Bajkalsko jezero

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bajkalsko jezero
Озеро Байкал
Bajkalsko jezeroОзеро Байкал -
Bajkalsko jezeroОзеро Байкал -
Koordinate 53°30′N 108°12′E / 53.5°N 108.2°E / 53.5; 108.2Koordinati: 53°30′N 108°12′E / 53.5°N 108.2°E / 53.5; 108.2
Vrsta jezera tektonsko jezero
Glavni dotoki Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka, Barguzin, Zgornja Angara
Glavni odtoki Angara
Porečje 560.000 km²
Države porečja Rusija in Mongolija
Maks. dolžina 636 km
Maks. širina 79 km
Površina 31.722 km²[1]
Povp. globina 744,4 m[1]
Maks. globina 1642 m[1]
Količina vode 23.615,39 km³[1]
Zadrževalni čas vode 330 let[2]
Dolžina obale1 2100 km
Gladina (n.m.) 455,5 m
Zmrznjeno januar–maj
Otoki 27 (Olkhon)
Naselja Irkutsk
1 Dolžina obale ni vedno enako izmerjena.
Bajkalsko jezero, november 2001

Bajkálsko jézero (rusko Озеро Байкал (Ozero Bajkal)) v jugovzhodni Rusiji ob meji z Republiko Burjatijo je najstarejše, po količini sladke vode največje in najgloblje[3] sladkovodno jezero.

Razteza se na površini 31.494 km², kar je enako površini Belgije. Dolžina jezera je 636 km, širina 25 do 79,5 km, dolžina obale je vsaj 2.000 km. Globina jezera doseže 1.743 m, srednja globina je 731 m. Dno jezera leži 1.285 m pod morsko gladino. Jezero vsebuje več kot 23.000 km³ vode tako, da bi ga lahko napolnili s prostornino vseh Velikih jezer. Ta količina je enaka 1/5 količine vse svetovne sladke vode[4].

Od leta 2006 je jezero uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine[5].

Geologija in hidrologija[uredi | uredi kodo]

Pod jezerom leži globoka, 25 do 30 milijonov let stara celinska prelomna razpoka in vsebuje debele, nedotaknjene plasti usedlin. Globina usedlin na nekaterih predelih jezera meri tudi do 6.400 m. Usedlin se ni dotaknila velika poledenitev, tako da ohranjajo podatke o zgodovini Zemlje. Ruski, ameriški in japonski znanstveniki so v 90. letih 20. stoletja z vrtanjem v sediment dobili podatke o klimatskih spremembah zadnjih 6,7 milijona let[6][7].

Geološka razpoka je še razmeroma mlada in aktivna[8]. Širi se s hitrostjo okoli dva centimetra na leto. Območje Bajkalskega jezera je tudi seizmično aktivno z večjimi potresi skoraj vsako leto. Na področju okoli jezera je več termalnih vrelcev.

Voda v jezeru je kljub veliki globini dobro premešana po globini; ni v plasteh kot v mnogih manjših jezerih in celo v jezeru Tanganjika in v Črnem morju.

V jezero priteka več okoli 330 rek[4], od tega sedem največjih: Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka, Barguzin in Zgornja Angara, odteka pa edino reka Angara. Na jezeru je 27 otokov, največji med njimi je Olhon, ki je dolg 72 km in je tretji največji jezerski otok na svetu.

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Ob jezeru živi 2.500 vrst živali, od katerih je 82 % endemitov, 1.000 vrst rastlin (od tega 852 vrst in 233 podvrst alg)[9][10] in 50 vrst rib. Svetovno znani bajkalski tjulenj ali nerpa (Phoca sibirica)[11] je ena od le treh povsem sladkovodnih vrst tjulnjev na svetu, razširjena pa je na področju celotnega jezera.

Leta 1966 so na južnem delu jezera pri Bajkalsku postavili tovarne celuloze, ki je jezero onesnaževala s kemikalijami. Tovarna je leta 2008 zaradi nerentabilnosti prenehala z obratovanjem[12][13], 4. januarja 2010 pa je ponovno začela obratovati. 13. januarja 2010 je ruski predsednik Vladimir Putin sprejel spremembe zakonodaje, ki je legalizirala obratovanje tovarne, kar je sprožilo val protestov ekologov in lokalnega prebivalstva.[14] Septembra 2013 je tovarna ponovno bankrotirala in prenehala delovati, z dokončnim zaprtjem zaprtjem pa je 28. decembra 2013 službo izgubilo še zadnjih 800 delavcev.[15] 28. decembra 2013 je bil sprejet sklep ruske vlade, da bo na mestu, kjer je nekoč stala tovarna zgradila razstavišče, kjer bodo predstavljeni ruski narodni parki.[16]

Zgodovina odkrivanja in raziskav[uredi | uredi kodo]

Do začetka izgradnje transsibirske železnice je bilo o jezeru malo znanega. Da so premostili pot, je bilo potrebnih 200 mostov in 33 predorov. V istem času (1896 - 1902) je velika hidrogeografska odprava pod vodstvom F. Driženka izdelala podrobni atlas dna.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 "A new bathymetric map of Lake Baikal. MORPHOMETRIC DATA. INTAS Project 99-1669.Ghent University, Ghent, Belgium; Consolidated Research Group on Marine Geosciences (CRG-MG), University of Barcelona, Spain; Limnological Institute of the Siberian Branch of the Russian Academy of Sciences, Irkutsk, Russian Federation; State Science Research Navigation-Hydrographic Institute of the Ministry of Defense, St.Petersburg, Russian Federation.". Ghent University, Ghent, Belgium. Pridobljeno dne 2009-06-09. 
  2. ^ "M.A. Grachev ON THE PRESENT STATE OF THE ECOLOGICAL SYSTEM OF LAKE BAIKAL". Lymnological Institute, Siberian Branch of Russian Academy of Sciences. Pridobljeno dne 2009-06-09. 
  3. ^ "Deepest Lake in the World". geology.com. Pridobljeno dne 18. avgusta 2007. 
  4. ^ 4,0 4,1 "Lake Baikal: the great blue eye of Siberia". CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktober 2006. Pridobljeno dne 21 October 2006. 
  5. ^ "Lake Baikal — World Heritage Site". World Heritage. Pridobljeno dne 13. januarja 2007. 
  6. ^ Kravchinsky, V.A., M.A. Krainov, M.E. Evans, J.A. Peck, J.W. King, M.I. Kuzmin, H. Sakai, T. Kawai, and D. Williams. Magnetic record of Lake Baikal sediments: chronological and paleoclimatic implication for the last 6.7 Ma. Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology, 195, 281-298, 2003.
  7. ^ Kravchinsky, V.A., M.E. Evans, J.A. Peck, H. Sakai, M.A. Krainov, J.W. King, M.I. Kuzmin. A 640kyr geomagnetic and paleoclimatic record from Lake Baikal sediments. Geophysical Journal International, 170 (1), 101–116, doi:10.1111/j.1365-246X.2007.03411.x, 2007.
  8. ^ "The Oddities of Lake Baikal". Alaska Science Forum. Pridobljeno dne 7. januarja 2007. 
  9. ^ Freshwater Ecoregions of the World (2008). Lake Baikal. Dostopano 16. julija 2014.
  10. ^ Rivarola-Duartea; Otto; Jühling; Schreiber; Bedulina; Jakob; Gurkov; Axenov-Gribanov; Sahyoun; Lucassen; Hackermüller; Hoffmann; Sartoris; Pörtner; Timofeyev; Luckenbach; and Stadler (2014). A First Glimpse at the Genome of the Baikalian Amphipod Eulimnogammarus verrucosus. Journal of Experimental Zoology Part B: Molecular and Developmental Evolution 322(3): 177–189.
  11. ^ Peter Saundry. 2010. Baikal seal. Encyclopedia of Earth. Topic ed. C. Michael Hogan, Ed. in chief C. NCSE, Washington D.C.
  12. ^ Tom Parfitt in Moscow (12. november 2008). "Russia Water Pollution". The Guardian (London). Pridobljeno dne 2. januarja 2012. 
  13. ^ "Sacred Land Film Project, Lake Baikal". Sacredland.org. Pridobljeno dne 2. januarja 2012. 
  14. ^ Clifford J. Levy (11. september 2010). "Russia Uses Microsoft to Suppress Dissent". International Herald Tribune. Pridobljeno dne 10. decembra 2011. 
  15. ^ Tide of discontent sweeps through Russia's struggling 'rust belt' – NBC News. Worldnews.nbcnews.com (30. november 2013). Dostpano 15. maja 2014.
  16. ^ http://ria.ru/eco/20130916/963391341.html

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]