schaefer (2008), 279.
↑ Bailey (1985), pp. 25–26
↑ Ch'ü (1972), 66–72.

Viri[uredi | uredi kodo]

Bailey, Harold W. (1985). Indo-Scythian Studies being Khotanese Texts Volume VII. Cambridge: Cambridge University Press.
Ch'ü, T'ung-tsu (1972). Han Dynasty China. Zv. Volume 1: Han Social Structure. Seattle: University of Washington Press. ISBN 0-295-95068-4. {{cite book}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč)
Nishijima, Sadao (1986). "The Economic and Social History of Former Han". V Twitchett, Denis; Loewe, Michael (ur.). Cambridge History of China: Volume I: the Ch'in and Han Empires, 221 B.C. – A.D. 220. Cambridge: Cambridge University Press. str. 545–607. ISBN 0-521-24327-0.
Zhou, Jinghao (2003). Remaking China's Public Philosophy for the Twenty-First Century. Westport: Greenwood Publishing Group, Inc. ISBN 0-275-97882-6.
Schaefer, Richard T. (2008). Encyclopedia of Race, Ethnicity, and Society: Volume 3. Thousand Oaks: Sage Publications Inc. ISBN 1-4129-2694-7.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Več gradiva o temi dinastija Han v Wikimedijini zbirki

Koordinati: 34°09′21″N 108°56′47″E / 34.15583°N 108.94639°E / 34.15583; 108.94639

[1] Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D (december 2006). "East-West Orientation of Historical Empires" (PDF). Journal of world-systems research. Zv. 12, št. 2. str. 219–229. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2007-02-22. Pridobljeno 2013-06-30.

[nishijima1986-2] Nishijima (1986), 595–596.

[3] Zhou (2003), 34.

[4] Schaefer (2008), 279.

[5] Bailey (1985), pp. 25–26

[6] Ch'ü (1972), 66–72.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]